Knjige
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 4 glasov Ocenite to novico!
Andrej Blatnik
Andrej Blatnik se v svojem besedilu Večerni koncert ukvarja z istoimensko ljubezensko pesmijo Ivana Cankarja. Foto: BoBo
Izbrana proza
V oddaji Izbrana proza objavljajo na 3. programu Radia Slovenija, Ars odlomke proznih del slovenske in svetovne književnosti. Ob vstopu v Cankarjevo leto so se spomnili na tega velikana slovenske književnosti. Foto: ARS
Andrej Blatnik
Blatnik opisuje predvsem razumevanje te pesmi skozi pogled mladega človeka, ki ne uide njenemu vplivu. Foto: BoBo

Andrej Blatnik: Večerni koncert

Ob vstopu v Cankarjevo leto
9. januar 2018 ob 16:00
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Stopili smo v Cankarjevo leto. 11. decembra leta 1918 je namreč v Ljubljani umrl Ivan Cankar, ena najpomembnejših osebnosti slovenske književnosti, dramatik, pisatelj, pesnik.

V mislih na letošnjo okroglo obletnico objavljamo v današnji Izbrani prozi besedilo z naslovom Večerni koncert. Tako je naslovil, seveda, Ivan Cankar ljubezensko pesem in prav z njo se v svojem besedilu ukvarja njegov mnogo mlajši kolega Andrej Blatnik. Spodaj lahko preberete zgodbo, v kateri izvemo nekaj o genezi pesmi Večerni koncert, pa o Ani Lušinovi, dekletu, v katero je bil Cankar zaljubljen, predvsem pa Blatnik opiše razumevanje te pesmi skozi pogled mladega človeka, ki ne uide njenemu vplivu – si mislimo na koncu:



Večerni koncert
Spominjam se jasno tistega prekrasnega večera, ko je bil koncert na vrtu "Narodnega doma", piše Ivan Cankar iz Pulja 4. julija 1898 Ani Lušinovi, sedemnajstletni gojenki nunske šole v Ljubljani. Jaz sem bil ves izgubljen in očaran od sreče; z vrta so prihajali glasovi godbe, noč je bila jasna in luna je sijala, - ah, kako bi se jim moglo ubraniti, da bi trenutki obstali, da bi ne zbežali tako hitro! - Glej, in jaz sem hotel vliti v verze vso opojno krasoto tistega večera - a ko sem prečital pesem drugo jutro, zdelo se mi je, da je en sam Tvoj pogled lepši in obožavanja vrednejši, kakor vse moje poezije. Tistega, kar bi povedal najrajši in česar je polna moja dušica, ne morem izreči; kadar se čut spremeni v besedo, obledi in postane hladen in nejasen.

V Ljubljani te vrstice čakajo poštno ležeče, naslovljene z Ana 17; očim ne sme vedeti ničesar. To je prvo pismo; veliko jih bo še, veliko pisem od tega dne dalje, dokler se ne bo strastna korespondenca polagoma ohlajala in se 18. aprila 1907 dokončno pretrgala. Lep pozdrav, bo napisano na zadnji razglednici; podpisan bo Ivan Cankar in še nekdo nerazberljiv, neznan. Naslovljeno ne bo več poštno ležeče, niti ne pisano velecenjena gospodična Ana Lušin; naslov se glasi (prepisujemo z originala, ki ga hrani rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice s kataloško številko 1150, kakor sploh vso Ivanovo pisarijo Ani): Velec. gospa Ana Bregant.

Ana je namreč že poldrugo leto poročena s svojim stanovskim tovarišem Hinkom Bregantom, učiteljem na vaški šoli pri sv. Benediktu v Slovenskih goricah. Tisti, ki išče sv. Benedikta (danes samo Benedikta) na zemljevidu, naj se zaveda, da pri merilih, večjih od 1 : 500 000, išče zaman; pri manjših naj bo pozoren na naselja, ležeča ob cesti, ki vodi iz Maribora v Gornjo Radgono. Majhna vasica je to, nikomur posebno mar, razen tistim, ki tam živijo; Anina usoda nam v spomin prikliče Olgo Kacjan, v Splavu Meduze izgubljeno nekje sredi vojvodinske ravnine. In vendar je njena usoda drugačna. Zdi se, kot da se drži nasveta, ki ji ga je Cankar poslal z Dunaja, 7. marca 1904: Omoži se! Vzemi človeka, ki bo imel toliko, da bosta živela za silo. Mirno bodo tekli dnevi, še otrók dobita morda - in kaj je drugega treba? Nič ni treba misliti in nič sanjariti; človek je žival in edino srečen je, kadar živi popolnoma kakor žival. Ne, za otroka ni časa, za življenje ne volje, Ana piše Ivanu: imam dosti strupa pri hiši, a da bi se zastrupila, ne tega pa ne. In res, 3. februarja 1910 umre, kakor se umira v času moderne: za jetiko. Pokopana je v skupnem grobu s sestro

Minko, prav tisto Minko, v katero se Cankar, zvest svojemu malobrižnemu ljubezenskemu načinu, ki sili njegove biografe k zardevanju, pred odhodom na Dunaj zagleda. Zdi se, da za to (nekoliko posmehljivo) posmrtno združitev ne gre kriviti zgolj naključja, temveč vnovič učinkuje arhetip, izražen v tistih dveh suhoparnih in znamenitih besedah Eros - Thanatos, ki razkazuje premoč označenca nad označevalcem. (Kaj ni prav Cankarju desetletja kasneje posvečena smela trditev, da o nečem takem, kar naj bi se imenovalo spolnost, erotika, itn. sploh ni mogoče govoriti, še posebej ne na način pesnikunstva?)

O Cankarju je znano vse ali vsaj zelo blizu vsemu. O Ani le, kar je pomembnega za njeno zvezo s Cankarjem. Njegovih pisem se je ohranilo štiriinštirideset (ohranila jih je Ana), njena tri. Za Cankarjeva pisma je pisano, da sodijo med najlepše ljubezenske izpovedi v slovenski literaturi in med najbolj dovršeno ljubezensko korespondenco slovenskih literarnih ustvarjalcev, če ne v sam njen vrh. O Aninih si je besedo privoščil samo Ivanov manj znani bratranec, in še ta piše le, da so pisana s svinčnikom. Cankar je izšel, še izhaja in bo najbrž še izhajal tudi v prihodnje v številnih knjigah, zbranih in izbranih delih, v posebni knjigi je na voljo celo bibliografija; Ana je objavila eno samo črtico v Domačem prijatelju Zofke Kvedrove, ki se ga piscu teh vrstic ne zdi plodno izsledovati po zaprašenih arhivskih policah. (Na tem mestu se zazdi, da je fraza tu zato, da prikrije resničnost: v resnici polic sploh ni več, in na njih ni kaj iskati). Tako pač je, pod prevleko časa se ohranijo drobci, ostalo se porazgubi, potone, izgine, se prelije, minula stoletja se zdijo kot današnji dnevi in že smo, recimo, v slavističnem seminarju, kjer se študentke, kakor piše naš zanesljivi poročevalec, z zapisovanjem počasi zradirajo v drobno popisane zvezke dokončnih zavezanosti; o Ani Lušinovi vedo, da ima nekakšno povezavo s Cankarjevo Ano Rudovo, ki ji je v drugem dejanju Jakoba Rude nasvetovano: Taki ljudje, kakršen je on (on, to je slikar in boem Dolinar, podoben tudi kakšnemu drugemu boemu, manj slikarju, pa bolj pisatelju), so lahkomiselni in gledajo samo na zabavo. Kakor je delal najbrž z drugimi, tako bi napravil s teboj. Kratkočasil bi se, dokler bi mu ugajalo, in potem bi te mirno odslovil. Tako delajo. In on je vrh tega umetnik ... Vedo, da je tako, ta dekleta, zgrbljena v klopeh predavalnice, vedo, da so umetniki kot po pravilu nezanesljivi, celo zapiti ljudje, morda niti nadarjeni niso, neprimerni za navezavo torej, ampak nekaj jim vendarle na tiho šepeta, da bi bilo lepo uiti zanesljivosti oštevilčene študijske klopi v NUK-u ... O hrepenenje, o Lepa Vida! Naj se ne izpolni, da bo lahko trajalo, prvi pomladni dnevi so, popki se razpirajo, popis atmosfere se komajda lahko izogiba zadnji meji dobrega okusa, in komajda je mogoče slediti zavzetemu seminaristu, ki navaja, da je ohranjenih pet rokopisov Cankarjeve pesmi, sprva naslovljene Večerni koncert, pozneje poimenovane po prvi vrstici, vsaj še dva pa sta izgubljena, med njima prvi. Aškerčeva, Regalijeva in Golarjeva varianta se sicer razlikujejo dovolj za tekstno kritiko in analizo, za naš namen pa ne, pravi nekoliko prenaglo, skorajda nevrotično besedujoči študent, in takoj primakne, da je prva od obeh v tem seminarju obravnavanih variant datirana s 16. julijem 1898 in poslana Ani na njeno željo dne 27. avgusta istega leta, skupaj s pripombo: hotel sem opisati tisti krasni večer, ko je bil koncert na vrtu Narodnega doma in si prišla v park, da sem govoril s Tabo. A kako daleč je od teh verzov do resnice ... Fant razdeli ciklostirane liste, s katerih prepisujemo:

Jaz sem te čakal

Ob poznem mraku ...

In z mano so čákali

Beli cvetovi,

In tam nad vrhovi

So tiho plakali

Mehki glasovi

Oddaljenih strun ...

Sence globoke

So se razdelile

Tvoje plašne roke

So razgrnile

Zaveso temno ...

Kako sva se ljubila

V poljubih vročih,

V besedah polglasnih, šepetajočih ...

Visoko na plavem polji

So vztrepetavále

Srebrne zvezde,

In naokoli

So pesmi zaljubljene plavale ...

Odprla se je čudovita noč ...

Tisto noč so zapeli

Zmagoslavni zvonovi;

Kakó so vstajali

Čudoviti glasovi

Pod zvezdami drhtečimi,

Kako so prihajali

Bliže in bliže

S koraki šumečimi. ..

Ana - Anica - Ljubica moja -

To je najina duša, Anica!

Duša najina plava na perotih neizmernih

V teh pesmih večernih,

Po neskončnem nebu,

In vsa ta čudovita noč naokrog -

To je poezija, to je bog,

To je najina duša, Anica ...

In luna je vstajala ...

Strune so sanjale

Arijo mehko

Iz »Margarete« ...

Andrej Blatnik

Iz oddaje Izbrana proza, ki jo je uredila Tadeja Krečič Scholten, 3. program Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo