Pripovedovalka se vrača v čas pred drugo svetovno vojno in po njej, v rojstno vasico na slovenskem podeželju, kjer je preživela večji del otroštva. Spomini se manifestirajo v surovi, neorganizirani obliki, neupoštevajoč kronologijo, in kot po pravilu so v ospredju izkušnje, zaznamovane z bolečino, izgubo, zlorabo, predvsem pa primanjkljajem pristne družinske ljubezni. Foto: KUD Police Dubove
Pripovedovalka se vrača v čas pred drugo svetovno vojno in po njej, v rojstno vasico na slovenskem podeželju, kjer je preživela večji del otroštva. Spomini se manifestirajo v surovi, neorganizirani obliki, neupoštevajoč kronologijo, in kot po pravilu so v ospredju izkušnje, zaznamovane z bolečino, izgubo, zlorabo, predvsem pa primanjkljajem pristne družinske ljubezni. Foto: KUD Police Dubove

A če hladen, odmaknjen pristop ob branju romana pomisli na ihanovsko ali celo rugljevsko tematiko, s tem zajame le del izpovedovanega, ki buhti iz pisateljičinega iskrenega, intimnega, brezkompromisnega in z bolečino prepojenega "romana o odraščanju", kot je v podnaslovu označila svoje delo. Osebna izpoved namreč vselej zareže mnogo globlje kot objektivna, hladna zdravniška dognanja, pa če so še tako natančno detektirana.

Seveda je jasno, da avtorica s podnaslovom meri na tako imenovano vseživljenjsko odraščanje, ki smo mu podvrženi vsi, in ne zgolj na razmeroma kratko obdobje, katerega cilj naj bi bil "zrelost", kar koli to že pomeni. Kot nakazuje celoten roman, je posameznik odrasel takrat, ko ali če je sposoben preseči travmatične izkušnje, ki mu jih je življenje nalagalo od zgodnjega otroštva naprej. To seveda pomeni, da "zrelost" oziroma "odraslost" nista nekaj samoumevnega in še manj obče dosegljivega.

Roman ves čas preveva napetost med dvema skrajnostma, resignirano kontemplativno in burno predajajočo, ki se tako rekoč sočasno dogajata v samostanu. Tu se prvoosebna pripovedovalka med hladnimi, zgodbe pripovedujočimi in zgodbe vzbujajočimi zidovi namesto dolgočasnim predavanjem, zaradi katerih se je znašla tam, ob nenehnem pogrešanju hčere Teodore predaja spominom. Čeprav so ti podvrženi nenatančnosti, pozabi in pristranskosti, so edini – in, paradoksalno, najverodostojnejši – material, ki gradi in obsesivno poganja pripovedovalkin duhovni svet. Ali kot beremo: "Morda je bilo nekoliko drugače, morda sem si globino odnosa izmislila tu med samostanskimi zidovi, kjer velikanski podboji spominjajo na vrnitev in so vodnjaki videti, kot bi bili napolnjeni z nostalgijo."

Pripovedovalka se vrača v čas pred drugo svetovno vojno in po njej, v rojstno vasico na slovenskem podeželju, kjer je preživela večji del otroštva. Spomini se manifestirajo v surovi, neorganizirani obliki, neupoštevajoč kronologijo, in kot po pravilu so v ospredju izkušnje, zaznamovane z bolečino, izgubo, zlorabo, predvsem pa primanjkljajem pristne družinske ljubezni. Ob tem sta za deklico in odraščajoče dekle najbolj dramatični in označujoči čustvena odsotnost matere in fizična odsotnost očeta alkoholika. Čeprav so lastnosti na začetku omenjene hribovske zaplankanosti opisane v maniri intime, gre za tako rekoč univerzalne atribute. Mati kot žena alkoholika in samohranilka ni le čustveno hladna, če ne že kar popolnoma otopela, ampak tudi nevrotična, maščevalna in bolehna in se ne zmore zavedati, kolikšno nepopravljivo škodo povzroča svojemu otroku. Tu so razen nasilnega očeta še zadušljivo omejujoče vaško okolje, vsakovrstna nasilja, vključno s posilstvi, vaški posebneži, sosedska zavistnost, pogrebi, Bog, ki ga ni, na drugi strani pa prebujajoča se spolnost, ambivalenten odnos do nasprotnega spola in erotike, splavi, hladnost zakonske zveze, navezanost na otroka, ločitev, osamljenost, beg.

Eno najbolj bolečih spoznanj romana – po sprva sprejemajočem dogajanju v družini, saj otroku kaj drugega pač ne preostane – je počasno zavedanje groze, v kateri živi, in še večje groze ob spoznanju, da se temu ne more izogniti. Da ji je za vselej odvzeta primarna pravica, je zaznati v sugestivni metafori, ki priča o spoznanju odrasle ženske: "Nihče mi ni povedal, da se kamen, ko pade v reko, sicer ne izgubi, a se ne najde več."

Introspektivna pisava Alenke Jensterle-Doležal je zapisana v okruškasto-razcefrani obliki, razmetana v času in prostoru. Kot taka evocira tok zavesti in je (tudi) v službi avtoterapije. Čeprav je besedilo ves čas prebadano z vsakovrstno krutostjo, je roman prevlečen s toplino in posebno srčnostjo, kakršnih so sposobni le tisti redki, ki so po dolgotrajni in mukotrpni poti sposobni izstopiti iz temnega labirinta, s katerim je bil zaznamovan njihov prihod na svet. Vprašanje, ali pisanje, podobno kot pripovedovalkina službena domovanja v "svobodnem" New Yorku, res pomeni odrešitev ali zgolj še eno iluzijo ali pa morda nekaj vmes, ostaja odprto: "Morda presežemo svojo naključnost prav s tem, da nekomu povemo svojo zgodbo?"

Jasna Lasja, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).