Patrick Ness najraje piše za mlade oz. za
Patrick Ness najraje piše za mlade oz. za "mladega sebe". Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Spraševati pisatelja o najljubši knjigi je točno tako kot spraševati starše, kateri je njihov najljubši otrok. VEŠ, da je eden, ampak da ti ne bodo nikoli povedali, kateri. (Pri nas? Ha! Moja sestra, zagotovo.)

Ness je med drugim tudi kolumnist in recenzent za Guardian, na oxfordski univerzi pa je učil kreativno pisanje. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Arogantno bi bilo od bralca zahtevati, naj vzljubi nekaj, kar še meni ni bilo všeč. Zato v pisanju za najstnike uživam prav toliko kot pri pisanju za odrasle.

Sedem minut čez polnoč: "Zakaj konec koncev v svetu e-knjig ne bi naredili nečesa lepega?"

Če kdaj bereš leposlovje, ki ga pišejo najstniki sami, je to veliko, veliko temnejše od česar koli, kar bi meni kdor koli pustil objaviti.

Patrick Ness
Patrick Ness je že v mladih letih vedel, da hoče biti pisatelj. Rodil se je v "deževnem Seattlu, zdaj živi v deževnem Londonu". Naredil je sprejemne izpite za filmsko šolo, a se odločil za študij angleške književnosti na univerzi v Južni Karolini. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Vojna pošasti
"Vedno bolj znan sem po tem, da pišem knjige z neprevedljivimi naslovi. Čisto nobena v slovenščini nima enakega naslova kot v izvirniku!" Vojno pošasti boste v tujini tako našli kot Monsters of Men. Foto: Mladinska knjiga
Po trilogiji Hrup in kaos, ki govori o temeljnih etičnih dilemah, bodo v prihodnjih letih posneli film, prav tako že potekajo dogovori za filmsko različico knjige. Foto: Mladinska knjiga
"Všeč so mi pisatelji, za katere imaš občutek, da bi kar zgoreli, če ne bi pisali." Njegovi najljubši pisatelji so Peter Carey, Haruki Murakami ("Čeprav je bil IQ84 daleč predolg") in Nicola Barker. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Patrick Ness, gost knjižnega sejma

42-letni ameriško-britanski pisatelj, ki ima četico zelo gorečih mladih privržencev tudi pri nas, je edini avtor, ki je dvakrat zapored prejel nagrado Carnegie Medal: najprej leta 2011 za Vojno pošasti in leto pozneje za knjigo Sedem minut čez polnoč, obenem pa je tudi živahen in duhovit govornik, ki mladih bralcev ne podcenjuje, obenem pa jih ne slepi z lažno sladkobnostjo.

Tudi v slovenščini lahko torej prebiramo prav ta nagrajena dela: trilogijo Hrup in kaos, v izvirniku Chaos Walking, (v njej so romani Na begu, Zakaj in zato ter Vojna pošasti), in ilustrirani roman Sedem minut čez polnoč; Ness je sicer izdal tudi že tri romane za odrasle. "V slovenščino so prevedena moja dela od tretje do šeste knjige. V retrospektivi mi je sicer jasno, da je trilogija vsaj na prvi pogled tematsko čisto drugačna od 'Sedmih minut', ampak obenem ugotavljam, da se obe deli vrtita okrog istega vprašanja: kako preživeti konec sveta? Kako nadaljevati, ko se ti je zgodila najhujša mogoča stvar? To me na nek način ne preseneča, saj sem odraščal v skrajno apokaliptično, fatalistično nastrojeni krščanski družini, ki je bila prepričana, da je konec sveta ... ne vem, naslednjo sredo. Intelektualno se je od tega lahko distancirati, iz srca pa nekaterih stvari ne moreš iztrgati. Ko nekaj veš, tega ne moreš več ne vedeti. Zato me ne preseneča, da sem moral v svojih knjigah obdelati določene teme o tesnobi," je Ness povedal na literarnem večeru in ob podpisovanju knjig v knjigarni Konzorcij, kjer se je pred mladim občinstvom pogovarjal z Bredo Biščak.

Stari demoni so izgnani
Obenem pa opaža, da je v svojem pisanju v zadnjem času obrnil nov list. "Letos sem v angleščini izdal dva romana; The Crane Wife za odrasle in More Than This za najstnike. Zdi se mi, da se je moja pozornost rahlo preusmerila: tudi te dve knjigi sta med seboj popolnoma različni, obenem pa se obe sprašujeta, kako živeti, če ne veš, kaj te čaka, in se kljub temu počutiti varnega."

Ness, ki je bil najmlajši izmed treh otrok ("Da sem nastal po nesreči, vem zagotovo, ker mi je to nekoč brat navrgel čisto mimogrede, kot vsem znano dejstvo."), se je rodil v družini vojaškega narednika, a kljub temu ni imel pretirano "razseljenega" otroštva. "Devet let sem mlajši od svojega brata in pet let od sestre, ampak v bistvu sem jo odnesel veliko bolje kot onadva; moj brat je v dvanajstih letih zamenjal dvanajst šol, jaz pa nisem zares živel na tak način."

Kljub temu odločno zanika, da bi vojaška "izkušnja" vplivala na motive vojskovanja v njegovem mladinskem leposlovju. "Sicer me to vprašanje ne moti, ampak del mene pa vseeno kriči: 'Pa to je vendar fikcija!' Saj veste, da pisatelji včasih govorijo: 'Tale knjiga je zame zelo osebna.' Ja hudiča, kakšne so pa potem druge? Kadar pišem, sem vsak lik in v vsakem liku ... Upam, da je vsaka knjiga o meni, mojih strahovih in tem, kar imam rad - tudi če sami oprijemljivi podatki niso o meni."

Ekipni športi? Metafora za vojskovanje
Nikoli nisi premlad, da bi pisal ali da bi imel za pisanje izkušnje iz prve roke, je prepričan Ness. "Če na primer igraš hokej, si seznanjen z igranjem v skupini, na polju, pri čemer uporabljaš orodje, z določenim ciljem, ki ga poskušaš doseči pred nasprotno skupino ... Kaj ne spominja to vsaj malo na vojskovanje? Morda torej le imate nekaj malega izkušenj za pisanje o vojni. Seveda ne bi rad dajal v nič izkušenj vseh, ki so bili kdaj v vojni - moj oče je ne nazadnje vietnamski veteran -, in tudi nimam neposrednih izkušenj z njo, skušam pa v domišljiji narediti preskok s tega, kar poznam, in določeno tematiko obravnavati s kar največ spoštovanja. Zato srčno upam, da bo moj oče, ko prebere moja dela, v njih videl vsaj delček svoje izkušnje."

Obenem je znan po tem, da se v svojih romanih, čeprav so namenjeni najstnikom, ne izogiba težkim tematikam terorizma, nasilja in osebne izgube ter smrti. "Če kdaj bereš leposlovje, ki ga pišejo najstniki sami, je to veliko, veliko temnejše od česar koli, kar bi meni kdor koli pustil objaviti. S čimer ni seveda nič narobe oziroma tako celo mora biti. Ko si mlad, preizkušaš meje in včasih pri iskanju lastnih vrednot tudi stopiš čeznje. In kaj sta smrt in nasilje, če ne največja tabuja? Če najstniki torej o tem razmišljajo, je moja služba, da prav tako govorim o njih. V nasprotnem primeru najstnika puščam, da se z vsemi hudimi stvarmi v življenju spopada sam - in to bi bil veliko hujši zločin."

V trilogiji Hrup in kaos je opisan fenomen, ki ga je Ness poimenoval Hrup (The Noise); ljudem v njegovem fiktivnem svetu omogoči, da ves čas slišijo, kaj ljudje okrog njih premišljujejo - še več, tega sploh ne morejo izklopiti. "No, zdi se mi, da je naš svet v bistvu že tak. Koliko izmed vas ima mobilni telefon, ste na Twitterju, Facebooku in imate e-poštni naslov? Praktično vsi. Svet nas že zdaj nenehno preplavlja z informacijami. Kaj pa, če temu ne bi mogli ubežati in bi bili povrhu še mladi? Mladi med 13. in 15. letom imajo manj zasebnosti kot kadar koli prej v zgodovini. Mladost je čas, ko preizkušaš meje, tisto nepojmljivo, prepovedano - in če nimaš zasebnosti, da bi to počel, kaj naj to pomeni? Kako visoko ceno moraš plačati? Iz te ideje se je rodila trilogija."

Uresničitev vizije prezgodaj umrle kolegice
Druga Nessova knjiga, Sedem minut čez polnoč (A Monster Calls), ki jo v slovenščini lahko beremo v prevodu Ane Ugrinovič, se je rodila iz malo manj osebne izkušnje. Nastala je namreč iz osnutka angleške avtorice Siobhan Dowd, ki ji je prezgodnja smrt za rakom na prsih preprečila, da bi svoj peti roman pred smrtjo dokončala sama. Je pa zato položila temelje zgodbe o dečku, ki se mora spopasti z očitno vse bolj neizbežno smrtjo svoje matere. "Imela sva isto založnico, ki ji je še pisala, kako zelo se veseli, da se je lahko zares lotila nove knjige, nato pa je nenadoma umrla še prej, kot je mislila, da bo," se spominja Ness. "Urednici se je ideja za roman zdela predobra, da bi kar izginila, a ker je bilo napisanih samo kakih tisoč besed osnove, mi je predlagala, da bi jo v knjigo spremenil jaz. Nisem hotel napisati poklona v spomin Siobhan, ker to ne bi bila knjiga, ki bi jo napisala ona. Zato sem pristal samo pod pogojem, da so mi pustili tako proste roke, kot bi jih njej; samo tako lahko namreč nastane dobra knjiga. Po navadi rečem, da je bilo pisanje knjige tako kot peči torto ... V njej so jajca, sladkor in moka, ampak ko je enkrat narejena, samo jajc ali sladkorja ne moreš več vzeti ven."

Po tem avtorskem "sodelovanju" so se odločili še za en zanimiv korak: kot ključen, pomemben element so v knjigo - kar je pri leposlovju za mlade, sploh pa za odrasle prava redkost - vključili črno-bele, ekspresionistične ilustracije Jima Kaya (ki so bile pozneje tudi nagrajene). "Zakaj konec koncev v svetu e-knjig ne bi naredili nečesa lepega?" se zasmeji Ness.

Vsi bralci so vredni enako
Na literarnem večeru se seveda ni dalo izogniti tudi klasičnemu vprašanju "kategorij": čeprav se Nessove knjige sicer načeloma uvrščajo v mladinsko leposlovje (ang. young adult fiction), pa praviloma dosegajo zmuzljivi status "crossover" literature, torej take, ki je zanimiva tudi za odrasle bralce. Američan sam se z oznakami ne obremenjuje pretirano. "Tovrstna delitev se mi ne zdi posebej škodljiva, če le ni izključujoča in dokončna meja, čez katero nobena knjiga ne more priti. Zgodba mi sama pove, komu je namenjena. In eno in drugo mi je prav - nobenega snobizma ne čutim v zvezi s pisanjem za odrasle. V vsakem primeru v delo vložim enako količino čustev, truda in razmisleka. Če pišem za odraslega, pišem zase, če za najstnika, pa zase v tistih letih - kajti če jaz v knjigi ne uživam stoodstotno, sem povsem prepričan, da tudi nihče drug ne bo. Arogantno bi bilo od bralca zahtevati, naj vzljubi nekaj, kar še meni ni bilo všeč. Zato v pisanju za najstnike uživam prav toliko kot pri pisanju za odrasle."

Obetavnim mladim literarnim ustvarjalcem gost letošnjega knjižnega sejma sicer ni natrosil nobenih oprijemljivih nasvetov za to, kako naj se lotijo pisanja. "Povem vam lahko samo, kako pišem jaz. Vedno na primer vnaprej vem, kakšen bo zadnji stavek ... Ne vem, kako bom do njega prišel, jasen pa mi je občutek na koncu (ang. 'exit feeling') in kakšni trije ali štirje prizori, katerih se zelo veselim. To mi da ravno dovolj ogrodja, da se ne počutim izgubljenega, in dovolj svobode, da sem lahko ustvarjalen."

Spraševati pisatelja o najljubši knjigi je točno tako kot spraševati starše, kateri je njihov najljubši otrok. VEŠ, da je eden, ampak da ti ne bodo nikoli povedali, kateri. (Pri nas? Ha! Moja sestra, zagotovo.)

Arogantno bi bilo od bralca zahtevati, naj vzljubi nekaj, kar še meni ni bilo všeč. Zato v pisanju za najstnike uživam prav toliko kot pri pisanju za odrasle.

Če kdaj bereš leposlovje, ki ga pišejo najstniki sami, je to veliko, veliko temnejše od česar koli, kar bi meni kdor koli pustil objaviti.

Patrick Ness, gost knjižnega sejma