Vaša ocena: 
Ocena 4,2 od 20 glasov
Ocenite to novico!
| Mislim, da roman ne bo nikoli izumrl. Doslej ga ni še nič ubilo. In pisali bomo tudi, če nas ne bo nihče več bral. |
| Nihče ne bere Günterja Grassa, ker je Nemec, Nadine Gordimer, ker je Južnoafričanka, ali Garcíe Márqueza, ker je Kolumbijec. |
V svetu najbrž najbolj poznani in brani mehiški pisatelj, Carlos Fuentes, je prepričan, da obstaja en sam način, kako zajeziti grozljivo nasilje, ki je v zadnjih petih letih terjalo 50.000 življenj: z legalizacijo drog.
Da je v Latinski Ameriki kult avtorja še kako živ, je dokazala tudi dobrodošlica, ki so jo na literarnem festivalu v Kolumbiji - istem, ki se ga je udeležil tudi Jonathan Franzen - kolumbijci pripravili Carlosu Fuentesu; po poročanju Telegrapha je bilo ljudi vseh starosti ter vika in krika toliko, kot da bi v mesto prispela rockovska zvezda.
83-letni pisatelj in nekdanji diplomat se v svojem govoru ni držal abstraktnih, literarnih tem, pač pa je načel enega največjih problemov sodobne Latinske Amerike, tudi (ampak ne le) Mehike: droge. "Mehiški preprodajalci droge pošiljajo v ZDA, in ko pridejo čez mejo, ne vemo, kaj se z njimi zgodi. Ne moremo jih niti sodno preganjati niti braniti. Za Mehiko je to grozna situacija; mehiške in ameriške oblasti bi se preprodajalcev morale lotiti skupaj."
Mrtvim je vseeno, katera stran jih je likvidirala
Po njegovem mnenju je dekriminalizacija drog edina smotrna pot k zmanjševanju nasilja, ki je v zadnjih petih letih terjalo 50 tisoč življenj, pa naj bodo to člani tolp, varuhi zakona ali nedolžni mimoidoči: "Gre za konfrontacije. Včasih zmagamo mi, včasih oni. Toda na koncu je mrtvih 50.000 in sorodnikom teh ljudi je vseeno, kdo zmaguje."
Mladi imajo proste roke
Fuentes se je vseeno dotaknil tudi literature: spregovoril je o novem valu t. i. latinskoameriškega buma, ki ga tokrat vodijo pisatelji, kakršen je Kolumbijec Juan Gabriel Vasquez. Če se je prejšnja generacija latinskoameriških pisateljev trudila rekonstruirati preteklost, primerja Fuentes, pa imajo mlajši to svobodo, da lahko raziskujejo katero koli temo. "Niso pod pritiskom, da bi morali pripovedovati zgodbe o tem, kaj se je dogajalo prej, saj so bile te že povedane." Fuentes, ki je z romanom Smrt Artemia Cruza ponudil panoramski pogled na polpreteklo mehiško zgodovino, bi že vedel.
Bi isto lahko trdili za "evropsko" književnost?
Svet je presegel koncept nacionalne literature in na pisatelje zdaj gleda kot na posameznike, še pravi Fuentes. "Še vedno čutimo vez s svojo dediščino, koncept enotne latinskoameriške kulture pa smo presegli. Gabriel García Márquez je najbolj bran špansko govoreči pisatelj po Cervantesu, ampak to predvsem po zaslugi kakovosti Gabriela Garcíe Márqueza. Nihče ne bere Günterja Grassa, ker je Nemec, Nadine Gordimer, ker je Južnoafričanka, ali Garcíe Márqueza, ker je Kolumbijec."
Najslavnejši sin Cartagene
Fuentesa na kolumbijskega kolega, čigar romane so v veliki meri navdahnila prav mlada leta v Cartageni, vežejo močna čustva. "To prijateljstvo je prestalo preizkus časa in je ena od stvari, ki so mi najbolj pri srcu. Glede svojih prijateljev sem zelo selektiven, toda njega imam resnično rad." V zvezi z Garcío Márquezom se je spomnil tudi na pogovor, ki sta ga imela nekoč v šestdesetih. "Krasno idejo za roman imam, mi je rekel. Naslov mu bo Sto let samote." In ostalo je, kot vemo, zgodovina.
Vprašanje, ali je roman res zapisan izumrtju, Fuentesa ne skrbi preveč: "Mnogi pravijo, da je roman mrtev, da ga je ubila tehnologija. Ampak še kar živi. Zakaj? Ker nam romani pripovedujejo nekaj, česar se drugače ne da povedati."
"Mislim, da roman ne bo nikoli izumrl. Doslej ga ni še nič ubilo. In pisali bomo tudi, če nas ne bo nihče več bral." In katerih pet knjig bi Fuentes predlagal nekomu, ki bi se rad začel spoznavati z veliko literaturo? "Don Kihota, Don Kihota, Don Kihota, Don Kihota in Don Kihota."
Nekateri ljudje trdijo, da poznajo ogromno ljudi, katerim je trava uničila življenje, spet dugi pa, da to nikakor ne drži in da je trava v mnogih pogledih, tudi nemedicinskih, celo koristna (npr. sproščujoči učinki). Dejstvo je, da na te zgodbice, tako ene kot druge, močno vpliva mnenje o travi, ki si ga človek ustvari še preden ima posla z njo.
Kljub mnogim znanstvenim raziskavam, ni niti ene, ki bi potrdila hipoteze o kronični škodljivosti ali možnosti zasvojenosti s travo. Znanost tvojih trditev NE more podpreti. Prav zaradi zmotljivosti človeškega uma (opažanje korelacij, kjer teh ni, nepodprto sklepanje o vzročnosti...) pa je znanost, sploh kar se tako čustvenih tem tiče, kot je trava (navsezadnje ima le-ta še zmeraj oznako "droge"), edino zaupanje vredno orodje v iskanju odgovorov na to vprašanje.
Res je, da trava povzroča izjemno pasivnost. Toda to lahko le podpira že tako "nekonstruktivno naravnanega" človeka; ne more ga ustvariti. Pri teh svojih prijateljih raje poišči možne dodatne vzroke za njihovo vedenje (ali tvoje zaznavanje le-tega) in ne kaži s prstom tja, kamor je najbolj preprosto kazati.
Nisem prepričan, da so kar vsa mamila "zrela" za dekriminalizacijo.
Morda le marihuana. Pa še ta je precej uničila veliko mojih znancev.
Od marihuane še nihče ni umrl. Pa kaj potem! So pa mnogi postali nesposobni preživetja brez pomoči sociale zarai nje.
Z naslednjo izjavo bom razjezil številne malikovalce tega "zelišča". Ko so počeni, so res v redu. Ko pa mamila ni, so pa odurno tečni, nestrpni in nasilni. Enkrat sem od njih, samo zato ker sem si drznil imeti svoje mnenje, skoraj dobil na gobec. Njihovo miroljubje je navidezno. Poznam vsaj šest uživalcev marihuane, ki ustrezajo temu opisu in vsaj enega, ki ni sposoben razumeti preprostega enoodstavčnega članka v časopisu. Potem pa je res, da poznam še kar nekaj ljudi, ki jim ni nič in nekaj, ki s premišljenostjo ob občasnih zvitkih delujejo normalno.
Legalizacija trave da ali ne? Kaj pa vem. Vsekakor je treba po ostali kemiji "užgati" z vsemi sredstvi. Še zlasti do GHB!
Za večino dilerjev so uživalci mamil na široko odprte potujoče denarnice, za katere se potem hladnokrvno pobijajo marsikje, ne le v Mehiki.