Na današnji dan je pred 165 leti umrl ameriški literat Edgar Allan Poe, mojster fantastično-bizarne kratke proze in utemeljitelj moderne detektivke. Le kdo ne pozna Annabel Lee, Krokarja in Propada hiše Usher? Poe, v svojem pisanju naslednik romantikov in larpurlartist, je svoje poglede na pesništvo pojasnil v več esejih; bil je namreč tudi prodoren literarni kritik.

Vrnitev v osovraženi Boston
V Bostonu je bil na bojni nogi predvsem z literati, češ da so vedno pisali s promocijo tega ali onega cilja pred očmi, sam pa se je zavzemal za "umetnost zavoljo umetnosti". Kip, ki so ga njemu na čast razkrili v nedeljo, stoji v bližini parka Boston Common, a obrnjen stran od ribnika Frog Pond (v parku), kar naj bi ponazarjalo njegova čustva do mesta - tako je vsaj pojasnila avtorica skulpture, kiparka Stephanie Rocknak. Svojega Poeja je ogrnila s haljo in ga "opremila" s kovčkom, natrpanim s papirji, krokarjem in človeškim srcem, kar sta seveda aluziji na dve izmed njegovih najslavnejših del. "Kip ima pridih odbitega, kar bi lahko rekli tudi za Poeja," je novi dodatek mestu za Boston Globe komentiral pesnik Robert Pinsky.

Otroštvo na prepihu
Poe se je staršema - oba sta bila igralca - leta 1809 rodil, kot smo povedali, v Bostonu. Njegov oče je družino zapustil še pred sinovim rojstvom, mati pa je umrla, ko je bil Poe star štiri leta. Posvojil ga je John Allan, uspešen trgovec iz Richmonda v Virginiji, po katerem je Poe dobil še en priimek.

Nesojeni kadet
Študij na univerzi v Richmondu je mladenič po enem letu zapustil in se vpisal na vojaško akademijo West Point, od koder so ga zaradi zanemarjanja študija in namernega neupoštevanja ukazov izključili.

Z West Pointa se je preselil v Baltimore k svoji ovdoveli teti in sestrični Virginii. Preživljal se je s pisanjem izmišljenih zgodb, leta 1835 postal urednik časopisa Southern Literary Messenger, leto pozneje pa se je poročil s tedaj šele trinajstletno Virginio.

Po več kot letu literarno neustvarjalnega življenja se je preselil v Philadelphio in kmalu zatem objavil svoje najdaljše delo, novelo Pripoved Arthurja Gordona Pyma. Objavljal je tudi članke, zgodbe in ocene ter tako krepil svoj sloves kritika. Leta 1840 je v dveh knjigah izdal tudi Groteske in Arabeske, ki veljajo za mejnik v svetovni književnosti.

Uteha v opiju
Poejeva žena je na začetku leta 1842 zbolela za tuberkulozo, postala invalidna in kmalu umrla. Poe je po njeni smrti začel pretirano piti, užival je opij, svojo žalost je prelival tudi v pesmi. Motiv umrle lepotice je v njegovih delih zelo pogost. V pesnitvi Krokar denimo nastopa Leonore, zgodba pesmi pa se vrti okrog govorečega krokarja, ki spremlja nesrečno zaljubljenega prvoosebnega pripovedovalca, tonečega v blaznost.

Ob pesnitvi Krokar, ki je bila prvič objavljena leta 1845 v časopisu New York Evening Mirror, leta 2012 pa so po njej posneli tudi istoimensko srhljivko, je Poe poznan po delu Propad hiše Usher. Spisal je tudi zgodbe o detektivu Augustu Dupinu, po katerih se je zgledoval tudi Arthur Conan Doyle v svojih zgodbah o Sherlocku Holmesu.

Med njegovimi eseji velja izpostaviti Hevreko (Eureka) iz leta 1848, v katerem je Poe napovedoval teorijo o velikem poku skoraj 80 let pred njenim nastankom, v eseju Pesniško načelo (The Poetic Principle) iz leta 1850 pa je trdil, da je glavni namen umetnosti estetika - učinek, ki ga napravi na občinstvo.

V tujini je Poe užival večji ugled kot doma. Vplival je na številne literate, med njimi na francoske simboliste ter na Dostojevskega, Borgesa, Kafko in Verna. Po književniku, ki je umrl leta 1849, so poimenovali tudi ameriško literarno nagrado.