Veliki japonski književnik, ki ga letos (spet) omenjajo kot enega izmed favoritov za Nobelovo nagrado, je pred kratkim spregovoril za Guardian. S Stevenom Poolom sta kramljala o skrivnostih in glasbi v njegovih romanih (pogosto pomembno vlogo namenja klasični glasbi in džezu, ki sta tudi pomembna dela njegovega življenja), pa tudi o tem, zakaj se na japonskem književnem prizorišču počuti kot izobčenec.

Murakamijev zadnji roman Brezbarvni Cukuru Tazaki in njegova romarska leta so na Japonskem v zgolj dveh tednih po izidu prodali v milijonu izvodov. Kot pravi Murakami, je najprej načrtoval kratko zgodbo o 36-letnem osamljenem moškem, a nato je v zgodbo prišel ženski lik, Sara, in nagovoril pisatelja. In tako je nastal roman.

Trenutno ne piše nič, saj ga je prejšnje delo IQ84, ki se razteza v treh knjigah na več kot 1.000 straneh, popolnoma izčrpalo. A je tudi po "Cukuru Tazakiju" na hitro, v treh mesecih, spisal še šest kratkih zgodb in jih izdal v zbirki Moški brez žensk. Morda se naslednje leto loti novega romana, "morda velike knjige".

Med svojimi sodobniki zelo ceni Britanca japonskega rodu Kazua Ishigura, pa Američana Cormaca McCarthyja in Norvežana Daga Solstada, ki ga trenutno prevaja v japonščino iz angleščine. Znano je, da je velik navdušenec nad kriminalkami, pa čeprav "pogrošnimi". Japonskih sodobnikov ne bere kaj dosti, pravi, da je v domovini nekakšen izobčenec. "Imam svoje bralce ... A kritiki, pisatelji, številni me ne marajo."

Zakaj, ne zna pojasniti, pravi, da se v domovini, ko gre za pisateljsko delo, že od nekdaj počuti kot "grdi raček". Tamkajšnja literarna srenja mu je večkrat očitala "nejaponskost" pri pisanju, sam zahodnjaških vplivov nikakor ne zanika. Kaj pa, če bo dobil Nobelovo nagrado? "Uh, nočem ugibati. To je zelo občutljiva tema. Morda me bodo obesili na kandelaber, kdo ve!"

Vse bo znano najverjetneje v sredini oktobra, ko naj bi razglasili letošnjega nobelovca za literaturo.