Torkarjev pesniški opus sestavljajo po večini satirične pesnitve, aforizmi in epigrami, za katere je značilen satirično-parodični in ironično-kritični odnos do resničnosti ter aktualnega dogajanja v kulturi in politiki. Njegovo ustvarjanje določajo teme izgube, groze in bolečine, ki pa so se skozi verzno obliko pogosto prelevile v ironične in sarkastične zapise. V poznejših letih se je Torkar v svoji poeziji vedno bolj usmerjal v intimnejši, bolj oseben svet. Njegova zadnja zbirka, Pesmi osekle samosti, je izšla leta 2003, leto dni pred smrtjo.

Že kot študent je bil Torkar - rodil se je kot Boris Fakin - politično dejaven. Sodeloval je pri levičarskem gibanju, bil urednik glasila 1551 in soustanovil društvo Slovenski klub. Med drugo svetovno vojno je organiziral zbiranje raznovrstnega materiala in denarja za Osvobodilno fronto, a so ga prijeli okupatorji in ga poslali v Dachau, kjer je dočakal konec vojne.

Žrtev dachauskih procesov
Po vojni se je Torkar, ki je leta 1941 diplomiral na tedanji Tehniški fakulteti v Ljubljani, zaposlil na ministrstvu za industrijo in rudarstvo. A leta 1949 so ga na dachauskih procesih obsodili na šest let zapora - kazen, ki so mu jo po pritožbi povišali na 12 let.

Leta 1952 so ga nato pogojno izpustili, a je bil dve leti nezaposlen, prepovedali so mu objavljanje. Od leta 1954 je delal na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, najprej kot docent, od leta 1976 pa kot profesor za tehnologijo slikarskih, kiparskih in grafičnih materialov.

Leta 1971 je bila obsodba z dachauskih procesov razveljavljena. Leta 1986 je bil tudi politično rehabilitiran, je zapisano v biografskem leksikonu Osebnosti. Svoje trpke izkušnje z dachauskih procesov je Torkar opisal v romanu Umiranje na obroke (1984).

Torkar je literarno ustvarjal že v študentskih letih; črtice in pesmi je objavljal v Sodobnosti, Jutru in Modri ptici. Njegov opus obsega številne pesniške zbirke, med njimi poleg Blaznega Kronosa še dela Kurent, Jetniški soneti, Zvezde so strnjene kaplje krvi, Balada o smehu, gledališka dela, scenarije, televizijske igre in publicistične spise.

Poleg literarnega ustvarjanja je bil tudi eden izmed začetnikov izvirne slovenske televizijske igre, med drugim je napisal Študentsko sobo, Balado o taščici in Čednost v dolini Šentflorjanski.

Torkar, ki je leta 1999 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije, je po hudi bolezni umrl na prvi dan leta 2004.