Poljski nobelovec Henryk Sienkiewicz (1846-1916) je pisal predvsem realistične novele iz kmečkega življenja in romantične domoljubne zgodovinske romane. Foto: Wikipedia
Poljski nobelovec Henryk Sienkiewicz (1846-1916) je pisal predvsem realistične novele iz kmečkega življenja in romantične domoljubne zgodovinske romane. Foto: Wikipedia
Nobelova nagrada
Leta 1905 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Foto: EPA

Quo vadis? iz leta 1894 je nedvomno Sienkiewiczev najbolj znan roman, ki je poleg prevodov v številne jezike doživel tudi številne filmske priredbe, najbolj znana je iz leta 1951. V romanu spremljamo življenje v Rimu v času Neronove vladavine in preganjanja kristjanov. Pisatelj, ki je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado, je znan tudi pod psevdonimom Litwos.

Namesto študija raje v svet
Henryk Sienkiewicz se je rodil leta 1846 v Woli Okrzejski kot potomec stare plemiške rodbine. Na varšavski univerzi je študiral književnost, zgodovino in filozofijo, vendar je študij opustil. Leta 1869 je začel objavljati članke, v katerih se je navduševal nad razvojem znanosti, svoj prvi roman Na marnie (Zaman) pa je objavil leta 1872.

Kritiška srenja je sicer njegovim zgodovinskim romanom očitala teatralnost in pomanjkanje zgodovinske natančnosti, vendar so ostala priljubljena zaradi velike pripovedne moči in živahne karakterizacije. Ko je zaznamoval 30-letnico pisateljevanja, so mu Poljaki podarili majhno posestvo v Oblegoreku pri Kielcah, kjer je nato živel do leta 1914.

Zavzemanje za samostojno poljsko državo
Sienkiewicz je veliko potoval in pisal reportaže ter prozo. Leta 1876 je za dve leti odpotoval v ZDA kot dopisnik časopisa Gazeta polska. Med letoma 1882 in 1887 je bil urednik dnevnika Slowo. Na začetku svetovne vojne se je izselil v Švico, kjer se je zavzemal za samostojno poljsko državo. Umrl je leta 1916 v švicarskem Veveyju.

Med deli Henryka Sienkiewicza, ki so prevedena tudi v slovenščino, najdemo romane Z ognjem in mečem (1884), Potop (1886), Mali vitez (1887-1888), Brez dogme (1889), Quo vadis? (1894), Križarji (1897) ter V puščavi in goščavi (1910).