Josip Osti je vsekakor najpomembnejši kulturni ambasador za slovensko-bosansko izmenjavo, pa tudi drugod, saj je deloval v vsem jugoslovanskem prostoru Foto: BoBo
Josip Osti je vsekakor najpomembnejši kulturni ambasador za slovensko-bosansko izmenjavo, pa tudi drugod, saj je deloval v vsem jugoslovanskem prostoru Foto: BoBo
Josip Osti: Duhovi hiše Heinricha Bölla
Roman Josipa Ostija Duhovi hiše Heinricha Bölla je stkan iz posameznih epizod in zgodb, spominov na srečanja s pisateljskimi kolegi in tudi zoprniki. Foto: Mladinska knjiga

Nekje omenja Teofrastovo zbirko Značaji in tudi rinfuzni oziroma po avtorjevih besedah kalejdoskopski roman, ki mu daje enotnost bolj pripovedovalec kot nabor oseb in popisi pogosto komičnih situacij in rahlo odhakljanih predstavnikov literature narodov in narodnosti Jugoslavije, s kakšnim pridodanim tujcem. Pri opisovanju, spominjanju in povzemanju legend in včasih tudi samih akterjev pa je Josip Osti do nosilcev zgodb in akterjev zapletov hudomušno spravljiv in v tem spektru izzveni tudi celotno pisanje. Spodbujeno je z bivanjem v nemškem mestecu Langenbroichu, kjer je dobil štipendijo, vendar je namesto pol leta tam preživel le en mesec. Tudi v tem času pa se mu je nabralo kar nekaj gradiva; čeprav se ga je nekaj raztrosilo po svetu, za kar je poskrbel vihar, ki je ponoči razmetal, raztrgal in odnesel nekatere zapiske. Tej vetrovni intervenciji naj bi zgradbo dolgoval tudi roman Duhovi hiše Heinricha Bölla.

Josip Osti je vsekakor najpomembnejši kulturni ambasador za slovensko-bosansko izmenjavo, pa tudi drugod, saj je deloval v vsem jugoslovanskem prostoru. Pisal je, prevajal in se uredniško ukvarjal s prelivanjem poezije in proze iz enega jezika v drugega. Bil je tudi urednik revije Sarajevske sveske, funkcionar v bosansko-hercegovskem pisateljskem društvu in organizator odmevnega mednarodnega festivala Sarajevski dnevi poezije. Pri svojem pretikanju med Sarajevom in Ljubljano, kamor ga je ob ljubezni do slovenske poezije pripeljala tudi ljubezen do druge žene, o kateri precej piše, je seveda spoznal široko paleto pisateljev in piscev, kritikov in cenzorjev, političnih veličin, velikih in malih založnikov, ki bi naredili vse za avtorja, pa tudi takšnih, ki so se zaradi neizplačanih honorarjev zagovarjali po sodiščih.

Julian Barnes je v zbirki esejev Nč bat, potem ko je temeljito preučil biografije in predstave o smrti nekaterih vidnih francoskih in angleških pisateljev, ugotovil, da so se bali napačnih stvari in umrli povsem drugače, kot so si predstavljali zaživa. Predvsem pa je ovrgel prepričanje, da naj bi imeli pisatelji kakšen globlji vpogled v svoje življenje ali da bi bili bolj moralni ali psihološko pronicljivejši od drugih. Ne, trdi Barnes, tisto kar pisatelje ločuje od ostalih, je predvsem pisateljska veščina. Pisatelji znajo pisati, sicer pa bolehajo za istimi značajskimi hibami. Če ga dopolnimo z Ostijevim naborom anekdot in prigod s pisatelji, ki se pogosto dogajajo v gostilni ali blizu šankov, znajo biti te prigode še kako zabavne in duhovite. Ne le takrat, kadar si kakšno ušpičijo med sabo ali komu drugemu, tudi takrat, kadar ne uvidijo kontradiktornosti lastnega početja. Jugoslovanski pisateljski prostor, predvsem pa pretekli čas in kulturno ozračje so bili zelo barviti. Pisatelje in umetnike nasploh so sicer res šikanirali, kadar so razgrajali proti politiki in njenim nosilcem, sicer pa so bili bolj naklonjeni ustvarjalnosti in so včasih boemom tudi kaj spregledali ali jih poskušali institucionalizirati; pa ne samo na psihiatriji, še pogosteje s službami. V tem prostoru so se gnetli različni posebneži in originali, takšni, ki so pili od jutra do večera, in takšni s službami, ki so pili od večera do jutra. Ob vsem tem pa je Osti Sarajevčan in to mesto je slovelo po posebnem humorju in splošnem vzdušju, pa tudi po ustni tradiciji, po prisvajanju anekdotičnega gradiva, in prigode, ki jih popisuje Osti, so postale del dediščine. Tisto o Abdulahu Sidranu, ki ga sin enega izmed pisateljev ni videl, ko je prišel na obisk, ker je bil pod ravnjo kukala, sem recimo slišal od bistveno mlajšega pripovednika, kot da se je zgodilo njemu. Potem je šala hitro prestopila mejo in varianta z gajbo piva, da lahko stopi nanjo in normalno naroči, ker končno vidi čez šank, se je potem prenesla na našega prvega predsednika. Zgodbe in humor, tudi zajedljiv, so bili očitno v zraku in nekaj atmosfere sarajevske 'kafane' je ostalo tudi v tem naboru. Tudi nekaj srečanj s slovenskimi pisatelji, ki za bosanskimi kolegi niso v ničemer zaostajali, le njihove anekdote so ostale v bolj zaprtih krogih.

Seveda pa se Osti ne more izogniti kolegom, ki so najprej nosili pištole, potem pa z obrobja mesta med obstreljevanjem in obleganjem še s čim drugim streljali po someščanih in nekdanjih kolegih. Ne zamolči niti grenkih zgodb o srbskih in drugih kolegih, ki so bili žrtve tega obstreljevanja, pogosto od njega tako psihično zlomljeni, da se niso pobrali. To je seveda temna plat teh sicer zabavnih in značajsko natančnih portretov. Kažejo nam ustvarjalno in produktivno kulturniško ozračje, kakršno je današnji pritisk na prekarce popolnoma izbrisal, kar pa je samo na kratki rok videti zdravilno, predvsem za jetra, ki so v dolgih prepitih nočeh po pisateljskih srečanjih resno trpela. Videti je zdravilno, a ni, ker sta iz kulturniške srenje izginila zdravilna in očiščevalna smeh in zafrkancija, pa tudi sicer se prekarcem zaradi negotovosti in stresa v zdravstvenem smislu piše enako ali še bolj črno.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).