Knjiga Maxa Leonarda žanje pohvale v kolesarskih krogih. V recenzijah so jo pri Guardianu označili za
Knjiga Maxa Leonarda žanje pohvale v kolesarskih krogih. V recenzijah so jo pri Guardianu označili za "zabavno", pri Independentu pa kar za "genialno". Foto: MMC RTV SLO
Wim Vansevenant, trikratna rdeča lanterna med polji sončnic
Belgijec Wim Vansevenant (skrajno levo) je v letih 2006, 2007 in 2008 bil zadnjeuvrščeni kolesar Toura in s tem postal svojevrstni rekorder. "Za rdečo laterno se ne boriš, ampak te najde sama." Foto: EPA
Knjižne nagrade za zmagovalce Navidezne dirke
Včasih, v nepredvidenih okoliščinah, sreči in nesreči se zdi, da tudi pri boju za rumeno majico ni nujno drugače kot pri rdeči laterni. Foto: MMC RTV Slovenija

ča laterna, knjiga o zadnjih kolesarjih na Dirki po Franciji, je obvezno branje za tiste, ki jih zanima zgodovina kolesarstva.

Medtem ko se vodilni kolesarji na Dirki po Franciji hote ali nehote postavljajo pred kamerami ali na stopničkah, ko oblačijo katero izmed majic in odpirajo šampanjec, o rdečih laternah ne vemo veliko, čeprav so nam nekatera imena znana. Med njimi so zmagovalci enodnevnih kolesarskih klasik, etap na Dirki po Franciji, nosilci rumenih majic pa svetovni podprvak …, a bolj ko gremo v zgodovino, manj je podatkov, manj je tudi znanih imen.

Avtor knjige, kolesarski novinar Max Leonard, se je v knjigi Rdeča laterna, ki je nedavno izšla pri založbi Aktivni mediji, lotil fenomena zadnjeuvrščenih kolesarjev na dirki po Franciji. S precejšnjimi napori se je dokopal do zaprašenih arhivov predvojnih dirk, do nekdanjih direktorjev dirke, se pogovarjal tudi z nekdanjimi rdečimi laternami.

Rdeča laterna je sicer visela v zadnjem vagonu v vlakovni kompoziciji in je strojevodje opozarjala na nevarnost v daljavi, od tod ime. Skozi zgodbe dogajanja na repu pelotona, med tistimi, ki so omagali, ki so se pustili kolesarski metli, in med tistimi, ki so se odločili nadaljevati do konca, Leonard piše zgodovino največje kolesarske dirke na svetu.

Ko laterna premaga Kanibala
V knjigi so v ospredju zadnji, ne prvi … namesto o Faustu Coppiju (dvakratnem zmagovalcu Toura in petkratnem zmagovalcu Gira) in Hugu Kobletu (zmagovalcu tako Toura kot Gira) beremo o laterni leta 1952 Abdelu-Kaderju Zaafu in laterni leta 1955 Tonyju Hoarju. Ob zgodbi Pierra Matignona, laterne v letu 1969, beremo o ranljivosti Eddyja Merckxa, največjega kolesarja vseh časov, ki ni zmogel mimo Matignona na vzponu na legendarni Puy de Dome.

In beremo o Jackyju Durandu, dvakratni rdeči laterni, ki je bil zmagovalec na odru in hkrati zmagovalec na repu dirke. In izvemo, kako je Giovanni Pinarello, ko so mu, da bi prepustil svoje mesto na dirki leta 1952, ponudili odškodnino v vrednosti šestih plač, odprl delavnico, začel izdelovati kolesa ter nato z Indurainom, Ullrichom, Riisom, Wiggisom, Froomom kar nekajkrat zmagal na Dirki po Franciji.

In izvemo, da so bili potrebni trije nastopi na največji etapni dirki, da se je Belgijec Wim Vansevenant (sicer izvrsten pomočnik poznejšemu zmagovalcu dirke po Franciji Cadelu Evansu) naučil taktizirati, izmikati kolesarski metli in končno zmagati kot zadnji. In to je potem ponovil še dvakrat ter se s tremi naslovi sam ustoličil na prvem mestu med zadnjimi.

Rdeča laterna te najde sama
Nič ne prinaša, je del izročila, vendar ne obstaja več, uradno ali neuradno, je o laterni govoril Jean-Marie Leblanc, direktor Dirke po Franciji med letoma 1989 in 2005. Ampak avtor Max Leonard se s tem ne strinja, pravi v knjigi …

Zgodbe o dirki za zadnje mesto so zanj zgodbe o tem, zakaj je Dirka po Franciji postala institucija kolesarskega sveta, ki nima samo rumene majice, oziroma kot bi dodal trikratni dobitnik laterne Wim Vansevenant, se za rdečo laterno ne boriš, ampak te najde sama. Včasih, v nepredvidenih okoliščinah, sreči in nesreči se zdi, da tudi pri boju za rumeno majico ni nujno drugače.

Knjiga Rdeča laterna je tudi nagrada za prvih devet uvrščenih uporabnikov v MMC-jevi igri Navidezna dirka. Trenutno ima prvih devet tekmovalcev že več kot 4.000 točk.