V Ljubljano je Henrik Brun prvič pripotoval leta 1991, takrat predvsem zato, ker je bila zadnja postojanka pred vstopom v vojno območje. A naslednjih 25 let se v naše kraje redno vrača. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
V Ljubljano je Henrik Brun prvič pripotoval leta 1991, takrat predvsem zato, ker je bila zadnja postojanka pred vstopom v vojno območje. A naslednjih 25 let se v naše kraje redno vrača. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Henrik Brun
Brun v romanu nekajkrat tudi zbode Slovenijo, za katero pripomni, da meče številna polena na pot hrvaškemu vstopu v EU. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Na tihem upam, da se bo znotraj žanra skandinavskega noira uveljavil trend, ki skandinavske junake iztrga iz njihovega severnjaškega okolja in jih umesti v širši kontekst. Če se to zgodi, bom trendsetter!

Henrik Brun
Roman tematizira korupcijo, za katero je Brun prepričan, da je novinarji in novinarke s svojim delom ne morejo izkoreniniti sami. Pomembno je, kako se na njihova razkritja odzove družba. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Občutek imam, da sem na isti valovni dolžini z ljudmi, obenem pa je fin občutek, ko hodim okrog in poslušam jezik, ki ga še vedno ne razumem, in poskušam razbrati kak ulični napis.

Ljubljana
"Po širokem pločniku je tekla mimo modne trgovine Zara, petzvezdičnega hotela Slon, pošte, velikega prodajnega središča in veleblagovnice Sanje. Ob tem imenu se je nasmehnila. Trgovska veriga je namreč podpirala njen rokometni klub, od tod ime SANJE Ljubljana. Tako trgovska veriga Sanje kot rokometni klub SANJE, z velikimi črkami, sta bila simbola napredka in optimizma, ki je vladal v tej državi. Res si si težko predstavljal socialistične čase. Posamezne sledi v samem središču Ljubljane so sicer ostale, tako je, denimo, naletela na trgovinico, kjer so šivali nogavice ali popravljali dežnike." (Henrik Brun, Danska zanka, str. 25. Prevedel Darko Čuden.) Foto: MMC / Miloš Ojdanić

Tema trgovine z ljudmi je pač povezana s tem koncem Evrope, prav tako, denimo, tema tesne povezanosti med športom in politiko; tega v Skandinaviji ne poznamo.

Danska zanka
Če se bodo slovenski bralci na roman dobro odzvali, Brun upa tudi na prevod naslednjih treh knjig iz serije. Sam je sicer že z mislimi pri izidu petega romana. Foto: Založba Sanje

Ko se kakšni nemški založniki odločajo med stotinami zgodb, ki prihajajo s severa, se včasih raje odločijo za bolj gotovo stvar - vedo pač, da bo zgodba o umoru v majhni švedski vasici vžgala.

Henrik Brun
Brun je med drugim tudi prejemnik nagrade Evropske komisije Lorenza Natalija za prispevek na področju razvoja človekovih pravic. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Res je, da je severni Evropi veliko lažje kritizirati Madžarsko, ko se ta odloči za gradnjo zidu - seveda, mi smo nalogo varovanja zunanjih meja EU-ja pač predali "zunanjim izvajalcem", pa naj bo to Hrvaška, Slovenija ali Madžarska. Kaj je lažjega?

Henrik Brun
Še en odlomek iz Danske zanke (str. 201): "A si se v šoli učila srbohrvaško?" je vprašal Ketil v poskusu, da bi zagnal pogovor. "Ja, sodila sem še v zadnji letnik, ko je bila obvezna. Potem je njena vloga postala obrobna. Politično smo Jugoslaviji obrnili hrbet in se usmerili proti severu in zahodu. Sem pa vesela, da jo obvladam. Mlajši jo znajo izredno slabo, odlično pa tolčejo angleško." Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Lars Mikkelsen
V glavni vlogi morebitne adaptacije si lahko predstavlja Larsa Mikkelsena, starejšega brata slavnega Madsa, ki je v domovini prav tako znan obraz.
Henrik Brun
Da za glavni lik izbere novinarja, je bila zanj očitna izbira, pravi, saj ima lik s tem večjo kredibilnost, kot če bi bil policist ali detektiv. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić

Henrik Brun nekega dne sedel ob kavi ob Ljubljanici, je začel razmišljati o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se v Ljubljani - v skrivnostnih okoliščinah - pojavilo truplo danskega državljana. In ker je bil Brun novinar, tik pred tem, da prestopi med pisatelje, je Ljubljana dobila čisto svojo "skandinavsko noir" kriminalko, ki se ji obeta tudi adaptacija v dansko TV-nadaljevanko.

Truplo na betonu pred viško stanovanjsko zgradbo, skrivni sestanek v baru portoroškega hotela, hodniki Centra za tujce v Postojni, dramatičen zaplet v ljubljanski diskoteki nad mestom ... že mogoče, da Danska zanka uporabi številne trope svojega žanra, a obenem jih umesti na slovenskem bralcu v hipu prepoznavne lokacije. Se tako počutijo Newyorčani, ki v vsakem drugem filmu vidijo ulice svojega mesta?

Danski novinar in zdaj tudi pisatelj s štirimi izdanimi romani, Henrik Brun, je skoraj desetletje deloval kot dopisnik iz tujine in med drugim poročal tudi s vojnih prizorišč v nekdanji Jugoslaviji, svoje izkušnje pa leta pozneje spletel v kriminalni roman Den danske lokkedue, Danska zanka, svoj leposlovni prvenec. V slovenščini je knjigo pred kratkim v prevodu Darka Čudna izdala založba Sanje.

Ljubljano za prizorišče romana izbral iz dveh razlogov, pravi: po eni strani je ravno pravšnje velikosti, ustrezalo pa mu je tudi tukajšnje umirjeno družbeno ozračje. Kadar se v takšnih okoljih kaj zgodi, skušajo vpleteni to skriti. Poleg tega se takšna zgodba, kot jo je zapisal v Danski zanki, lahko dogaja le na obrobju Evropske unije: nevede je namreč že pred petimi leti načel najbolj vročo temo ta hip, problematiko tihotapljenja ljudi v Evropsko unijo.

Za nameček je vpletel še drobce zgodovine zadnjega četrt stoletja, lik lastnika uspešne trgovinske verige s političnimi ambicijami (vsaka podobnost z resničnimi osebami je naključna, pravi), dansko rokometno zvezdnico, ki igra za ljubljanski klub, vsiljive agente Sove, korumpirane policiste in seveda tudi "Bondovo dekle" - nadobudno slovensko novinarko Ines, ki našemu danskemu protagonistu priskoči na pomoč v upanju, da bo dobila ekskluzivo za svoj časopis. Vse skupaj se namreč zaplete, ko danski novinar Ketil Brandt na poti na poroko v Sarajevu izve, da si je njegov danski prijatelj iz časov vojne na Balkanu v Ljubljani vzel življenje. Pa je bil njegov skok z balkona res prostovoljen?

Roman poleg zapletene štrene odlikuje tudi formalen eksperiment: osnovna pripoved je prepletena s prvoosebnimi utrinki z zornega kota ugrabljene in trpinčene ženske, kakršnim skušata pomagati naša junaka.

Več o romanu, ki je medtem dobil še tri nadaljevanja in je v fazi pogajanj za filmsko adaptacijo, pa v spodnjem intervjuju. Henrik Brun je ob izidu slovenskega prevoda Danske zanke, na katerega je, tako pravi, čakal s silno tremo, "svoje najljubše mesto na svetu" tudi obiskal.

Začniva z očitnim vprašanjem: zgodbo Danske zanke ste postavili v Ljubljano, "svoje najljubše mesto na svetu", kot ste zapisali že na svoji spletni strani. To je visoka hvala, še posebej od nekoga, ki prihaja s konca Evrope, ki ga drugi radi navajamo kot vrhunec omike in civilizacije. Kako se je to ljubezensko razmerje začelo?
Začelo se je, ko sem se tukaj ustavil kot poročevalec iz vojne v BiH-u in na Hrvaškem, torej v začetku devetdesetih. Seveda mi je bilo v Ljubljani všeč, ker je bila pač mirna, a sem takoj tudi že začutil, da tukaj vlada drugačno razpoloženje; v zraku si lahko čutil energijo nastajanja nove družbe. Ljudje so bili resnično prijazni in ponosni na to, da so Slovenci - ta čustva so v drugih državah prerasla v nacionalizem, tukaj pa ne.

V Ljubljani sem takrat dobil nekaj prijateljev in zadnjih 20, 25 let se redno vračam. Slovenci v veliko pogledih razmišljajo kot Skandinavci, čeprav obstajajo med enimi in drugimi seveda kulturne razlike. To ima najbrž tudi opravka z majhnostjo vseh teh držav: zavedati se moraš samega sebe, obenem pa biti odprt navzven. Slovenija se je morala v dolgem procesu prehajanja v EU normalizirati - seveda pa zdaj, v retrospektivi, obstajajo tudi določeni pomisleki, ali se ni vse skupaj odvilo prehitro.

Omenjate kulturne razlike. Kadar Slovenci potujemo v Köbenhavn, opazimo tisoč in eno majhno podrobnost, ki jo počnete drugače, od tega, kako množičen in dobro organiziran je kolesarski promet, do tega, da pozimi dojenčke v vozičkih puščate zunaj, na temperaturah pod ničlo, da se "utrdijo". Kaj opazi Danec v Ljubljani?
(Smeh.) To z dojenčki? Ja, to res počnemo bolj ali manj samo na Danskem. Sicer pa tudi v Ljubljani vidim vse več in več kolesarjev, saj je v tako majhnem mestu kolo tudi najbolj logično prevozno sredstvo. Po drugi stani pa je tukaj še vedno viden balkanski vpliv, ki se meni osebno seveda zdi fascinanten. Občutek imam, da sem na isti valovni dolžini z ljudmi, obenem pa je fin občutek, ko hodim okrog in poslušam jezik, ki ga še vedno ne razumem, in poskušam razbrati kak ulični napis.

Če ste se torej odločili Ljubljani pokloniti z romanom, kaj ni malo presenetljivo, da ste si izbrali zgodbo, ki se vrti okrog organiziranega kriminala, mafije, trgovine z ljudmi in tako dalje? Se vam je zdelo, da ima Slovenija ravno dovolj pridiha balkanske "nevarnosti", da bo kaj takega za skandinavskega bralca verjetno?
No, moje izhodišče ni bilo, da bi napisal hvalnico Ljubljani. Ko sem nekoč sedel ob kavi v enem od lokalov ob reki, sem začel razmišljati o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se v Ljubljani našlo truplo danskega državljana. Poskušal sem naplesti zgodbo, ki bi bila mogoča in verjetna samo v Sloveniji, ki leži na zunanjem robu EU - oziroma je to bila do vstopa Hrvaške. Tema trgovine z ljudmi je pač povezana s tem koncem Evrope, prav tako denimo tema tesne povezanosti med športom in politiko; tega v Skandinaviji ne poznamo.

Pri pisanju ste se opirali tudi na svoje izkušnje vojnega poročevalca, izvemo z ovitka knjige. Če se ne motim, ste morali biti ob izbruhu vojne v nekdanji Jugoslaviji še mladi, v zgodnjih dvajsetih. Kako ste pristali na Balkanu?
Študiral sem novinarstvo in takrat sem bil ravno na praksi pri lokalnem časopisu na zahodu Danske. Preprosto nisem mogel samo spremljati vsega, kar se je dogajalo, ne da bi o tem tudi pisal. Na srečo sem dobil priložnost, da sem lahko prišel za nekaj mesecev, in potem sem ostal. Vmes sem moral še dokončati študij in diplomirati, ampak vsakič, ko sem imel kaj prostega časa, sem vračal kot svobodni poročevalec z bazo v Ljubljani.

Kakšne razlike ste v tej družbi opazili v zadnjih 25 letih, če seveda odštejemo gospodarsko rast in urbanistični razvoj? Primerjate nas s Skandinavci, a zdi se, da se nam še vedno zatika pri nekaterih zelo osnovnih vprašanjih, na primer pri pravicah istospolnih ...
Predvsem sem opazil, da so ljudje danes veliko bolj vešči v tujih jezikih kot nekoč, najbolj seveda v angleščini. Slovenci tudi ogromno potujete, kar je za majhno državo razumljivo, a se mi zdi, da je za Slovenijo še bolj značilno kot za kako drugo. To tudi malce pripomore k integraciji z drugimi evropskimi državami.

Protagonist Danske zanke, Ketil Brandt, je zakrknjen novinar, nekdanji vojni poročevalec, ki ima do svojega poklica zelo zagrenjen odnos in razmišlja o pisanju knjige. Vem, da je naglavni greh, pisatelja spraševati, ali "je protagonist v bistvu on sam", ampak tukaj ste bralcu podstavili toliko podobnosti, da je ugibanja težko odmisliti ...
S Ketilom si deliva vso prtljago iz preteklosti: v romanu večkrat razmišlja o svojih prvih obiskih Ljubljane, pa o izkušnjah v vojni ... Nekaj od tega so stvari, ki sem jih doživel sam. Kot novinar pa je drugačen od mene - veliko večji aktivist je. Kadar vidi krivico ali koga v stiski, se ne bo samo zaprl v svojo hotelsko sobo in napisal zgodbo, ampak bo skušal ukrepati. Tudi nasilen bo, če bo situacija to zahtevala. Jaz nisem novinar take vrste, raje se držim t. i. "objektivnosti". Skratka, Ketilu sem dal malo bolj zanimiv značaj, kot ga imam sam; to literarnemu junaku konec koncev tudi pritiče.

Opazila sem, da si pri opisovanju Ljubljane v romanu ne jemljete nobenih pesniških svoboščin: zelo dosledni ste glede tega, katera ulica se križa s katero, kje v Ljubljani je najbolj obiskana diskoteka in tako dalje. Za danskega bralca kaj takega najbrž niti ni nujno potrebno. Je to odraz vašega pedantnega novinarskega značaja - ali pa ste imeli že med pisanjem pred očmi potencialnega slovenskega bralca, ki bi seveda hitro opazil vsako nedoslednost?
Delno je v moji naravi, da sem precizen. V resnici sem šel po poti, ki jo Ketil naredi v romanu, vključno z vsemi kraji v Bosni. Najlažje pišem, če stvari vidim na lastne oči. Zakaj ne bi bil natančen, če sem lahko? Tako dodam verodostojnost sicer izmišljeni zgodbi. Če bi bralci videli laži že v sami geografiji, bi težko verjeli zgodbi. Že od začetka sem sanjal tudi o tem, da bi knjiga izšla še v slovenščini, in fantastično se mi zdi, da zdaj lahko Slovence vprašam, kaj si o njej mislijo. Se jim zdi moj pogled površen, svež, pronicljiv?

Prav, če bi res radi opažanja ... V romanu se pojavi sicer stranski lik neke študentke, ki ima v svoji sobi na steni plakata Laibach in Cece. Sklepam, da ste hoteli s tem ponazoriti nasprotja, ki soobstajajo v tej družbi, a vseeno si težko predstavljam resnično osebo, ki bi neironično poslušala in eno in drugo.
Spoznal sem že čisto racionalne, razumne Slovence, ki radi hodijo plesat na Cecine koncerte, pa sem pomislil, da je to morda manjšina, ampak čisto mogoče, da obstaja. (Smeh.) Imate pa prav glede kontrasta, točno to sem imel v mislih.

Temi beguncev in trgovine z ljudmi, ki ju načenja roman, sta v zadnjih mesecih postali še bolj aktualni, kot ste si najbrž lahko predstavljali. Še posebej en prizor me je spomnil na nedavno tragedijo, ko so avstrijske oblasti našle tovornjak z več deset razpadajočimi trupli beguncev. Ste si okrog leta 2010, ko je roman nastajal, predstavljali, da bo to postala najbolj akutna problematika v Evropi?
Seveda nisem bil jasnoviden, jasno pa mi je bilo, da tovrstne težave ne bodo kar izginile. Če tihotapiš ljudi v Evropo, je Slovenija pač (bila) ena od vstopnih točk, čisto verjetno se mi je zdelo, da bi vaša država v tem pogledu lahko postala krizno žarišče. Lahko bi torej rekel, da sem napovedal nadaljevanje te problematike.

Kako se Evropa po vašem mnenju spopada s trenutno begunsko krizo? Je od daleč (pre)lahko obsojati politiko grajenja zidov in zapiranja meja? Ali pa gre tukaj za osnovna vprašanja človekovih pravic in humanitarnosti?
Res je, da je severni Evropi veliko lažje kritizirati Madžarsko, ko se ta odloči za gradnjo zidu - seveda, mi smo nalogo varovanja zunanjih meja EU-ja pač predali "zunanjim izvajalcem", pa naj bo to Hrvaška, Slovenija ali Madžarska. Kaj je lažjega? Ampak z ljudmi je treba ravnati človeško, in mislim, da na Madžarskem tega niso počeli. Z madžarske perspektive je to seveda del širšega načrta - pokazati, kako slab je celoten sistem, ki jih je izbral za grešne kozle - a to ne opravičuje vsega.

Kako pa celotna kriza odmeva na Danskem? Nedavno smo lahko brali, da so se v libanonskih časopisih pojavili plačani oglasi, ki odvračajo morebitne iskalce azila od tega, da bi si za cilj izbrali Dansko.
Zaradi tega me je kot Danca zelo sram. Naša dežela se je obrnila navznoter in postala zelo sovražna do tujcev. Poskušamo doseči, da bi morali sprejeti karseda malo beguncev. Trenutno smo ena od evropskih držav, ki se vedejo najmanj korektno. Seveda ne krivim beguncev, da bi raje prišli v Nemčijo kot na Madžarsko ali na Švedsko raje kot v Poljsko. Radi bi šli pač nekam, kjer bodo imeli več možnosti - kaj je bolj človeškega? Še najbolj me skrbi to, da se Evropejci o mogočih rešitvah ne pogovarjamo skupaj; vsi samo iščemo načine, kako bi zavarovali lastne interese.

Danska zanka je (bil) prvi v celi seriji romanov o Ketilu Brandtu. Vsi imajo tudi podobne tematske naslove, v angleščini so to The Norwegian Lackey, The Swedish Liar in The Finnish Patriot. Kako se odločite, kakšen zločin boste povezali z določeno državo? Če pišete zgodbo o švedskem okolju, pomislite na primer na Olofa Palmeja in sestavite zaplet z umorom znanega politika, in podobno?
Naslove smo izbirali po tem kopitu, ker se nam je zdelo, da zvenijo dobro, čeprav je res, da je zlobec v Finskem domoljubu Finec, in tako dalje. Ampak čeprav gre za romane o skandinavski kriminalni sceni, se v resnici dogajajo na širšem evropskem ozadju. Za Finskega domoljuba sem idejo dobil pri Rusiji oz. njenem ravnanju z istospolno usmerjenimi. Tako da koncept vseeno ni tako kalkuliran, kot se morda zdi. Z naslednjim romanom se dejansko odmikam od Skandinavije; v angleščini bo naslov The Polish Fortune Hunter in prihaja naslednje leto.

Romani počasi dobivajo prve prevode v tuje jezike - na Švedskem, v Turčiji, tukaj ... na tihem upam, da se bo znotraj žanra skandinavskega noira uveljavil trend, ki skandinavske junake iztrga iz njihovega severnjaškega okolja in jih umesti v širši kontekst. Če se to zgodi, bom trendsetter, super. (Smeh.)

Se dogovarjate tudi za slovenske prevode drugih romanov iz serije?
Verjetno je še prezgodaj. Založba ima pravice zanje, a morajo še videti, kako se bo prodajala Danska zanka.

Se lik Ketila Brandta v naslednjih delih kaj omehča? Ko ga spoznamo, je namreč precej mrakoben tip, iztrgan naravnost iz žanra noir, čeprav še vedno ne antijunak žanra. Bo tako kot James Bond ali Brownov Robert Langdon v vsaki dogodivščini dobil novo punco?

Lahko vam povem, da se slovenska novinarka Ines pojavi tudi v naslednjih dveh knjigah. Mogoče ohranita nekakšno razmerje, morda ima to razmerje vzpone in padce? Bomo videli, bomo videli ...

Omenili ste žanr skandinavskega noira. Imate občutek, da je skandinavskim piscem v zadnjih letih zaradi nenadnega zanimanja svetovnega knjižnega trga pregovorna sekira padla v med? Vse skupaj se je najbrž začelo s Stiegom Larssonom, a zdaj so tu še Jo Nesbø, Sofi Oksanen, Matias Faldbakken in tako dalje, da eksplozije danskih TV- serij niti ne omenjam. Obstaja na severu res nekakšna naklonjenost do temačnih tem, ali pa se je samo več ljudi priključilo briljantni tržniški strategiji?
Zase bi težko rekel, da sem od te mode imel korist: nasprotno, težava je ravno tem, da sem like odpeljal v širši svet, skandinavski noir pa je priljubljen ravno zato, ker se dogaja v Skandinaviji. Ko se, denimo, nemški založniki odločajo med stotinami zgodb, ki prihajajo s severa, se včasih raje odločijo za bolj gotovo stvar - vedo pač, da bo zgodba o umoru v majhni švedski vasici vžgala.

Deloma ima zasluge za uspeh temačno, melanholično okolje, deloma pa to, da Skandinavci veljajo za tako zelo organizirane, urejene družbe. Zanimivo je razmišljati o tem, kaj se skriva pod takim idealiziranim površjem, proces soočanja z umazanimi skrivnostmi pa je tako še bolj zanimiv. Morda sem tudi zato izbral Slovenijo - še eno na prvi pogled tiho državico ...

Zaplet Danske zanke je skrajno telegeničen, Danci pa znate, kot ste v zadnjih letih večkrat pokazali, posneti napeto televizijsko kriminalko. Obstajajo že kakšni pogovori o filmski adaptaciji?
Dvakrat sem se že sestal s podjetjem Nordic Films, ki ima zasluge za nekatere uspešne skandinavske serije. Če bi filme v resnici posneli, bi takoj dobili distribucijo na Švedskem, Finskem in tako dalje, torej bi bili že po definiciji popularni. To bi zame popolnoma spremenilo igro, jo preneslo v višjo ligo. Moj pogoj je, da bi bilo treba prvi film posneti tukaj, Švedskega lažnivca na Švedskem in tako dalje. Bal sem se, da bi to lahko zaradi stroškov produkcije predstavljalo težavo, a niso imeli nobenih ugovorov. Prav tako bi bilo treba zbrati solidno mednarodno igralsko ekipo, saj se liki med seboj pogovarjajo slovensko, nato dansko in drugič angleško ... Tudi temu niso nasprotovali. Ampak bomo videli, nič še ni dokončno.

Koga si predstavljate v vlogi Ketila Brandta?
Hm, mogoče Ulricha Thomsena; mislim, da je imel celo majhno vlogo v eni od bondijad. Ali pa Larsa Mikkelsena, starejšega brata Madsa Mikkelsena; med drugim igra v nadaljevanki The Team. Za vlogo Ines pa bi se verjetno moral posvetovati s Slovenci. (Smeh.)

Na tihem upam, da se bo znotraj žanra skandinavskega noira uveljavil trend, ki skandinavske junake iztrga iz njihovega severnjaškega okolja in jih umesti v širši kontekst. Če se to zgodi, bom trendsetter!

Občutek imam, da sem na isti valovni dolžini z ljudmi, obenem pa je fin občutek, ko hodim okrog in poslušam jezik, ki ga še vedno ne razumem, in poskušam razbrati kak ulični napis.

Tema trgovine z ljudmi je pač povezana s tem koncem Evrope, prav tako, denimo, tema tesne povezanosti med športom in politiko; tega v Skandinaviji ne poznamo.

Ko se kakšni nemški založniki odločajo med stotinami zgodb, ki prihajajo s severa, se včasih raje odločijo za bolj gotovo stvar - vedo pač, da bo zgodba o umoru v majhni švedski vasici vžgala.

Res je, da je severni Evropi veliko lažje kritizirati Madžarsko, ko se ta odloči za gradnjo zidu - seveda, mi smo nalogo varovanja zunanjih meja EU-ja pač predali "zunanjim izvajalcem", pa naj bo to Hrvaška, Slovenija ali Madžarska. Kaj je lažjega?