Češka pisateljica si je z romanom Žitkovske boginje utrla pot na mednarodno literarno prizorišče. Zdaj ravno končuje nov roman, v katerem se je posvetila usodi nun na Češkem, za katere so se oblasti v 50. letih odločile, da jih bodo izkoreninile. (Fotografija je posneta v galeriji Minimal.) Foto: MMC/Dani Modrej
Češka pisateljica si je z romanom Žitkovske boginje utrla pot na mednarodno literarno prizorišče. Zdaj ravno končuje nov roman, v katerem se je posvetila usodi nun na Češkem, za katere so se oblasti v 50. letih odločile, da jih bodo izkoreninile. (Fotografija je posneta v galeriji Minimal.) Foto: MMC/Dani Modrej
Katerina Tučkova
Ravno na dan pogovora je založba Sanje izdala roman o žitkovskih boginjah tudi v mehki vezavi in s spremenjenim naslovom Boginje: zgodbe iz Belih Karpatov. Foto: MMC/Dani Modrej

Seveda niso želeli govoriti o tem, naletela sem tudi na zelo slab odziv: bodisi niso želeli govoriti z mano, ker sem bila tujka bodisi ker niso želeli govoriti o boginjah zaradi strahu pred morebitnimi negativnimi silami.

O težavah, ko je začela raziskovati temo boginj
Katerina Tučkova
Tučkova je po izobrazbi doktorica umetnostne zgodovine, pred romanom Žitkovske boginje pa je podpisala še tri romane. Foto: MMC/Dani Modrej
Katerina Tučkova
V knjigi so tudi avtobiografski drobci: nasilje v družini, ki ga opisuje na začetku knjige, je na svoji koži izkusila tudi sama. Kot je povedala, je bilo pisanje na neki način zanjo tudi terapevtsko. Foto: MMC/Dani Modrej

Prvo vprašanje je bilo, kako sem si drznila razširiti novico, da bi lahko bil nekdo v tej vasi homoseksualno orientiran?! Gre za zelo konservativno vas, kjer je velika večina zelo verna in homoseksualnost ostro obsojajo. Prepričani so, da ne more biti človek veren in homoseksualec hkrati. Dali so mi vedeti, da je, četudi mogoče drugje sprejemajo geje in lezbijke, v Žitkovi to nemogoče.

Katerina Tučkova
Še vedno dela tudi kot kuratorka, letno organizira do štiri razstave, sodeluje pa tudi pri pripravi festivala, ki spodbuja k toleranci in medsebojnemu razumevanju in sprejemanju.(Fotografije je posneta v galeriji Minimal.) Foto: MMC/Dani Modrej
Katerina Tučkova
Katerina Tučkova je s svojo knjigo o boginjah požela veliko pozornosti, knjigo so doslej prevedli v 14 jezikov, zanjo pa je prejela tudi češko literarno nagrado Josef Škvorecky (2012) in priznanje bralcev magnesia litera (2013). Foto: MMC/Dani Modrej

Bila sem zelo racionalna. Dokler nisem začela raziskovati zgodovine boginj (smeh). Dejansko sem videla številne ljudi, ki so jih "kakor pozdravile" boginje. A v bistvu ne vem, če ni šlo za psihosomatski učinek njihove pomoči.

Odgovor na vprašanje, ali verjame v moči boginj
Katerina Tučkova
Knjiga v trdi in mehki vezavi je izšla pri založbi Sanje. Prevod Anjuša Belehar. Foto: MMC/Dani Modrej
Katerina Tučkova
Tučkova je v Slovenijo prišla kot gostja Vilenice. Foto: MMC/Dani Modrej

Po sledeh usode Sermene (ime je izmišljeno, življenjska zgodba pa je resnična) se je odpravila češka pisateljica Katerina Tučkova, ki se v svoji literaturi posveča usodi močnih žensk. In to so boginje, kot so jim rekli domačini, nedvomno bile. Boginje so bile tiste, ki so zdravile s pomočjo raznih zelišč, ki so naravnavale izpahnjene zgibe, napovedovale prihodnost, včasih pa tudi, vsaj tako so verjeli nekateri, izzivale zle sile z rituali, po katerih je "nenadoma umrla žena moškega, s katerim se je potem poročila ženska, ki je želela tega moškega". Zaradi svojega znanja in moči so bile že od nekdaj trn v peti cerkvenim krogom, ki so bili v teh krajih zelo močni, po 2. svetovni vojni pa tudi oblastem, zato ni presenečenje, da so kmalu nad njimi uvedli nadzor po vzoru Stasija. Nadzorovale so jih komunistične oblasti, med vojno pa tudi nacisti, ki so do njih čutili strahospoštovanje.

Roman na več kot 400 straneh prinaša preplet resnične zgodbe več boginj na čelu s Sermeno z usodo njene nečakinje Dore, ki želi kot raziskovalka priti do dna usodi svoje tete, boginje, od katere sta bila z bratom ločena zaradi oblasti, ki so Sermeno ožigosale za družbi potencialno nevarno in jo zaprle v psihiatrično bolnišnico. Potem ko je oče ubil njuno mamo, prav tako boginjo, je namreč Sermena skrbela zanju, po ločitvi od nje pa sta pristala vsak v svojem zavodu.

Zgodba se bere kot izbruh izjemne domišljije, a kot je povedala pisateljica, žal večina izmed dejstev, navedenih v njej, temelji na resničnih dogodkih.

Tučkova je po izobrazbi doktorica umetnostne zgodovine, pred romanom Žitkovske boginje pa je podpisala še tri romane, najbolj odmeven med njimi je bil Izgnanstvo Gerte Schnirch (2009), v katerem se je lotila še ene boleče zgodbe češke zgodovine: izgona češkoslovaških Nemcev iz leta Brna leta 1945.

Več pa v spodnjem intervjuju. Tučkova je bila v Ljubljani v okviru svojega gostovanja na festivalu Vilenica.

Knjiga Žitkovske boginje odstira pogled v zamolčan del češke zgodovine in prinaša na neki način dokumentarni pogled na dogajanje, povezano z usodami boginj. Kakšna je bila geneza knjige?
Zgodba te knjige se je v bistvu začela prej. Pred to knjigo sem pisala o izgonu češkoslovaških Nemcev iz Brna, ki je žal najbolj znan po izgonu češkoslovaških Nemcev leta 1945, šlo je za okoli 20.000, 30.000 otrok, žensk in starejših, kajti moški so bili na bojiščih ali pa v koncentracijskih taboriščih. S to knjigo se je izkristaliziralo moje osrednje zanimanje, in sicer usode žensk v 20. stoletju, posebej v 2. polovici.

Ko sem končala zgodbo o izgonu, sem govorila s prijateljem zgodovinarjem, ki mi je pomagal pri raziskovanju, in bila sem zelo žalostna, da nimam nobene druge zgodbe, ki bi temeljila na ženskih usodah. Razmišljala sem o vrnitvi na podeželje, od koder izvorno prihajam, doma sem iz Moravske, kjer je imela moja družina kmetijo. Kmetijo so v 50. letih podržavili, družina je izgubila vse in oče in dedek sta se zapila, ker nista imela kaj početi, izgubila sta voljo. Sledilo je obdobje nasilja v družini, starša sta se potem ločila.

To so bili deloma razlogi, zakaj sem se želela vrniti na podeželje: da bi razumela različne vidike tamkajšnjega življenja, želela pa sem tudi poiskati svoje sorodnike. Zanimala me je tudi Cerkev, kajti na tem območju je imela vedno zelo velik vpliv. Ko sem o svojih željah in ciljih govorila s prijateljem, mi je ta povedal, da so v sosednji vasi Žitkova živele t. i. boginje, ki so imele posebne moči, in da je bila njihova usoda zelo kruta. Zadnjo med njimi so zaprli na psihiatrični oddelek, kjer je tudi umrla. Tako se je začela zgodba o boginjah, za katere prej nisem nikoli slišala. S prijateljem sva se potem odpravila v Žitkovo in začela spraševati o boginjah.

Kakšen je bil prvi odziv vaščanov na vajino povpraševanje?
Sprva je bilo zelo težko. Seveda niso želeli govoriti o tem, naletela sem tudi na zelo slab odziv: bodisi niso želeli govoriti z mano, ker sem bila tujka bodisi ker niso želeli govoriti o boginjah zaradi strahu pred morebitnimi negativnimi silami. Tako so številni sprva dejali, da ne vedo ničesar. K sreči sem spoznala starejšo učiteljico, ki je v skupnosti zelo spoštovana in ki je razumela mojo željo po raziskovanju te tematike. Bila je odlična mediatorka med mano in vaščani in mi je odprla številna vrata pri domačinih. Ko so odprli vrata in jo zagledali, so jo toplo pozdravili, in ker sem bila z njo, so bili potem veliko bolj pripravljeni na pogovor.

Naletela sem na veliko zanimivih zgodb, zaradi ene od njih sem se odpravila pregledovat arhive in tam naletela na obstoj nacističnega oddelka Sonderkommando H, kar je pomenilo oddelek za preučevanje čarovnic (črka H je označevala nemško besedo za čarovnico), ki je nadzoroval in spremljal boginje. V čeških arhivih ni bilo nobenih podatkov o tem oddelku, na podlagi zgodbe te ženske pa sem začela preučevati tudi, kakšen je bil odnos nacistov do mitologije, in odkrila, da res obstajajo dokumenti o tem v arhivu v Poznanu. Šla sem tja in našla zanimive podatke, pozneje se je izkazalo, da tudi arhivi drugje vsebujejo podatke o tem oddelku, ki je res obstajal.

Koliko časa je trajalo raziskovanje in pisanje knjige? Knjiga je obsežna in v njej se prepleta več zgodb.

Leto dni in pol sem samo raziskovala, veliko časa sem preživela po arhivih in na pogovorih na terenu. Prebrala sem številne strokovne članke o kulturni antropologiji, magiji, ezoteriki in marsičem drugem. Hkrati pa sem ostala bolj raziskovalka kot verovalka v poganske običaje. Glavna junakinja Dora je po eni strani strokovnjakinja, po drugi strani pa je potomka boginj. Potem je sledilo še pisanje leto in pol, tako da je celoten projekt skupno trajal tri leta. Samo pisanje mi je vzelo zelo velika časa, saj sem se mu zelo posvetila, želela sem biti natančna in organizirana. Včasih sem mislila, da mi bo kar glavo razneslo (smeh). Najbolj pa je trpel moj mož (smeh).

Kakšen je bil odziv domačinov v Žitkovi na knjigo?
Največja težava je bila spolna usmerjenost ene od junakinj. Lezbijka v katoliški vasi? Katastrofa. Zakaj? To je bilo prvo vprašanje, ko sem šla v Žitkovo na predstavitev knjige. Tam je bila zbrana cela vas, od otrok do upokojencev. Prvo vprašanje je bilo, kako sem si drznila razširiti novico, da bi lahko bil nekdo v tej vasi homoseksualno orientiran?! Gre za zelo konservativno vas, kjer je velika večina zelo verna, in homoseksualnost ostro obsojajo. Prepričani so, da ne more biti človek veren in homoseksualec hkrati. Dali so mi vedeti, da je, četudi mogoče drugje sprejemajo geje in lezbijke, v Žitkovi to nemogoče.

Je lik Dore, za katero se izkaže, da je lezbijka, ustvarjen po resnični osebi?
Dora je izmišljen značaj. Potrebovala sem lik, ki bo razdeljen med svet boginj in svet raziskovanja. Tako je Dora tista, ki kot otrok živi v njihovem svetu, hkrati pa potem odide v veliko mesto in študira etnografijo ter potem kot strokovnjakinja raziskuje vprašanje boginj. Ko sem začela pisati zgodbo, še nisem vedela, kako se bo končala Dorina zgodba, v bistvu se je z razvojem zgodbe izkazalo, da je Dora lezbijka. Sprva je bila Janigena Janigen, a se nekaj ni ujemalo, zgodba ni stala, ko pa sem spremenila spol, se je vse postavilo na svoje mesto.

Knjigo so prevedli v več kot 14 drugih jezikov, tudi v nemščino (med brskanjem po arhivih se glavna junakinja dokoplje do dokumentov, ki kažejo, da so boginje potomke starogermanskih ljudstev, ki so na območju živela pred prihodom Slovanov; v tej luči so bili nacisti do njih spoštljivi in so hodili k njim po pomoč in nasvet). Kakšni so bili tam odzivi?
Podobni kot drugje. Po navadi so prva vprašanja povezana s prenašanjem posebnih sposobnosti po ženski liniji, zelo pa jih zanima tudi vprašanje nadzora tajnih služb v času komunizma. Naši arhivi so postali dostopni za javnost leta 1998 po padcu komunizma. V bistvu imamo dober sistem za brskanje po arhivih. Sprva si lahko dostopal do podatkov o nekom le, če si bil član družine, po letu 1996 pa je dostop mogoč za vse.

Ukvarjali ste s tematiko, ki je zelo zanimivo, bela magija, črna magija, vraže in tako naprej. Ste kdaj začutili, da obstaja "nekaj"? V družbi je zelo razdeljeno mnenje: eni se posmehujejo verovanju v nadnaravno, drugi verjamejo. Kakšno je vaše prepričanje?
Bila sem zelo racionalna. Dokler nisem začela raziskovati zgodovine boginj (smeh). Dejansko sem videla številne ljudi, ki so jih "kakor pozdravile" boginje. A v bistvu ne vem, če ni šlo za psihosomatski učinek njihove pomoči. Zanimivo je bilo, da so številni med njimi do zadnje podrobnosti opisali svoje izkušnje z boginjami, ki so jih označevali kot zelo pomemben dogodek v svojem življenju. Skratka, ne vem, ali so jim res pomagale ali so verjeli, da jim pomagajo. Sama nisem imela nobenega stika z boginjami, zadnja je umrla leta 2001.

Ko sem pisala poglavje o zlih boginjah, sem zelo zbolela. Kar dolgo sem bila bolna, več kot mesec dni, in zdravniki niso znali postaviti diagnoze in zdravljenja. Zelo sem trpela, saj tudi pisati nisem mogla. V tistem času sem se posvečala poglavju, o katerem sem si veliko podatkov izpisala med obiski v arhivih. Šlo je za zgodbe, ki so opisovale črne maše ponoči, ko so boginje izvajale rituale, podobne vuduju, kako so zažigale različne lutke in podobe. Izpisala sem si vse zgodbe, vključno z njihovimi pravimi imeni. Ko sem bila tako bolna, sem veliko premišljevala o tem poglavju in sem se potem odločila, da ne uporabim njihovih resničnih imen, kajti njihovi potomci so še vedno v Žitkovi. In tako sem se odločila, da spremenim njihova imena.

Dva dni po tem sem ozdravela, zdravniki so mi dali prava zdravila. Skratka, v tistem trenutku me je kar streslo, češ kaj se dogaja (smeh). Lahko pa rečem, da ostajam realna, z znanstvenim pristopom. Vendar pa priznavam, da sem po tej izkušnji bolj odprta do takih stvari.

Knjiga kar kliče po filmski upodobitvi. Se morda obeta kaj takega?
Dejansko se pripravlja scenarij za češko-poljsko-dansko koprodukcijo. Kmalu se dobimo s poljskim režiserjem, snemanje pa se bo začelo v kratkem. Zelo se veselim filma, je pa res, da so me opozorili, naj nimam prevelikih pričakovanj. Občutek imam zelo dober, pisci scenarija so večkrat kontaktirali z mano glede scenarija in se posvetovali z mano, kar je dober znak.

Je v glavi že nova knjiga?
Končala sem že raziskovanje za novo knjigo. Trenutno imam napisanih 500 strani, čaka me še končno urejanje in zaključek. Tudi v novi knjigi se ukvarjam z usodami žensk. Tema nove knjige je preganjanje ženskih nunskih redov. V 50. letih prejšnjega stoletja je komunistična vlada sprejela odločitev, da bo Češkoslovaška do leta 2000 ateistična država, zato so začeli preganjati nune, jih preseljevati proč od družbe. Obstajal je celo načrt, kako spreobrniti mlade kandidatke oz. pripravnice za nune, ki so se imenovale "novicke". Mladim fantom so ponujali mastno plačilo za njihovo "spreobrnitev," kar je v praksi pomenilo posilstva. V eni od podzemnih cerkva se je eden izmed škofov odločil, da nekaj nun posveti v duhovnice, kar je sicer prepovedano. Zadnja med njimi je še živa. Gre za zelo temno poglavje zgodovine.

Seveda niso želeli govoriti o tem, naletela sem tudi na zelo slab odziv: bodisi niso želeli govoriti z mano, ker sem bila tujka bodisi ker niso želeli govoriti o boginjah zaradi strahu pred morebitnimi negativnimi silami.

O težavah, ko je začela raziskovati temo boginj

Prvo vprašanje je bilo, kako sem si drznila razširiti novico, da bi lahko bil nekdo v tej vasi homoseksualno orientiran?! Gre za zelo konservativno vas, kjer je velika večina zelo verna in homoseksualnost ostro obsojajo. Prepričani so, da ne more biti človek veren in homoseksualec hkrati. Dali so mi vedeti, da je, četudi mogoče drugje sprejemajo geje in lezbijke, v Žitkovi to nemogoče.

Bila sem zelo racionalna. Dokler nisem začela raziskovati zgodovine boginj (smeh). Dejansko sem videla številne ljudi, ki so jih "kakor pozdravile" boginje. A v bistvu ne vem, če ni šlo za psihosomatski učinek njihove pomoči.

Odgovor na vprašanje, ali verjame v moči boginj