"Nihče si ni mislil, da bom dočakala 51 let, a poglejte me - tu sem: Christiane F.," je na svoji spletni strani zapisala Felscherinowa. Foto: EPA
Christiane F. - Mein zweites Leben
Knjiga o rosno mladih odvisnikih s postaje Zoo je pred tremi desetletji pretresla Nemčijo in svet. Zgodba Christiane F. je starše na šokanten način postavila pred dejstvo, da mamila in nasilje brez težav vdrejo tudi do njihovih nedolžnih malih potomcev. Foto: EPA
V pretresljivem filmu Ulija Edla, ki je nastal po knjigi Mi, otroci s postaje Zoo, je Christiane upodobila takrat 15-letna Natja Brunckhorst.

Knjiga Mi, otroci s postaje Zoo (1979) je nastala iz serije daljših intervjujev z dekletom Christiane Felscherinow, ki sta jih med letoma 1975 in 1978 opravila novinarja revije Stern. Knjigo so prevedli v več drugih jezikov, tudi v slovenščino, po njej pa so leta 1981 posneli film, pri katerem je Christiane F. sodelovala kot svetovalka. Prizore so snemali v ne ravno bleščečih delih Berlina, kjer se je dogajala dekletova zgodba, glasbo zanj pa je posnel David Bowie.

51-letna Christiane bo zdaj izdala še eno, tokrat "čisto pravo" avtobiografijo. "Vesela sem, da sem lahko nadaljevala svojo zgodbo," je za Die Welt dejala Felscherinowa, ki je bila že pri 14 letih odvisna od heroina. "Pisanje avtobiografije ni bilo lahko delo. Bili so trenutki, ko sem bila zelo negotova glede tega, ali je vrnitev v javnost pravilna odločitev," je dejala. "Vseeno sem želela povedati stvari, ki so se mi zgodile po filmu Mi, otroci s postaje Zoo."

Knjiga Christiane F. - Mein zweites Leben (Christiane F. - Moje drugo življenje) izide 10. oktobra, bo pa "zgodba o upanju in peklu, srečnih letih v Grčiji, boju za preživetje v zaporu ter dogodivščinah pod rockerskimi zvezdniki, pisatelji in prekupčevalci."

Christiane, ki piše tudi blog, poleg tega načrtuje ustanovitev Sklada Christiane F., ki bi nudil pomoč otrokom, katerih starši so odvisniki, še piše Die Welt. (Sicer pa obstajajo znaki, da se tudi sama odvisnosti še dolgo ni znebila: pred petimi leti smo pisali, da ji je socialna služba vzela 12-letnega sina, za katerega po njihovi oceni ni bila sposobna skrbeti.)

Temačen odraz Nemčije v 70. letih
Prvi džoint je Christiane pokadila že v rosni mladosti, nato pa je začela s svojo družbo, nadomestno družino, obiskovati "najmodernejšo diskoteko v Evropi", Sound, kjer so poleg Davida Bowieja, glamrocka in laserskih spektaklov ponujali tudi širok nabor mamil, od valiuma do heroina - prvič ga je poskusila pri 13 letih. Pot do prostitucije je bila od tam kratka.

Leta 1978 so se otroci s postaje Zoo prikradli v poročilo Christiane F., iz katerega so odzvanjali tudi socialni problemi Nemčije 70. let: urbana odtujenost, razpadi družine, konflikt med generacijami, nemoč države ... Berlin, kot ga je prikazal tudi film, pa je bil z betonskim Gropiusovim naseljem, kjer je odraščala Christiane, na čelu siv, grob in reven.

Bitka, ki traja vse življenje
Na koncu zgodbe je Christiane pristala na deželi, družina jo je rešila mamil. Končala je šolo in se izučila za poklic, a optimistični konec knjige je bil le navidezen. Christane F. se je še naprej srečevala z mamili kljub domnevnim prihodkom od avtorskih pravic za knjigo in začasni slavi, ko se je začela gibati v glasbenih in filmskih krogih. In vse bolj ko so se 80. leta odmikala, vse manj se je javnost zanimala zanjo.

Dokler se niso začele pojavljati novice o tem, kako je spet zabredla, a leta 1996 ji je rojstvo sina dalo upanje. Leta 2007 pa je na neki TV-oddaji priznala, da je še vedno na metadonu, a se uspešno bojuje z odvisnostjo.

Če razumete nemško, lahko Christianinim besedam prisluhnete tudi spodaj.