Knjige
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.4 od 14 glasov Ocenite to novico!
Pred nami je lepa hiša z belimi polkni, keramičnim petelinom na strehi in češnjo na vrtu. Ampak družina si te hiše zaradi posojila in nerednih prihodkov ne more več privoščiti. Treba jo bo prodati in se evakuirati, preden bo prepozno. Junakinja, ki vzame stvari v svoje roke, kaj hitro spozna, da to ne bo šlo zlahka, da se je naš svet zataknil. Sploh lahko izstopimo iz začaranega kroga, v katerem smo se znašli? Foto: Cankarjeva založba
       Danes se zadolžimo, vse novo izživimo do petintridesetega leta in potem odplačujemo, dokler ne crknemo. Ampak uživamo pa takoj. Vsaj tisti trenutek, ko kupujemo, uživamo. Ko podpisujemo kupo-prodajne pogodbe, uživamo. Ko odpiramo paket, uživamo. V vonju novega. Potem pa nimamo več časa za uživanje. Ker moramo na zelo veliko obrokov odplačevati vse to zdavnaj minulo uživanje. In po štiridesetem smo vsi že izgoreli in zagrenjeni.       

Dodaj v

Ivana Djilas: Hiša

Cankarjeva založba, 2017
18. marec 2017 ob 16:27
Ljubljana - MMC RTV SLO

Pred dvema letoma je Ivana Djilas z Zgodbo o neuspehu "zlomila splet", no, vsaj njegov slovenski del: v duhovitem zapisu s trpkim priokusom je pred bralci razgrnila svojo osebno dramo.

Pozneje je povedala, da ji je, ko je omenjena kolumna dobila "viralni" zagon, postalo nelagodno, saj je dojela, da je dala vpogled v svojo zasebnost vsakomur, ki si je vzel nekaj časa za pripoved o tem, kako sta z možem zaradi finančne stiske - priznanja in nagrade iz kulturniških krogov gor ali dol, "prekarec je pač prekarec" - začela prodajati hišo, ki naj bi bila prizorišče idiličnega življenja njune družine, nato pa postala simbol družinske oziroma kar družbene stiske.

A Djilasova, "lastnica hiše, kredita in magisterija", kmalu še doktorata, je očitno v zgodbi videla prevelik potencial, da je ne bi še enkrat, v razširjeni različici - tokrat romaneskni - delila s slovenskim občestvom. Avtobiografsko ogrodje z nekaj spremenjenimi podrobnostmi ostaja, hiša na obrobju mesta s keramičnim petelinom na strehi in belimi okni ter češnjo na vrtu je še vedno prizorišče zgodbe, ki kar kliče po tem, da bi jo nekoč - morda kot priznana gledališka režiserka kar avtorica sama - postavili na odru. Prav njeni "poklicni deformaciji" najbrž lahko pripišemo natančno opisovanje didaskalij in podrobnosti, zaradi katerih ponekod dobimo občutek, da je hiša živo bitje, zajedavec, ki kot v kakšni grozljivki protagonistki pije kri.

Hiša se bere hitro in lahkotno, zaradi nepretencioznega sloga pisanja, ki vabi k identifikaciji z junakinjo, in že omenjene "resnične podstati" bo roman gotovo dosegel širok krog bralcev, ki bodo ali v zadregi zardevali ali se, češ jaz že nisem tak, muzali "slovenskosti" skozi oči Djilasove - kot priseljenka, ki že pol življenja živi v Sloveniji, ima pač zmožnost tega posebnega pogleda "od zunaj in od znotraj". To ji uspe brez posmehovanja in/ali moraliziranja prek tega, da vpelje nekaj likov, ki s svojo "zgolj naključno podobnostjo resničnim osebam" ponazorijo presek situacije, v kateri se lahko znajde slehernik.

In prav to, da čeprav smo - po sili razmer - povabljeni v notranjost hiše (tako kot tisoči voajerjev, ki se nad bolj ali manj okusno opremljenimi stanovanji rojakov naslajajo na nepremičninskih portalih), ostanemo "zunaj", je lahko očitek romanu, saj se protagonistka v pravo analizo medosebnih odnosov razen v nekaj anekdotičnih epizodah ne spusti, preveč je osredotočena nase, na svoje naraščajoče nevroze in mrzlične poskuse, da bi že prodala to preklemano (prekleto?) hišo.

Morda pa je prav s skorajšnjo zamrznitvijo odnosov med njenim bivanjem v čustvenih "vicah" avtorica želela podčrtati bistvo: včasih v gonji za imeti (ali v konkretnem primeru: prodati) pozabimo - ali preprosto ne utegnemo - živeti: "Danes se zadolžimo, vse novo izživimo do petintridesetega leta in potem odplačujemo, dokler ne crknemo. Ampak uživamo pa takoj. Vsaj tisti trenutek, ko kupujemo, uživamo. Ko podpisujemo kupo-prodajne pogodbe, uživamo. Ko odpiramo paket, uživamo. V vonju novega. Potem pa nimamo več časa za uživanje. Ker moramo na zelo veliko obrokov odplačevati vse to zdavnaj minulo uživanje. In po štiridesetem smo vsi že izgoreli in zagrenjeni."

Alenka Klun
Prijavi napako
Komentarji
anny22
# 18.03.2017 ob 17:52
V knjižnicah je knjiga razgrabljena in ima nešteto rezervacij. Že to samo po sebi govori o velikem zanimanju za tematiko.
seven7
# 18.03.2017 ob 20:33
Bravo IVANA napisala si resnico ki je nekateri nočejo videt.
raknac navi
# 18.03.2017 ob 18:16
Ne pritiravaj amy
Mindmaster
# 18.03.2017 ob 18:06
Od totalitarizma poskodovana Slovenija je edina drzava, v kateri je pregon potrosnistva del mainstreama in v kateri se ljudje s samozadovoljno vzvisenostjo pocutijo boljse od drugih, ker ne "nasedajo reklamam in ne kupujejo stvari, ki jih ne rabijo".

Ja, kul si, ker ne maras kreditov, najdrazje salame in ker paradajz kupujes na trznici in ne v Lidlu. Res unikaten primerek cloveka, ki potrebuje potrditev svoje unikatnosti, da s svojimi pridigami tezi vsem ostalim.
vnk
# 18.03.2017 ob 17:01
ki bodo ali v zadregi zardevali ali se, češ, jaz že nisem tak, muzali "slovenskosti" skozi oči Djilasove - kot priseljenka, ki že pol življenja živi v Sloveniji, ima pač zmožnost tega posebnega pogleda "od zunaj in od znotraj"

Če bi lahko še bolj zavil z očmi, bi oslepel.
Kazalo