Vaša ocena: 
Ocena 4,4 od 26 glasov
Ocenite to novico!
| Mogoče čez 50 let nikogar več ne bodo zanimale tiskane knjige, ampak mene zanimajo. Ko berem knjigo, imam opravka z oprijemljivim predmetom v določenem kraju in času. To, da je knjiga enaka vsakič, ko jo vzamem s police, me pomirja. Nekdo se je resnično trudil izpiliti jezik, da je bilo vse natančno tako, kot si je zamislil - tako prepričan je bil vase, da je dal to natisniti na papir. Pri ekranu imam vedno občutek, da bi lahko vse skupaj pobrisali ali pa spremenili, prestavljali besede. |
| Ne verjamem v Boga, ki bi na neki skrivni lokaciji sedel pred centralo ter sprejemal in odgovarjal na molitve. Če sem iskren, med pisanjem precej več kot o veri razmišljam o znanosti. Zame je umetnost sama po sebi religija. |
Zakaj si potrošniki pustimo dopovedati, da resnično potrebujemo vso najnovejšo tehnologijo, se sprašuje Jonathan Franzen, avtor Svobode in Popravkov ter po splošnem mnenju eden največjih živečih ameriških pisateljev.
"Tehnologija, ki je meni pri srcu, je nova ameriška izdaja Svobode v mehki vezavi. Lahko jo polijem z vodo in bo še vedno delovala! Torej gre za kar dobro tehnologijo. Še več, brez napak bo delovala tudi čez deset let - zato ni čudno, da jo kapitalisti sovražijo. Slab poslovni model je," je med obiskom festivala v Cartageni v Kolumbiji povedal Franzen, ki je znan po tem, da se, kadar piše, popolnoma "odklopi" od spleta.
"Mislim, da je za resne bralce občutek trajnosti že od nekdaj del cele izkušnje. Vse drugo v naših življenjih je spremenljivo, tukaj pa imaš besedilo, ki ostaja enako. Bodo čez 50 let še obstajali bralci, ki bodo takega mnenja? Ki bodo čutili lakoto po nečem trajnem in nespremenljivem? Nisem jasnoviden."
Nekatere stvari pač ne potrebujejo izboljšav
"Se pa bojim, da bo svet zelo težko deloval, če bo taka trajnost izginila," opozarja Franzen, ki zagovarja stališče, da e-bralniki, kakršen je Amazonov Kindle, nikoli ne bodo imeli "čarobnosti", kakršno skriva v sebi natiskana stran. Njegov primer: "Veliki Gatsby je bil nazadnje obnovljen leta 1924. Verjetno ne potrebujemo novejše različice ali pač?"
"Mogoče čez 50 let nikogar več ne bodo zanimale tiskane knjige, ampak mene zanimajo. Ko berem knjigo, imam opravka z oprijemljivim predmetom v določenem kraju in času. To, da je knjiga enaka vsakič, ko jo vzamem s police, me pomirja. Nekdo se je resnično trudil izpiliti jezik, da je bilo vse natančno tako, kot si je zamislil - tako prepričan je bil vase, da je dal to natisniti na papir. Pri ekranu imam vedno občutek, da bi lahko vse skupaj pobrisali ali pa spremenili, prestavljali besede. Za nekoga, ki je tako obseden z literaturo kot jaz, to preprosto ni dovolj trajno."
Kdo bi sploh hotel živeti večno?
Pri vsem skupaj (52-letnega) Franzna tolaži le to, da ga čez 50 let najverjetneje ne bo več med živimi, da bi videl, ali je knjigam resnično odklenkalo ali ne. "Zabava me, kako zelo se naprezamo, da bi človeka naredili vsaj zelo odpornega, če ne že večnega. Ena od uteh smrtnosti je v tem, da si lahko rečeš: 'No, to vsaj ne bo moj problem.' Resno, svet se spreminja tako hitro, da ne vem, kako bi sploh lahko psihološko prenesli več kot 80 let."
Franzenfreude
Franzen se je med velika imena ameriške književnosti povzpel leta 2001, z izdajo romana Popravki (The Corrections), ki so ga prodali v več kot treh milijonih izvodov. Njegov dolgo pričakovani naslednji "veliki" roman, Svoboda (od nedavnega ga imamo tudi v slovenskem prevodu) mu je prislužil naslovnico revije Time - a, po drugi plati, tudi izum termina "Franzenfreude", s katerim je pisateljica Jennifer Weiner opisala "bolečino ob pogledu na množične in dolge recenzije, s katerimi svet zasipava Franzna."
Bere ga tudi Obama
Med Franznovimi oboževalci je konec koncev tudi predsednik Obama, ki se je Svobode tako veselil, da je prosil za predhoden izvod. In ljubezen je očitno obojestranska: "Eden od razlogov, zakaj imam rad Baracka Obamo, je to, da imam končno bralca tudi v Beli hiši. To je absolutno fantastično. Eden od nas vodi državo. Čeprav - ko sem slišal, da bere Svobodo, sem si mislil: 'Pa zakaj bereš roman? Pomembnejše stvari čakajo!'".
Odpisali demokracijo v zameno za iPhone
Tiskovna konferenca v Cartageni je bila pravzaprav prva, ki se je je po navadi odljudni pisatelj kdaj udeležil ("Občutek imam, da bi moral oznaniti premik v mirovnih pogajanjih na Bližnjem vzhodu") in kot taka priložnost za načenjanje cele vrste tematik. O gospodarski krizi v ZDA je tako povedal: "Nobenega dvoma ni, da v ZDA vse ne poteka gladko. Ampak mislim, da to ne velja samo za nas. Po mojem mnenju je kombinacija tehnologije in kapitalizma ustvarila svet, ki ga ne moremo nadzirati. V Evropi politiki sploh nimajo več velike vloge: vse pomembne odločitve prejemajo bankirji. Vse skupaj ima zelo malo zveze z demokracijo ali voljo ljudstva. In mi smo sužnji tega, ker se nočemo odpovedati svojim iPhonom."
Na opazke literarne stroke, da v njegovih romanih ni čutiti sledu transcendence, Franzen pojasnjuje: "Ne verjamem v Boga, ki bi na neki skrivni lokaciji sedel pred centralo ter sprejemal in odgovarjal na molitve. Če sem iskren, med pisanjem precej več kot o veri razmišljam o znanosti. Zame je umetnost sama po sebi religija."
Važno je kaj prebereš, ne to s katere stvari bereš.
na vreščanje da so žični telefoni boljši od mobitelov
da so klasični fotoaparati boljši kot digitalni
da so vinilke boljše kot mp3
da je časopis boljši kot internet
it itd
a vse našteto (mobitele, digitalne fotoaparate in mp3-je in internet) mi vsi uporabljamo bolj kot njihove predhodnike
Se strinjam, morda res ni vse za na e-ink. lp
Hm... si predstavljaš na tablicah vse te zbirke mladih avtorjev, ki so izhajale / še izhajajo v kvadratastih oblikah, s strašno dolgimi verzi, a vseeno s precizno vertikalno strukturiranostjo ... ali pa nenazadnje Jesihov Kobalt... Ne vem, jaz si jih, po pravici povedano, ne.
He, he. Saj ni nujno, da sem mislil (samo) Franznove Popravke:D.
vnesti prazen prostor tudi v e-knjigi ni problem; ali pa narediti ustrezen prelom kitice. Povprečno računalniško opismen človek to zmore celo sam. Pri običajnem pripovednem tekstu pa tehnični prelom strani ni ravno estetska kategorija.
So pa okusi različni, Ampak ravno Popravke je lažje brati v e-obliki;)
Hočem reči - ni dobro vsega trpati v en koš. Tudi jaz imam tablico. V zadnje pol leta mi je neznansko olajšala branje in absorbiranje strokovne literature, za kar sem jim hvaležen. Ampak vidim tudi pri njej tako prednosti kot slabosti - enako kot pri klasični knjigi. Obstojnost je prav gotovo ena od njih. O priročnosti bi se dalo razpravljati, mene osebno manj utruja držati v roki knjigo kot tablico. In, ja, imam podoben problem kot Frantzen. Mogoče profesionalna deformacija - vse, kar je na elektronskem nosilcu, me mika, da bi kar začel popravljati in brisati. Hja .... Popravki pač.
So pa gotovo razlike med knjigo in bralnikom:
-prostor (na 4GB imaš lahko vse knjige, ki jih boš kdajkoli prelistal v življenju, kaj šele prebral)
-udobnost (etc. branje knjige v postelji, ko paperbacka nikakor ne moreš prepričati, da se ne bi samodejno zapiral)
-uporabnost (brez težav lahko dostopaš do spletnih ali celo rednih izdaj svetovnih časopisov in revij; nedeljski Guardian/Observer lahko mirno berem ob jutranji kavi).
Klasična knjiga je vendarle le medij. Vsebino nosijo črke znotraj nje, ki se jih lahko posreduje tudi na drugačen način. Nekoč je naredil revolucijo tisk, danes pač bralnik. Vsi, ki to vztrajno zavračate, poizkusite enkrat brati drugače - večina vas bo prijetno presenečena. Govorim iz lastne izkušnje, doma imam razmeroma veliko knjižnico, a je odnos do klasične knjige treba der-romantizirati in biti pripravljen sprejeti kaj novega. Morda pa vse le ni "kompulzivno nakupovanje"; sam zdaj za svoje bralne potrebe zapravim manj, je pa res, da lahko lažje sam izbiram KAJ bom bral. To pa najbrž ni slabo.
Tiskane knjige so adijo.
Tiste, ki pa vseeno so, pa imajo bistveno daljšo življenjsko dobo kot najsodobnejši avto.
S tvojim e-branikom pa si tvoji vnuki ne bodo mogli niti riti obrisat.
Matev – če bi tekst sploh prebral, bi v njegovih besedah našel zelo dobro utemeljitev njegovega mnenja.
redline – 52-letni svetovno znani pisatelj, ki ga imajo za naslednjega Faulknerja oziroma Rotha, je zate »fantič«? Koliko pa si ti star?
Kako sta lahko negativno komentirala članek, ne da bi prebrala kakšno knjigo od njega.
A je tudi predsednik ZDA nerealen fantić?
Verjetno sta vi dva velika fana iPhonov in si ne znate predstavljat drugačen svet.
Žalostno.
Digitaln podatek je ena navadna iluzija, valda da ga paper zmaga!
ne navede pa niti enega resnega razloga za svoje trditve, razen osebnega nasprotovanja seveda