Knjige
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 28 glasov Ocenite to novico!
Joep Leerssen
Nizozemski zgodovinar in urednik projekta Enciklopedija romantičnega nacionalizma v Evropi Joep Leerssen je bil gost konference Kulturni svetniki in romantični nacionalizem v Evropi v organizaciji ZRC-ja SAZU-ja. Foto: RTV SLO
       Romantični nacionalizem je drugačen od, na primer, gibanja za neodvisnost v Vietnamu ali boja za neodvisnost ZDA v 18. stoletju pod vodstvom Georgea Washingtona, ker verjame, da je narod nekaj nadčloveškega, nekaj idealnega, duhovnega in da potrebe in značaj naroda lahko razumete le z intuicijo, z občutki, ne z razumom. Z narodom imamo torej čustven odnos. Morda tisti, ki najbolje razumejo, kaj je narod in kaj hoče, niso politiki, ampak umetniki, kot je bil Prešeren, skladatelji, pesniki, vizionarji. Tu gre torej za idejo, da narod deluje na neracionalni podlagi in na nepolitičen način. In to je v svojem bistvu romantična ideja in se pojavi hkrati z romantiko, torej v zgodnjem 19. stoletju, in to v Evropi.       
 Joep Leerssen
Joep Leerssen
"Romantični nacionalizem je drugačen od, na primer, gibanja za neodvisnost v Vietnamu ali boja za neodvisnost ZDA v 18. stoletju pod vodstvom Georgea Washingtona, ker verjame, da je narod nekaj nadčloveškega, nekaj idealnega, duhovnega in da potrebe in značaj naroda lahko razumete le z intuicijo, z občutki, ne z razumom," pravi Leerssen. Foto: RTV SLO
       To se je dogajalo po vsej Evropi in seveda je bilo nekako 'kul', če je bilo mogoče najti rokopis, ki je razodel star ep, obenem je bilo pa tudi precej neprijetno, če česa takega ni bilo mogoče najti. Vsi so potrebovali svoj ep; če si narod, potrebuješ ep, tako je potekalo razmišljanje. In v nekaj primerih je prišlo do pravega ponarejanja.       
 Joep Leerssen
Joep Leerssen
"Ozrite se samo tja čez (pokaže čez Ljubljanico, op. P. B.), kjer so tiste strme strehe. Tu gre za vernakularno arhitekturo, torej za prvine podeželske arhitekture, ki so jo vnesli v urbano tkivo," med drugim izpostavi zgodovinar sledi romantičnega nacionalizma v starem mestnem tkivu Ljubljane. Foto: RTV SLO
       Stereotipna predstava Nizozemcev o njih samih v 19. stoletju je bila močno vezana na protestantizem: nizozemski narod se ima za poštenega, delavnega, ceni družinske vrednote in človekovo notranjost. Vse to sam po sebi vodi do sklepa, da nas definira skopost, vendar pa je treba upoštevati, da smo te stereotipe uporabljali v razmejevanju Nizozemcev od dvojih zgodovinskih sovražnikov, to je od Špancev in od Francozov. To sta katoliška in aristokratska naroda. Cenita viteške vrline, imata močno plemstvo in med vrednotami jim veliko pomenita čast in odlikovanje v vojni. Nizozemci so zato rekli: Mi nismo takšni, mi ne maramo vojskovanja, mi trgujemo. Mi ne cenimo časti, ampak krepost.       
 Joep Leerssen
Helena Vurnik: Študija za poslikavo zadružne gospodarske banke, 1922
Narodni slog v arhitekturi v Ljubljani najbolj neposredno izraža stavba Zadružne gospodarske banke arhitekta Ivana Vurnika in slikarke Helene Vurnik. Foto: Narodna galerija
       Do tedaj (do leta 1848, op. P. B.) je nacionalizem bil demokratična ideja in šlo je za boj za politične pravice ljudstva. Po tem letu definicija naroda vedno pogosteje vključuje neko etnično opredelitev. /.../ Ideja naroda je vedno manj politična in bolj in bolj etnična, do konca stoletja pa tudi že močno rasno utemeljena. Biti Slovan, ali biti Kelt, ali biti German postane razumljeno kot neka kakovost, in nacionalizem ni več prizadevanje za uveljavitev političnih pravic ljudstva, ampak gre za razlikovanje identitet. Razvija se ksenofobija in politika vedno bolj z leve drsi proti desni.       
 Joep Leerssen
Mihael Stroj: Smrt Nikole Zrinskega pred trdnjavo Szigeth (1821)
Ideje romantičnega nacionalzma so ponazarjali tudi slikarji. Enciklopedija ponuja ogled več kot 5.000 slik. Foto: Enciklopedija romantičnega nacionalizma v Evropi
       Kot posameznik je bil – kar se danes morda zdi nenavadno – morda najbolj povezan škotski pisatelj Walter Scott. Scott je bil s svojimi romani o škotski zgodovini pravi vzornik in skoraj zvezdnik; mnogi so ga posnemali, denimo tudi Henryk Sienkiewicz. In ne nazadnje, Scott je tudi zbiral ljudske pripovedke in legende in se tudi učil pripovednega načina pripovedk. Pripovedke potem zbira tudi Jakob Grimm, ki si je prav tako dopisoval s Scottom.       
 Joep Leerssen
Savo Sovre: Jernej Kopitar, risba, 2. polovica 20. stoletja (reprodukcija)
Leerssen pravi, da je bil Kopitar eden najbolje povezanih mož v habsburški monarhiji, ki je s korespondenco tudi krepil stike med predstavniki različnih slovanskih narodov. Foto: NUK

Če narod ni imel mita, ga je napisal, včasih tudi ponaredil

Intervju s kulturnim zgodovinarjem Joepom Leerssnom
6. november 2017 ob 14:45,
zadnji poseg: 7. november 2017 ob 10:41
Ljubljana - MMC RTV SLO

Romantični nacionalizem ali zakaj so kipi ljudskih junakov po mestnih trgih in pa ulice, poimenovane po pesnikih, po večini iz 19. stoletja, kaj storiti, če narod nima starega epa, zakaj je bil Walter Scott literat s skoraj največ dopisovalci …. O tem z zgodovinarjem Joepom Leerssnom, strokovnjakom za romantični nacionalizem.

“V Angliji so še vedno opažali vile in škrate, ki so uročevali pokrajino, legende o kralju Arturju in keltskih bardih pa so na veliko brali. Francozi so odkrivali keltsko mitologijo, pa tudi legende, povezane z Ivano Orleansko. Rusi so ponovno obudili srednjeveško pesem o Igorju.” No, k tej se še vrnemo, ker je primer skoraj obupanih prizadevanj za to, da bi narod imel svoj zgodovinski ep. Čeprav takšnega morda sploh ni bilo.

Joep Leerssen je eden od sogovorcev v oddaji Platforma: Helena Vurnik, pozabljena umetnica. Vabljeni k ogledu, danes ob 22.55, na TVS 1.


Kakor koli, zgodovinar George S. Williamson je v svoji standardni kulturnozgodovinski študiji 19. stoletja The Longing for Myth in Germany orisal tudi širši evropski fenomen iskanja narodnih korenin, sledi neke vrste ukoreninjenosti naroda v zemlji, torej v domači deželi, ki postane mitična. Med narodi so seveda bile razlike, povezane tudi s tem, ali so svojo državo že imeli, kako močno ustavno tradicijo in državne ustanove so imeli …


Nemci, ki države tedaj še niso imeli, so v prizadevanjih za 'pisanje' nacionalnega mita prednjačili. In njihova pot do mita je bila specifična še v nečem: povezovali so starodavne mitologije z Biblijo oziroma s teološko in estetsko kritiko Biblije. Iskalcem nove mitologije je bilo skupno zavračanje Biblije kot 'knjige', ki razkriva spoznanje, in obenem se jim je studila sodobna 'popularna' kulturna produkcija, katere simbol je bil tedaj komercialni trg literature, piše Williamson. Pravzaprav so zanikali celotno civilno družbo, ki so jo vodile zakonitosti tržne ekonomije oziroma pragmatičnost in hlepenje po zaslužku, od tod pa je bil le korak do krepitve antisemitzma. V starih legendah so skušali najti gradivo, ki bi pomagalo spremeniti verovanje sodobnih Nemcev.

Sam Hegel je nekoč upal, da bi se "/bo/ pokrajina nenadoma začela zdeti skladišče plemenite religije, in ne le preprostega vraževerja." (Williamson) To isto je bil cilj nemške mitologije Jakoba Grimma; ja, pravljice bratov Grimm, tisti standard otroške literature (vsaj v mojem otroštvu) so del prizadevanj za ponovno odkritje nemške mitologije, skorajda vere, kar je bilo večkrat tudi tematizirano kot vzgoja za nacizem. To sicer ni tema tega besedila, pomembnejši je prikaz tedanje vneme, ki je vodila tudi k falsifikatom. Zgovoren je primer 'samopriznanja' Heinricha Heineja. Ta je bil sicer kritik tako imenovanega 'Deutschtümeleia' oziroma nore obsedenosti z nemštvom, kot bi to lahko prevedli, je vseeno obdržal neko fascinacijo s politiko in ikonografijo nacionalizma tudi še v času, ko je njegovo lastno eksistenco začel ogrožati vzpon predstavnikov zagovornikov ekstremnega nacionalizma.

"Tedaj me je legenda o stari Herti verjetno zanimala bolj kot zdaj," je Heine pozneje pisal o svojem zanimanju v študijskih letih, "nisem ji dovolil, da bi bilo njeno mesto na otoku Rügnu, ampak sem jo preselil na vzhodnofrizijski otok. Mlad znanstvenik ima rad svojo intimno hipotezo. Tedaj nikakor ne bi verjel, da bom nekoč lahko hodil po obalah Severnega morja, ne da bi razmišljal o stari boginji brez domoljubnega navdušenja. Na koncu se je drugače izteklo. Danes razmišljam o drugih, mlajših boginjah."

Heine je opustil 'nacionalistično norijo', kot so to mnogi pozneje poimenovali. Mnogi pa je niso. Zato so artefakti romantičnega nacionalizma, to je prepričanja, da bistvo naroda bolje kot državniki razumejo pesniki in drugi umetniki, povsod okoli nas. O tem sva že pred nekaj časa govorila z nizozemskim zgodovinarjem in urednikom projekta Enciklopedija romantičnega nacionalizma v Evropi Joepom Leerssenom, ki je bil tedaj gost konference Kulturni svetniki in romantični nacionalizem v Evropi v organizaciji ZRC-ja SAZU-ja. Pred vhodom sva se srečala in kmalu nama je pogled ujel že prve sledi romantičnega nacionalizma v Ljubljani …

Za definicijo romantičnega nacionalizma vas bom prav gotovo morala prositi, saj verjetno pojem ni splošno znan. Vseeno pa začniva drugje. Sediva tu na Novem trgu, blizu NUK-a, Ljubljanice, stavb, v katerih imata prostore SAZU in njegov znanstvenoraziskovalni center. Vidite kje kakšno sled romantičnega nacionalizma, kje ga lahko razberemo v starem mestnem tkivu, saj se je v arhitekturi tudi izrazil, mar ne?
Zagotovo. Ozrite se samo tja čez (pokaže čez Ljubljanico, op. P. B.), kjer so tiste strme strehe. Tu gre za vernakularno arhitekturo, torej za prvine podeželske arhitekture, ki so jo vnesli v urbano tkivo. Vsepovsod po Evropi se proti koncu 19. stoletja zgodi ta premik, ki ga jaz imenujem "from past to peasant" (od preteklosti do podeželja); torej ne gre več nujno za gibanje v smeri iz preteklosti v sedanjost, ampak postane priljubljeno iskanje zgledov v podeželju, v preprostih ljudeh in tudi v urbanih središčih nastajajo objekti s prvinami vernakularne arhitekture.

O arhitekturi bova še govorila. Omenili ste, da ste vedno pozorni na imena ulic, da se, recimo, spomnite, da ste danes šli po Jurčičevi cesti. S cestami je tudi povezan vaš začetek ukvarjanja z romantičnim nacionalizmom. Kako?
Za vse diplome iz primerjalne književnosti na univerzi v Aachnu sem veliko časa preživel v tujini. In začel sem opazovati spomenike, ki so predstavljali neke pomembne ljudi. Kot večina ljudi, sem tudi sam vedno najprej ugotovil, koga predstavljajo in v katerem stoletju je živel in podobno. Vendar pa me je zanimalo tudi, kdaj so bili postavljeni. In ugotovil sem, da so bili skoraj po pravilu postavljeni v 19. stoletju.

Vemo sicer, da je 19. stoletje čas pomladi narodov, vendar pa kateri je tisti nazor, ki se v tem času uveljavi, zaradi česar denimo pomemben del nacionalnega gibanja postane postavljanje spomenikov tudi književnikom, ne le vojskovodjem ali monarhičnim voditeljem?
Romantični nacionalizem je drugačen od, na primer, gibanja za neodvisnost v Vietnamu ali boja za neodvisnost ZDA v 18. stoletju pod vodstvom Georgea Washingtona, ker verjame, da je narod nekaj nadčloveškega, nekaj idealnega, duhovnega in da potrebe in značaj naroda lahko razumete le z intuicijo, z občutki, ne z razumom. Z narodom imamo torej čustven odnos. Morda tisti, ki najbolje razumejo, kaj je narod in kaj hoče, niso politiki, ampak umetniki, kot je bil Prešeren, skladatelji, pesniki, vizionarji.

Tu gre torej za idejo, da narod deluje na neracionalni podlagi in na nepolitičen način. In to je v svojem bistvu romantična ideja in se pojavi hkrati z romantiko, torej v zgodnjem 19. stoletju, in to v Evropi.

Vsaj v mestih z zgodovinskimi jedri se zdi, da je to tudi pojavna oblika nacionalizma, ki je še vedno najbolj prisotna v javnem prostoru. Evropa je nekaj let prizorišče vzpona novih skrajnih, nacionalno opredeljenih gibanj, tudi strank. Ali one kakor koli izrabljajo in se zavedajo pojma romantični nacionalizem?
Tako bom začel. Romantični nacionalizem je danes vpet v to, čemur pravijo tudi banalni nacionalizem. Gre za na videz vsakodnevne stvari, ki preprosto izražajo našo identiteto: vsepovsod so razobešene kakšne zastave, na registrskih tablicah so mali grbi, na evrske kovance tiskamo določene simbole, to so pa seveda tudi še imena cest in pa kipi.

O teh stvareh redko razmišljamo, so kot znaki za McDonald's ali Coca-Colo. Obkrožajo nas in so nekakšen nenehen zvok v ozadju, ki zapolnjuje javni prostor z znaki, ki govorijo: tu smo v Sloveniji, naša dediščina je slovenska, tako in tako živimo.

In ta banalni nacionalizem začne javni prostor polniti v 19. stoletju. In nova populistična gibanja in protagonisti nove ksenofobije v Evropi se tudi začenja vračati k tem starim simbolom. Včasih tega ljudje sploh ne opazijo, ker so tako vajeni določenega podobja.

V zvezi z nacionalizmom v času romantike se pogosto ne omenja, da je bil tedaj nacionalizem pravzaprav demokratična ideja, ideja za dodelitev oblasti ljudstvu …
Zagotovo. V času romantike, ko se zgodba romantičnega nacionalizma začenja, opazujemo dogajanje v Evropi, ki jo sestavljajo imperiji. To so bile države s strogim hierarhičnim razrednim sistemom, volilne pravice ni bilo, tudi ni bilo svobode tiska, ljudem nihče ni zagotavljal državljanskih in človekovih pravic.

Pa čeprav se je francoska revolucija že zgodila …
Ja, francoska revolucija je vplivala na določene spremembe, vendar le za kratek čas. Nato je prišel Napoleon in vse skupaj je bilo zapečateno kot zgrešena priložnost. Prve javne manifestacije romantičnega nacionalizma so bile gotovo akcije aktivistov, ki so branili pravice svojega naroda proti monarhični oblasti, ki ni razmišljala nacionalno. Narod je torej nekaj, kar je v opoziciji do imperijev, prizadeva si za prenos oblasti na ljudstvo, in to tudi na najnižje razrede. Oblast naj ne pripada niti cerkvi niti plemstvu, temveč ljudstvu.

Vendar pa je mogoče govoriti o tem, da je prav ideja za romantičnim nacionalizmom, torej to, da narod opredeljuje predvsem njegova kulturna bit, 'vraščenost' v domačo pokrajino, torej neka metafizika mita in zgodovine, vodila v izroditev te demokratične ideje o Evropi sožitja izpod kraljevih jarmov osvobojenih narodov v šovinizem, ponekod v poudarjen antisemitizem in tudi fašizem.
To drži. Prelomnica je med drugim leto 1848 (ko Evropo zajame val liberalnih meščanskih revolucij, op. P. B.). Do tedaj je bil nacionalizem demokratična ideja in šlo je za boj za politične pravice ljudstva. Po tem letu definicija naroda vedno pogosteje vključuje neko etnično opredelitev. Prej se je narod definiral v razmerju do vladajoče elite, torej plačniki davkov in drugih dajatev so narod, ki nastopa proti pogosto internacionalnim elitam. Šele nato, ko lahko vsaj za srednjo in zahodno Evropo govorimo o sistemih z neko obliko ljudskega političnega zastopstva, pa v ospredje nastopijo nova razločevanja. Naš narod s svojo kulturo in jezikom se definira v razmerju do sosedov, katerih kultura je drugačna.

Ideja naroda je vedno manj politična in bolj in bolj etnična, do konca stoletja pa tudi že močno rasno utemeljena. Biti Slovan, ali biti Kelt, ali biti German postane razumljeno kot neka kakovost in nacionalizem ni več prizadevanje za uveljavitev političnih pravic ljudstva, ampak gre za razlikovanje identitet. Razvija se ksenofobija in politika vedno bolj z leve drsi proti desni.

Prav v tem kontekstu se zdi zanimivo, kaj v polju zgodovinopisja, jezikoslovja in etnografije proizvede romantični nacionalizem. Lahko bi rekli, da so narodi zdaj potrebovali 'véliko' zgodovino in mitologijo, ki bi nekako imela vlogo slavnih rodovnikov kraljevih rodbin. Morda je najzabavnejša zgodba o tem, kako so si narodi prizadevali za to, da bi se lahko pohvalili s čim bolj imenitnim zgodovinskim epom kot nekakšno nacionalno Biblijo. Tu pride do nenavadnih 'deviantnih' primerov, celo ponarejanj starih listin.
V odgovoru na vprašanje se moram vrniti čas okrog leta 1800. Do tedaj je obstajal neke vrste konsenz: najzgodnejšo zgodovino podajajo ali Sveto pismo ali pa klasični avtorji, denimo Homer. Okoli leta 1800 pa je bilo odkritih precej novih virov, ki so pripovedovali alternativno zgodovino. Torej, če smem tako reči, Homer ni bil več edina zabava v mestu. Nemci so odkrili Nibelungovo pesem, Angleži Beowulfa, Rusi pesem princa Igorja. Nekako se je izkazalo, da ima skoraj vsak narod svoj ep, le da mnogo besedil prej ni bilo znanih. Zakaj? Okrog leta 1800 je začelo veliko več ljudi obiskovati knjižnice in iskati stare manuskripte.

To se je dogajalo po vsej Evropi in seveda je bilo nekako 'kul', če je bilo mogoče najti rokopis, ki je razodel star ep, obenem je bilo pa tudi precej neprijetno, če česa takega ni bilo mogoče najti. Vsi so potrebovali svoj ep; če si narod, potrebuješ ep, tako je potekalo razmišljanje.

In v nekaj primerih je prišlo do pravega ponarejanja. Eden notoričnih primerov sta bila dva češka rokopisa. (Filolog Vaclav Hanka je leta 1817 objavil odkritje rokopisa s Karlovega grada, dve leti pozneje pa naj bi neki Josef Kovar odkril še Rokopis z Zelene gore; tudi tu je sodeloval Hanka; oba so razkrinkali kot ponaredka, zanimivo pa je, da naj bi kot prvi dvom o njuni pristnosti izrazil Jernej Kopitar, in sicer leta 1824, op. P. B.).

Obstajajo tudi dvoumni primeri. Igorjevo pesem so odkrili v 90. letih 18. stoletja, vendar pa je nato zgorela med velikim moskovskim požarom med Napoleonovo invazijo. Ali je šlo za izviren ep ali za ponaredek? Strokovnjaki še vedno niso dosegli soglasja.
Zame je sicer najbolj smešna zgodba o bolgarskem epu Veda Slovena. V sedemdesetih letih 19. stoletja je nekdo zapisal in izdal nekaj ljudskih pesmi (prvič je Veda Slovena kot popis starih pesmi bolgarskih muslimanov izšla leta 1874 v Beogradu, op. P. B.), iz katerih je izhajalo, da so bili starogrški bogovi, pa tudi, denimo, Višnu in sploh vse pomembno v svetovni zgodovini v resnici del bolgarske mitologije. Besedila je 'zbiral' neki bolgarski učitelj in seveda je šlo za šalo, vendar so ji nekateri nasedli.

Lahko se pa narod brez epa seveda ogne ponarejanju. To je tretja pot, in to je tudi pot Slovencev. Če torej starega epa ni, lahko sodoben avtor napiše prav tako lep sodoben ep. In to je s Krstom pri Savici naredil Prešeren. In tudi v nekaterih drugih primerih se je to zgodilo, da je neki pesnik preprosto pribil: jaz bom Homer svojega naroda. Pri Ircih se je tudi to zgodilo.

Enciklopedija romantičnega nacionalizma v Evropi je res izjemen projekt: trenutno ponuja dostop do skoraj 40.000 pisem, stotin besedil, skoraj 5.500 umetniških slik … Torej na tisoče artefaktov, povezanih s pojmom romantični nacionalizem, lahko proučujemo od doma. Kar pa se mi zdi nenavadno: kot bi pričakovali, večina besedil datira od razsvetljenstva naprej, sta pa dve očitni izjemi: besedilo iz leta 1572, ki je danes nizozemska državna himna, in pa Shakespeare, konkretno, monolog Johna Gaunta iz Riharda II. Kako ste utemeljili umestitev teh zgodnjih besedil v enciklopedijo?
Romantični nacionalizem je res fenomen tako imenovanega dolgega 19. stoletja, vendar pa ima tudi svojo predzgodovino. Pomembno je omeniti tudi razlike v zgodovinskem oblikovanju držav. Niso vsi narodi 19. stoletju iskali svoje (mitološke) preteklosti. V Evropi obstajajo določene institucionalno zelo stabilne države, denimo Danska ali pa Velika Britanija in tudi Nizozemska. In tam so že v prejšnjih stoletjih nastajala besedila, ki so v 19. stoletju s svojim sporočilom postala ponovno aktualna kot nacionalna, čeprav v 16. stoletju seveda niso imela namena in niti niso mogla biti nacionalna v pomenu te besede v 19. stoletju.

Posebnost enciklopedije je, da se odpoveduje uporabi besede narod. Zakaj ste se tako odločili?
Beseda narod je v resnici zelo problematična. Nihče zares ne ve, kaj pomeni. V kontekstu nacionalizma se lahko narod navezuje na določen razredni sloj, kot je že bilo omenjeno, lahko pa se seveda povezuje z določeno tradicijo, podedovanim jezikom, zgodovinskim razvojem, ki je zaznamoval določeno skupino ljudi in še mnogo drugega.

Beseda narod je tako politično obremenjena, da jo je izredno težavno eksaktno uporabljati v znanstveni analizi. Zato smo se odločili, da namesto nje raje govorimo o kulturnih skupnostih. Beseda kulturna skupnost bolje ujame to bistveno idejo obstoja skupine ljudi, ki ima določeno identifikacijo.

Vsi poznamo veliko prizadevanje Nemcev za skupno državo in tudi veliko kulturno produkcijo, ki je to spremljala, vključno s poskusi pisanja nove nemške mitologije. In če pogledamo zemljevid korespondence, ki je med najzanimivejšimi vsebinami vaše enciklopedije, nastane vtis, da je največ razprav, ki jih je mogoče uvrstiti v polje romantičnega nacionalizma, potekalo prav z ali med nemškimi avtorji. Nad Nemčijo se mreža zares zgosti. Ali pa je vtis napačen?
Oboje. Vtis nekoliko vara že zato, ker ta videz zgoščenosti stopnjujejo linije korespondenc, ki zgolj prečkajo tedanje nemške države. Kot posameznik je bil – kar se danes morda zdi nenavadno – morda najbolj povezan škotski pisatelj Walter Scott. Scott je bil s svojimi romani o škotski zgodovini pravi vzornik in skoraj zvezdnik; mnogi so ga posnemali, denimo tudi Henryk Sienkiewicz. In ne nazadnje, Scott je tudi zbiral ljudske pripovedke in legende in se tudi učil pripovednega načina pripovedk. Pripovedke potem zbira tudi Jakob Grimm, ki si je prav tako dopisoval s Scottom. In nekateri slišijo o tem in si rečejo, da zbiranje pripovedk in legend je pa res dobra ideja; in jih zbirajo na Norveškem in v Rusiji jih zbira Aleksander Afanasjev … Pride do prave akcije 'copy-paste'.

Ko govorimo o korespondenci, pa ne morem mimo Jerneja Kopitarja, ki je bil odlično povezan. Bil je na Dunaju in je dejansko prebiral vse nenemške publikacije, ki so jih izdajali po celotni habsburški monarhiji, in je zato tudi bil nekdo, ki je lahko povezoval avtorje iz Češke in Slovaške, denimo, s Srbi. On je res primer človeka, ki je rojen pravzaprav na obrobju, a je bil v kontekstu romantičnega nacionalizma pomemben kot mnogi v bolj osrednjih območjih Evrope.

Vrniva se k arhitekturi, ki jo enciklopedija prav tako predstavlja. V Ljubljani je pravzaprav le ena stavba, ki jo takoj lahko prepoznamo kot odmev romantičnega nacionalizma. Gre za stavbo Zadružne gospodarske banke arhitekta Ivana Vurnika s poslikavami njegove žene Helene Vurnik. Kako se torej ideologija romantičnega nacionalizma izrazi v arhitekturi?
Tu je treba ločevati več obdobij. Trend zgledovanja po podeželju nastopi proti koncu stoletja. Že na začetku stoletja pa se začno po Evropi uveljavljati tako imenovani neostili. Pomislite sam na parlamentarni kompleks v Londonu oziroma Westminstrsko palačo ali pa parlament v Budimpešti, ki poskušata biti srednjeveška, pa sta zgrajena v 19. stoletju. Podobno je z neorenesanso in neobarokom.

Precejšnja sprememba pa nastopi ob prelomu stoletja, ko v mnogo prestolnicah periferije pride do želje po moderniziranju arhitekture; naj je bilo to v Barceloni ali v Rigi, so manjša mesta s secesijo poskušala pokazati, da so drzna in da so lahko moderna, četudi so na obrobju. Tudi Plečnika lahko uvrstimo v to gibanje.

Končajva z vedno zabavnimi stereotipi o narodih. Tudi ti se krepijo v kontekstu romantičnega nacionalizma. Prihajate iz Nizozemske. Kako Nizozemci sami sebe vidijo tradicionalno?
Stereotipna predstava Nizozemcev o njih samih v 19. stoletju je bila močno vezana na protestantizem: nizozemski narod se ima za poštenega, delavnega, ceni družinske vrednote in človekovo notranjost. Vse to sam po sebi vodi do sklepa, da nas definira skopost, vendar pa je treba upoštevati, da smo te stereotipe uporabljali v razmejevanju Nizozemcev od dvojih zgodovinskih sovražnikov, to je od Špancev in od Francozov.

To sta katoliška in aristokratska naroda. Cenita viteške vrline, imata močno plemstvo in med vrednotami jim veliko pomeni čast in pa odlikovanje v vojni. Nizozemci so zato rekli: Mi nismo takšni, mi ne maramo vojskovanja, mi trgujemo. Mi ne cenimo časti, ampak krepost.

VIDEO
Helena Vurnik – Pozabljena umetnica
Polona Balantič
Prijavi napako
Komentarji
Manos de Piedra
# 06.11.2017 ob 16:53
@vnk:
"Polona Balantič res ne more jasno pokazati, na katero politično stran se nagiba:"

To je itak za pričakovat. Mene osebno niti ne moti, če je dober intervju, kot v tem primeru. Ne rabim se strinjat glede vsega, itak pa ima ta Nizozemec prav v dosti stvareh, samo da pač nekatere stvari, ki jih jaz osebno recimo jemljem kot pozitivne, on verjetno jemlje kot negativne. Človek je pač iz druge kulture, on ne more nikoli razumet, kaj je romantični nacionalizem pomenil za slovanske ljudi.
Manos de Piedra
# 06.11.2017 ob 16:43
Romantični nacionalizem je bila iracionalna ideologija, ki je igrala na čustva, ampak takšne so bolj ali manj vse ideologije. Tudi moderna liberalna ideologija je iracionalna in igra na čustva, ko se promovira liberalne ideje se poudarja "ljubezen", "sočustvovanje do x skupine ljudi", "strpnost", "imejmo se radi", njihovi nasprotniki da sejejo "sovraštvo" itd. To so čustva in ne racionalizem. Moderni liberalizem prav tako promovirajo razni umetniki preko svoje umetnosti.

Recimo primer liberalnega zagovarjanja pravic tako imenovane "LGBT" skupnosti. Tudi homoseksualnost je koncept iz 19. stoletja, pred tem se te besede ni uporabljalo. Danes se poskuša narediti neko mitologijo homoseksualnosti, ki da sega daleč nazaj, določene zgodovinske osebe se smatra kot "homoseksualce", čeprav ti ljudje v svojem času sploh ne bi vedeli, kaj to pomeni. Komunisti so iskali "delavski razred" po vseh zgodovini, čeprav je tudi to nekaj, kar je nastalo s kapitalizmom prav tako v "dolgem 19. stoletju". Spartak se je kao boril za revolucionarne vrednote delavskega razreda in podobna mitologija...

Tako da ta iracionalizem in iskanje mitov je prisotno v čisto vsaki ideologiji. Bistveno je edino to, kar je učinkovito in kar deluje. Nacionalizem je za nas Slovane v vzhodni Evropi deloval, nehali smo biti euro-konjušari za razne tujce in vzpostavili svoje države ter zavzeli kar lep del ozemlja. Ko so v prvi in drugi svetovni vojni spet napadali naša ozemlja, smo se umrli, spet s pomočjo raznih iracionalnih mitoloških gesel: recimo partizani s svojim iz naroda hlapcev v narod junakov in omenjanja nekih srednjeveških osebnosti tipa Matija Gubec, Stalin je Ruse pumpal z njihovo nacionalno mitologijo, omenjal Nevskega, ruske carje...

Tako da mene ta iracionalni vidik nacionalizma ne moti ampak ga kvečjemu bogati in dela močnejšega. Na koncu koncev je slovanska identiteta zelo realna in obstaja velika razlika v zgodovini, kulturi in miselnosti med zahodno in vzhodno Evropo. Če se to identiteto obogati z mitološkimi predstavami ali ne to ne spremeni osnovnih dejstev.
Manos de Piedra
# 06.11.2017 ob 17:40
Današnji katalonski nacionalizem in njihove želje za samostojnost je tipičen primer nacionalizma, ki nima nobene mitologije, strasti in iracionalnosti. On predstavlja tisti najbolj hladen, racionalen in dolgočasen vidik zahodne civilizacije. Na čelu jim je kravatar Puidgemont, ki je vse hotel opraviti birokratsko in pravno in nikoli ni imel namena postati mučenik za katalonsko stvar, niti niso katalonci v stanju, da bi sploh imeli mučenika, ker nimajo več čisto nobene nacionalistične mitologije, v kateri bi mučeniki imeli svoje mesto. Nima veze, kaj si mislite o njem, ampak nek Šešelj je bil pripravljen umret za svojo stvar in je bil zaprt v Haagu več kot desetletje, ker pač prihaja iz tradicije srbskega nacionalizma in njegove mitologije. Slovenci in Hrvati smo se bili pripravljeni borit za samostojnost, Katalonci se niso, ker njihov nacionalizem nima tistega iracionalnega mitološkega ozadja, ki bi jim vlival moč. Kje so njihovi Obilići, kje so njihovi termopilski klanci? Kje je njihov Blago Zadro, kje je njihova Trpinjska cesta?

Enaka razlika je med zahodnjaškimi racionalnimi Francozi in njihovo sramoto iz 1940 in strastnim slovanskim uporom v Vzhodni Evropi med drugo svetovno vojno.
svatne
# 06.11.2017 ob 21:14
"Ozrite se samo tja čez (pokaže čez Ljubljanico, op. P. B.), kjer so tiste strme strehe. Tu gre za vernakularno arhitekturo, torej za prvine podeželske arhitekture, ki so jo vnesli v urbano tkivo,"
MILINA OD ARGUMENTA. Gospodu bi bilo treba razložiti vsaj osnovne elemente arhitektonskih konstrukcij, trdnosti in obtežb, ter vpliv razlišnih vrst padavin na obtežo strešnih konstrukcij...
Razen če so njegovi neandertalci gradili z armiranim prednapetim betonom najvišje marke...
ZA BRUHAT! kaj nam prihajajo prodajat....(s pomočjo kolaborantov - nekam znano...)
vnk
# 06.11.2017 ob 17:53
To je itak za pričakovat. Mene osebno niti ne moti, če je dober intervju, kot v tem primeru. Ne rabim se strinjat glede vsega, itak pa ima ta Nizozemec prav v dosti stvareh, samo da pač nekatere stvari, ki jih jaz osebno recimo jemljem kot pozitivne, on verjetno jemlje kot negativne. Človek je pač iz druge kulture, on ne more nikoli razumet, kaj je romantični nacionalizem pomenil za slovanske ljudi.

Mene moti, ker včasih vidiš že prav posiljeno postavljena vprašanja in ker se to prevečkrat ponavlja. Pa v redu, noben ni popolnoma objektiven, ampak dejansko večino avtorjev RTVja vleče v isto smer, potem se vprašaš tudi kakšni uredniki stojijo nad njimi in kakšno je samo ozračje v javnem mediju do zaposlenih, ki se morda politično ne strinjajo z vodilnimi klikami (mentaliteta nekaterih zaposlenih na družbenih omrežij je... ma škoda besed, da o (ne)profesionalnosti ne bi). Škoda pa je, ker potem dober intervju izpade politično motiviran.
Manos de Piedra
# 06.11.2017 ob 17:17
Recimo konkreten primer slovenskega naroda, ki dokazuje, da je bila ta iracionalna mitološka nacionalistična "norija" pozitivna stvar. V 19. stoletju, ko se je začel širi slovenski nacionalizem in ko se je poudarjala slovanska zavest, smo Slovenci bili nič od nič na tem območju. Ozemlje današnje Slovenije je bilo razdeljeno med srednjeveške deželne tvorbe, v mestih in v višjem sloju so prevladovali ljudje, ki niso hoteli imeti s tem slovanskim-slovenskim projektom nič skupnega in so se iz Slovencev delali norca ter se imeli za Nemce ali Italijane. Takrat neke ideje Slovenije nihče ni jemal resno.

Te razni "miti" in "norija" o Slovanih, iskanju nekih starih korenin, Karantanija, kmečki upori, idealiziranje podeželja, Črtomiri in ostala mitologija je očitna delovala, saj je v ljudeh vzbudila tako močno narodno zavest in voljo, da so zgolj dobrih 100 let kasneje vsi te Italijani in Nemci morali dokončno zapustit to ozemlje in naredit prostor slovenskemu človeku. Mi smo postavili najbolj zahodne meje slovanskega ozemlja, kljub temu, da smo bili napoti dvema izmed najmočnejših evropskih narodov. To je zgodovinsko gledano velik uspeh, kakorkoli pogledamo.

V tej luči se pač lahko na stvar gleda tudi tako, da so miti postali realnost. Ne samo v Sloveniji ampak tudi po drugih slovanskih nacijah, Slovani danes kontroliramo ogromno ozemlje, na svetu nas je okoli 360 milijonov. Prešeren je napisal "Največ sveta otrokom sliši Slave", danes govorimo tukaj pod Alpami zelo podoben jezik kot ljudje daleč stran v Vladivostoku (lahko se sporazumevamo vsaj osnovno) in smo preko moderne tehnologije povezani bolj kot kadarkoli. V 19. stoletju si imel mitologijo o kreprostnih in močnih Slovanih, danes je to realnost, ker so ljudje iracionalno in čustveno verjeli v to in jemali iz tega neko posebno moč in vizijo.

Zahodni Evropejci pa so pač na svojo mitologijo in nacionalno zavest pozabili, danes gledajo na to zviška in se postavljajo nad njo, s tem pa so se postavili v položaj, v katerem bodo izumrli, nadomestili jih bodo drugi ljudje.
Lipoglav
# 06.11.2017 ob 17:02
Čista dvojna morala. Borijo se, da bi reševali neka plemena v Afriki (vse lepo in prav), evropsko kulturo, ki smo jo podobno razvijali tisočletja, bi pa najraje uničili, demonizirali in zamenjali z nečem tujem. Kar med vrsticami niste izvedeli je namen tovrstnih konferenc (katere se je udeležil gospod) je načrtno preimenovanje oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo v kulturno antropologijo. Malo je znani, da so v času Jugoslavije na FF bili boji med antropologi in na drugi strani folkoristi in etnologi. Na koncu so antropologi, ki so bili pod vplivom marksizma ukinili folkloristiko (do danes študij folkloristke še vedno ne obstaja), ker naj bi ta nakazovala na nacionalnost. Vsaka znanost se je razvijala in se še vedno razvija, tudi etnologija ki izhaja iz časa romantike.
In da ne omenjam kapitalistične primerjave narodnih simbolov z McDonald'som in Coca-Colo, ki presega vse meje.
Lipoglav
# 06.11.2017 ob 21:21
aktivist@ a ne živijo na Koroškem Slovenci, potomci Karantancev?
Manos de Piedra
# 06.11.2017 ob 20:19
@vnk:
"Mene moti, ker včasih vidiš že prav posiljeno postavljena vprašanja in ker se to prevečkrat ponavlja."

Jah pač večkrat se hoče prav na silo izvlečt iz raziskovalca neke vzporednice z današnjo politično situacijo. Dvomim, da je bil namen Nizozemca, da bi širil neko politično mnenje, on je pač izpostavil neke stvari, s katerimi se ukvarja. Meni je bilo vsekakor zanimivo prebrat njegove opazke o nacionalni mitologiji v umetnosti. To so večinoma podobne stvari, ki vam jih lahko našteje tudi nek "desničar", ki se ukvarja s tem.
Celt
# 06.11.2017 ob 16:03
Če pa je imel mite in znan izvor pa so mu ga ponaredili drugi. Poglejmo na primer zgodovinska razmerja med Nemci(Avstrijci) in Slovenci... če niste vedeli štajerski Slovenci na Avstrijski strani se večinoma še danes nimajo za Slovence. Oni so Avstrijci... vse jasno? Za avstrijsko politiko in nacionaliste pa tako ali tako ne obstajajo.

Beseda narod je v resnici zelo problematična. Nihče zares ne ve, kaj pomeni.

Niti ne gospod Leerssn, v slovenščini je pomen jasen rod (sorodstvo, ipd) in predpona nad, tvorita besedo na-rod, v pomenu nad rodom - več rodov(družin) skupaj, ki imajo skupen izvor (Sloveni, Sloven(-ci) - izhajajoči iz/od Slovenov; pomanjševalnica) in nastopajo združeni kot eno s skupno identiteto ter jezikom.

Lahko pa si pogledate tudi Brižinske spomenike, kjer je beseda narod tudi prvič zapisana, mislim da vsaj trikrat. Če pa imate znanstveni pogum in odprto pamet pa boste zapise kot so, evangelio Slovenico, libros Slovenicos, terrae Slovenicae, litteris Slovenicis..itd našli še krepko pred Trubarjem in tudi samimi Brižinskimi spomeniki. Samo interpretirati jih je potrebno v pravem kontekstu.

In ne, gospod Leerssn Slovenci kot narod niso nastali v 19.st. ampak mnogo, mnogo pred tem. Toliko, da razjasnimo ta famozni "romantični nacionalizem".
3010eur
# 06.11.2017 ob 18:34
@vnk Ker tudi je, politično oziroma bolje rečeno "preživetveno" motiviran. Vse za plačo.

Ne moreš človeka prepričati da nekaj razume, če je njegov dohodek odvisen od tega, da ne razume. Upton Sinclair
3010eur
# 06.11.2017 ob 17:30
Človeška vrsta je napredovala in dominira, ker je tekom evolucije prišlo do spoznanja da je v moč v številkah, kar je predvsem zasluga čustvenega dela možganov, če ga v grobem razdelimo na tri dele: prastari instinktivni del, čustveni in cerebralni korteks oz. miselni ... Zato je v slogi moč, in moč v številkah, in zato ima nacija oz. narod še kako svojo logiko, smisel in uporabnost, ker ni nič drugega kot večje število "lovcev" ki bodo skupaj lažje ulovili plen.

Samo, da bi to kdo videl, ki tega noče videti, prej bo konec sveta.
vnk
# 06.11.2017 ob 16:31
Polona Balantič res ne more jasno pokazati, na katero politično stran se nagiba:

vodila v izroditev te demokratične ideje o Evropi sožitja izpod kraljevih jarmov osvobojenih narodov v šovinizem, ponekod v poudarjen antisemitizem in tudi fašizem.

V zvezi z nacionalizmom v času romantike se pogosto ne omenja, da je bil tedaj nacionalizem pravzaprav demokratična ideja, ideja za dodelitev oblasti ljudstvu …

Evropa je nekaj let prizorišče vzpona novih skrajnih, nacionalno opredeljenih gibanj, tudi strank. Ali one kakor koli izrabljajo in se zavedajo pojma romantični nacionalizem?

In če potem postavi človek v kontekst drugega poročanja, je hitro jasno kam pes taco moli.

Izogniti se je treba vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.
oleander
# 10.11.2017 ob 10:18
Odnos do mitov se je spreminjal skozi zgodovino. Aristokracija je svoj položaj poskušala prikazati kot od Boga dan prav z navezovanjem na mitologijo, oglejte si malo 14., 15. in 16. stoletje v Italiji, Franciji, Nemčiji, draga avtorica članka.

Drugače pa, @Celt, dober komentar.
Balaž
# 06.11.2017 ob 21:49
Čehi so na primer svoj narodni ep morali ponarediti - glejte Kraljedvorski in Zelenohorski rokopis.
rastislav
# 06.11.2017 ob 18:33
Ja problem nastane, ko državo oblikuješ na iracionalni podlagi boš dobil disfunkcionalno državo. Sicer pa so nacionalne države nastale po najvecjem klanju v evropski zgodovini. Zato je vprašanje o smiselnosti nacionalnih drzav povsem legitimno.
Lipoglav
# 06.11.2017 ob 17:04
Manos de Piedra@ on verjetno vse kar nakazuje na nek narod (vsaj v geografskem smislu) vidi negativno. Poklicna deformacija?
aktivist
# 06.11.2017 ob 20:54
Pri nas so izmisljeni miti nacionalni sport-Karantanija, ki nikoli ni bla na ozemlju Slovenije, ampak je tukaj bila Karniola. Pa potem izmisljeni mit o Venetih, ki so ga vsi znanstveniki zavrnili. Potem je mit o NOB partizanih. Pa mit o domobrancih kot nedolznih zrtvah. Pa mit o tem, da je prva pesniska zbirka bila od Vodnika, ceprav zaradi nespodobnega imena ne priznamo ene starejse. Potem mit o slovenski osamosvojitvi. In se in se samo da se ljudem vbije nacionalisticna ideologija.
Kazalo