Knjige
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 16 glasov Ocenite to novico!
Tehno
Tehno je kljub navidezni lahkotnosti naslova v prvi vrsti drzna zbirka, ki se ne boji težkih tem: ženski subjekt se spopada z depresijo, samomorom prijatelja, splavom, smrtjo. Foto: Lud Literatura
       Ampak to je // pesem kar pomeni lepoto / ki pomeni bolečino in žalost / ki je ritem mojih korakov mimo // ostalih transparentov natanko tja / kamor nočem pa moram ker si / jemljem pravico do življenja // ki ne bo na pragu revščine ampak // za las nad. Ker nikoli ne bo deklice / ker bom kmalu uspavana in potem // na veke vekov zaščitena amen.       

Dodaj v

Ana Pepelnik: Tehno

LUD Šerpa, Ljubljana, 2017
30. januar 2018 ob 09:06
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Tehno je naboj, je energija, je glasba, v kateri se lahko izgubiš ali najdeš. To se je zgodilo Ani Pepelnik, ki je svojo peto pesniško zbirko usidrala v to hipnotično glasbeno zvrst. Njeno jedro predstavlja prav naslovna pesem tehno, bridka izpoved, ki spusti tako zelo blizu, da se počutimo, kot da nas je sredi nabito polnega valujočega plesišča na mesto prikoval prodoren pogled.

To je pogled pesnice, ki se je po konceptualni in manj dostopni zbirki Pod vtisom odprla in razkrila. Vrnitev k izrazni liniji, ki so jo vzpostavile njene prejšnje zbirke, predvsem Cela večnost in Utrip oranžnih luči na semaforju, ji je omogočila, da je drzno stopila v ospredje.

Tehno je kljub navidezni lahkotnosti naslova drzna zbirka, ki se ne boji težkih tem: ženski subjekt se spopada z depresijo, samomorom prijatelja, splavom, smrtjo. Upa si dregniti v stvari, ki se jih bojimo postaviti na svetlobo, saj jih raje trpimo na samem, kar boli, odmakne od družbe, osami, ter v svoji temini raste in raste, dokler nas ne preplavi in pogoltne:

"Ampak ko ves brez / moči ležiš in se ti strop vsake toliko dotakne čela res verjameš čisto / nekaj drugega. To da si slab. Da ne / obstajaš. Da te ni. In to boli."

Depresija je tematizirana z občutkom, realistično, ne pretirano ali karikirano, zagotovo pa ne romantizirano. Prikazana je kot uničevalna sila, ki ne izbira. V nekem trenutku si subjekt na notranjo stran zapestja nariše podpičje. Gre za simbol boja proti depresiji in samomoru – tako kot bi se v jeziku lahko končal stavek, pa se zaradi podpičja ni, bi se lahko končalo človekovo življenje, a se ni. Ta razpetost med obupom in bojem je res pristna in udari. A kolikor je zbirka intimna, je tudi družbena. V pesmi stanje na mejah spremljamo dialog z otrokom, ki ga zanima, kaj so meje, kar pokaže na vso absurdnost našega početja; v pesmi louder than bombs se subjekt strogo izreka proti bodeči žici in proti »vsem kretenom ki iz moje dežele delajo slabo deželo.« V bistvu sta družbenost in zasebnost vedno soočeni, povezani, kot recimo v pesmi 40 dni, ki govori o splavu:

"[…] Ampak to je // pesem kar pomeni lepoto / ki pomeni bolečino in žalost / ki je ritem mojih korakov mimo // ostalih transparentov natanko tja / kamor nočem pa moram ker si / jemljem pravico do življenja // ki ne bo na pragu revščine ampak // za las nad. Ker nikoli ne bo deklice / ker bom kmalu uspavana in potem // na veke vekov zaščitena amen."

Bolečina je prisotna skozi celotno zbirko, subjekt je vse bolj zlomljen, osamljen, težko čaka na prave oblike oblakov, a se kar nočejo pojaviti, to ga žalosti, zato išče oporo, nekaj trdnega, na kar se lahko nasloni, na kar lahko računa. Moč, ki je potrebna za takšne verze, pa se izkaže tudi na koncu, ko posije žarek upanja: "Naslonjeni / na rob. Ne. Na // ljubezen."

Prav ljubezen je tisto, brez česar Tehna ne bi bilo. Skozi pesmi se čuti ljubezen do družinskih članov, ki je nežna, skrbna, ki hoče zaščititi, obvarovati pred svetom, ki hoče bolečino, če parafraziram, pokriti s toplim kovtrom. Zato ne preseneti, da je avtorica v pesmi voltaire pomensko prilagodila slovito zaključno misel Kandida, da je treba obdelovati svoj vrt. Res si ustvariš svoj mali svet in zanj skrbiš, a pri tem ne moreš biti slep za vse drugo, ker je svet tudi v tebi, ta odgovornost presega človeka kot individuum. Je pa sreča za vsakogar drugačna, kar se najlepše kaže v ciklu trije možje in svet, v katerem vsak izmed mož na svoj način poišče izpolnitev; eden z begom na konec sveta, eden v nostalgiji, eden v vpetosti med besede. Vse to so legitimni načini, ki niso univerzalni, in ne morejo biti univerzalni.

Posebnost zbirke je zaključni del štirih ciklov, ki segajo v nove vode in so tudi najbolj vznemirljivi. Že nekaj prejšnjih pesmi napoveduje skrajšanje izraza, tu pa pride do popolnega okleščenja. Pesniškemu svetu se zamajejo tla pod nogami, besede so namreč napisane razlomljeno in sprožajo mnoge asociacije, nove vezave, nove pomene; lahko preberemo veter ali v eter, lahko je tanek rob ali ta nek rob. Ločitev črk pa odpira tudi nova pomenska polja in ustvarja še bolj poudarjeno ritmično odsekanost, ki že tako prevladuje v avtoričinem slogu. Naj se tu še enkrat vrnem k pesmi tehno, tej antologijski pesnitvi, ki pretrese do temeljev – njena učinkovitost je zagotovo v iskreno izpovedani temi, a še večjo naslado povzroči nujno branje v enem samem dihu, ki se zgodi že zaradi zapisa:

"Kaj je meni tehno. Meni je tehno zemlja. Srce. / Prapočelo. Prazgodovina. Ko je bilo vse eno samo / veliko bitje srca. In ko bije tehno bije moje srce. // Moja ljubezen moj ritem. Moja koža moje vse. / Takrat sem jaz jaz. Tehno je moja droga / na kolesu v šusu na vrhu gore ko nad trto // pošpricano z žveplom vzhaja sonce in se ptiči zbujajo / jaz pa že čisto tu. Živa. In me jok skoraj odnese s kolesa. / Šus. Tehno. Ljubezen"

Naslovni tehno se zato res najbolj udejanji v zapisu – skozi zbirko je konstantna uporaba pik, vejice pa so izpuščene, kar ustvarja občutek odsekanega, enakomernega ritma. Zgovorno pa je, da pike ni nikoli na koncu pesmi, da se torej vsaka zaključna beseda izteče v belino papirja, konec ostaja odprt, negotov, tako kot je negotov naš lastni konec. Tu ne gre samo za naključje ali muho, ampak za premišljeno odločitev. Vsak s piko zakoličen verz je nov, pričakovan in načrtovan beat, konec pesmi pa spominja na zbeganost, ko glasba utihne, nam pa še vedno odzvanja v ušesih. Kakor bo, vsaj upam, zbirka Ane Pepelnik Tehno še dolgo odzvanjala.

Veronika Šoster, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Janx
# 30.01.2018 ob 10:18
Zanimivo
Kazalo