Štegrov roman se navezuje na leto 2012, na čas Evropske prestolnice kulture in na obdobje, v katerem so se prav v Mariboru začeli vseslovenski protesti pod geslom ''Gotof si!''. Dotika se mariborskih škandalov, korupcije, goljufij, nepotizma. Foto: BoBo
Štegrov roman se navezuje na leto 2012, na čas Evropske prestolnice kulture in na obdobje, v katerem so se prav v Mariboru začeli vseslovenski protesti pod geslom ''Gotof si!''. Dotika se mariborskih škandalov, korupcije, goljufij, nepotizma. Foto: BoBo
Aleš Šteger: Odpusti

Spogledovanje z dramsko formo je na dlani, pravzaprav bi skorajda lahko trdili, da gre za roman v dramski obliki. Večji del opisov v romanu je napisanih v maniri didaskalij: stavki so kratki, odrezani, povsem izčiščeni vsega odvečnega, opis posreduje predvsem oris prostora, kraja in časa dogajanja in nič več. Fabula se razvija zgolj znotraj dialogov, pogosti so monologi. Glede na to, da roman uvaja kratka pripovedovalčeva refleksija, ki ji sledi citirani odlomek, v dvogovorih pa avtor ne uporablja narekovajev, je mogoče roman brati tudi kot pripovedovalčev izjemno razvejan notranji monolog, ki naj razkrije naratorjevo razumevanje okolja ter političnega, ekonomskega in kulturnega dogajanja v njegovi okolici.
Že na ravni forme se tako odpira več mogočih interpretacij romana, hkrati pa tovrstna zgradba romana povsem naravno posega tudi v druge plasti dela in ponuja še dodatne načine branja. V Odpustih se večkrat pojavlja aluzija ali celo parafraza Shakespearove krilatice Ves svet je oder, kot denimo v naslednjem odlomku:
"Pogrešaš kaj gledališče, pa teatrski adrenalin? vpraša Dolores.
Niti ne, reče Bely in se razgleduje naokoli. Na neki točki sem naredil klasični obrat in pričel na življenje gledati kot na zelo kompleksen teater. In po drugi strani brati teater kot pretirano poenostavljeno življenje."
Oder je – na številne načine – tudi Štegrov roman, pri čemer je treba priznati, da je scenografija – v razširjenem pomenu seveda – izjemno bogata. A ne le zato, ker Šteger spretno preigrava najrazličnejše dogajalne prostore, temveč tudi zato, ker se zdi, da je celotna fabula romana oziroma, kakor smo že razmišljali, kar ves roman prispodoba za nekaj drugega; nič ni tako, kot se zdi, da je.
Šteger si ne izposoja samo dramske forme, temveč tudi žanr mističnega trilerja oziroma kriminalke. Adam Bely in Rosa Portero se pojavita v Mariboru, nato pa, sledeč scientologiji in njenemu razumevanju človekove zgodovine, izvajata skrivnostna ''odpuščanja'' ljudi, ki so vpeti v mrežo, imenovano Veliki Ork. Ta upravlja mesto, globalno gledano pa tudi državo, celino, svet.
Ni naključje, da je mesto, v katerem deluje Veliki Ork, Maribor, kakor tudi ni naključje, da je v tej težko ulovljivi združbi prostor tudi za hobotnico s številnimi, v vse smeri segajočimi lovkami. Šteger je v svojem romanu izrazito aktualen. Če lahko marsikateremu sodobnemu slovenskemu proznemu delu očitamo neizvirnost, prežvekovanje že neštetokrat obravnavanih tem in podobno, tega za Odpuste ne moremo trditi.
Roman se navezuje na leto 2012, na čas Evropske prestolnice kulture in na obdobje, v katerem so se prav v Mariboru začeli vseslovenski protesti pod geslom ''Gotof si!''. Dotika se mariborskih škandalov, korupcije, goljufij, nepotizma itd. Ena izmed prispodob je tudi že omenjena hobotnica, simbol mreže, ki so jo tvorili nastavljeni politični akterji. Zaradi izjemne gostote podatkov, skritih namigov in nujnega vnaprejšnjega poznavanja specifičnih vprašanj, povezanih z mariborskim političnim prizoriščem, nepoučenemu bralcu gotovo marsikaj ostane prikrito. Pojavlja se vprašanje, koliko je s tem izgubljenega. Koliko splošnejše dostopnega prinaša roman?
Vsekakor je splošno dostopno tisto, kar poteka na ravni žanrskega, se pravi na ravni kriminalke oz. trilerja; dva junaka na lovu za člani skrivnega društva, ki jih morata ujeti, preden bi oni v svoje mreže za vedno ujeli vse človeštvo. Branje je napeto, nepredvidljivo, Šteger dovolj prepričljivo sledi obrazcu kriminalnega romana, čeprav si tu in tam dovoli zdrs, pove preveč in s tem odvzame nekaj dodatne napetosti. Splošno dostopno je tudi tisto, kar je v romanu mističnega, skrivnostnega, celo fantastičnega, zatem pa se že pojavijo prvi zapleti.
Kaj pravzaprav ostane od romana, ko ga slečemo za roman neobičajne dramske forme, žanra kriminalke, mistike in poskušamo njegovo krajevno aktualnost aplicirati na kakšen širši okvir? Odgovor je nejasen. Leži pod vsem naštetim spoznanje, da lovke sistema, ki ga upravljajo nepošteni ljudje, segajo daleč? Da je lahko odpuščanje tudi element represije? Da je pomenljiv dvojni pomen besede odpuščanje: odpuščanje v kadrovskem pomenu in odpuščanje znotraj katoliške doktrine? Zdi se, da roman, ki prinaša toliko specifičnega, nenavadnega, še nikoli prebranega, žal prinaša tudi nekoliko tistega, kar lahko izzveni kot floskula.
Anja Radaljac iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS). Celotni oddaji lahko prisluhnete v priloženem avdioposnetku.