Primeri, opisani v knjigi, so primeri iz italijanske resničnosti, kjer so politiki im mafijci povezani, tako v visokih krogih kot na nižjih ravneh. Te povezave so nevidne, ta moč je nevidna, je oblast brez obraza, pravi novinarka in pisateljica. Foto: BoBo
Primeri, opisani v knjigi, so primeri iz italijanske resničnosti, kjer so politiki im mafijci povezani, tako v visokih krogih kot na nižjih ravneh. Te povezave so nevidne, ta moč je nevidna, je oblast brez obraza, pravi novinarka in pisateljica. Foto: BoBo
Dve novi deli avtoric na 8. marec: Mojca Širok s Pogodbo in Luna J. Šribar s Starinarnico. Foto: BoBo
V zgodbo je spretno vpletla tudi položaj in vlogo novinarstva. "Za mlajše kolege je danes veliko težje kot zame. Imela sem srečo, da sem se oblikovala in razvijala v sistemu, ki je imel verjetno ugled, položaj in veliko več denarja." Foto: BoBo
Luna J. Šribar v Starinarnici predstavlja zgodbe posameznikov, ki se povežejo prek predmetov iz starinarnice. Foto: BoBo

"V knjigi je podrobno opisan dogodek, ki me je usmeril na novinarsko pot. Prej nisem nikoli razmišljala o tem, da bi bila novinarka. Potem pa se je leta 1992 v Italiji zgodilo nekaj, kar je bilo za moje pojmovanje Italije popolnoma nepredstavljivo: sredi belega dne so ubili dva protimafijska tožilca, Paola Borsellina in Giovannija Falconeja," opisuje okoliščine, ki so močno zaznamovale njeno poklicno, zdaj pa tudi pisateljsko pot. "Imate demokratično družbo, v kateri najvišja predstavnika preiskujeta neko družbeno "smet", nekaj, kar je treba izkoreniniti, in ta dva človeka ne le da sta tožilca, onadva sta narodna junaka, ker sta borca proti tej hobotnici. Država ju ne le plačuje, država ju postavi na piedestal in ju časti. Ampak ju pa ne more zaščititi. Kako se lahko to zgodi, kdo lahko preživi, če onadva nista mogla?" Iskanje odgovora na to vprašanje je eno od gonil njenega novinarskega dela.

Čeprav je zgodba izmišljena, je v njej veliko resničnosti
Zgodba v romanu se odvije v treh dneh v maju, glavna prizorišča pa so uredništvo, policijski komisariat in svet visoke politike. Zgodba je razdeljena na tri dele, vsak dan predstavlja svoj del, v vsakem od njih pa je 17 poglavij. Zgodba ima realen okvir - umor tožilcev, ki sta v knjigi tudi edina navedena z resničnimi imeni. "Mafijcem, ki so resnične osebe, sem pa zamenjala ime. Za vsak primer," pove ob muzanju poslušalstva in v istem hipu doda, da pa je sama zgodba v celoti izmišljena, čeprav ima svoje elemente resničnosti.

Kriminalisti, tožilci, novinarji in politiki s svojimi poklicnimi, ljubezenskimi in prijateljskimi vezmi brišejo meje med tem, kje se konča država in začne mafija. Kot pravi, so bila prizorišča in samo dogajanje zanjo nekaj običajnega in domačega, saj jih od blizu spremlja že vso kariero. "To so primeri iz vsakodnevne italijanske resničnosti. Ta moč mafije je nevidna, je oblast brez obraza, kot je naslov mojega publicističnega dela. Seveda pa sem imela pri romanu svobodo pri naraciji, ni mi bilo treba navajati sodnih preiskav, tožilskih ugotovitev, tega in onega dejstva, ampak sem lahko povedala stvari, tako kot so."

Kot pravi, je bilo pisanje romana zanjo velika sprostitev, predvsem, ker je lahko dala duška svoji domišljiji in tudi jezikovni svobodi. "Novinarstvo je obrt, ki ima strogo določena pravila in zakonitosti, recimo ni pridevnikov, ni dolgih povedi, vsaj v televizijskem in radijskem žanru, v katerem delam velik del profesionalnega življenja."

Po avtoričinih besedah ima veliko zaslug, da je dolgoletna želja po romanu postala resničnost, urednica Nela Malečkar. Sprva sta se sicer pogovarjali o ljubezenskem romanu, a je projekt padel v vodo. "Kriminalka je kolateralna posledica, kajti po publicističnih delih sva načrtovali ljubezenski roman. Zelo sem si želela napisati ljubezenski roman, dokler ni Nela predlagala naslova, po katerem me je minila vsa volja. Ta naslov je bil Ne bom se več jokala."

Velika motivacija jasno zastavljen rok
Knjiga je nastajala več let, kot pravi avtorica, pa je želja zorela še dlje. "Zadnjih deset let sem ves čas razmišljala o nečem, kar bi mi dalo večjo svobodo, sprostitev, iskala sem sprostitveni ventil. Prvo poglavje mi je 'prišlo ven' v nekem trenutku, ko sem se vračala z enega snemanja v Rimu in sem zagledala te meglice, ki se izgubljajo v soju ulične svetilke. Prišla sem domov in napisala prvo poglavje, ki je v bistvu ostalo nespremenjeno," razloži genezo kriminalke. Potem so ta poglavja nekaj let ždela v predalu, dokler se ni na pobudo urednice znova usedla za mizo. Pobudo za to je dala Nela, ki jo je lani marca policala in ji povedala za natečaj modra ptica. "Prvi stavek je bil: ker vem, da ti, če nimaš strogega roka, nisi sposobna dati nič od sebe. To je v bistvu rojstvo tega krimiča. Ona je precej zaslužna, da sem končala roman," pravi Širokova. V zadnjem letu je tako sporadično jemala proste dneve in pisala. Seveda ni šlo brez težav. "Prva skupina prostih dni je bila popolnoma neproduktivna, napisala nisem niti črke, samo buljila sem v zrak in grizla svinčnik, potem je pa steklo. In ko sem enkrat padla noter, je šlo potem hitro. Mislim, da je to posledica naših novinarskih izkušenj, ko moraš hitro pripraviti novinarsko besedilo," še pravi in dodaja, da že snuje nadaljevanje.

Luna J. Šribar predstavlja Starinarnico
Popolnoma drugačen roman pa je predstavila entologinja in antropologinja Luna J. Šribar. Svoj prvenec Starinarnica je, kot pove že naslov, umestila v starinarnico, v katerem je združila dve svoji prvinski zanimanji: za ljudi, ki se ne prilagajajo družbi, in za rabljene predmete. "Mene zanimajo zavrženi ljudje, zavržene stvari predmeti. Kapitalizem je sistem, ki zametuje ljudi, stvari pa so tako in tako odrinjene na rob," pravi avtorica, ki sicer poklicno sodeluje z brezdomci, med drugim pomaga tudi pri urejanju časopisa Kralji ulice in pomaga pri vzpostavljanju skupnostne ekonomije. Tema romana je ekonomija daru.

Avtorica se je prijavila na program zavoda Ypsilon in bila izbrana. Njen mentor je bil Miha Mazzini. "Osnovna ideja o čarobni starinarnici in njenem lastniku je obetala veliko vsega, predvsem pa garanja. Mentorsko delo ni vsiljevanje svojih vizij in rešitev, marveč ponujanje opore in namigov, da avtor čim prej in čim bolj najde tisto, kar je hotel napisati, in da roman tudi konča - večina jih namreč odneha že na začetku," je o sodelovanju zapisal Mazzini. Po besedah avtorice ji je mentor najbolj pomagal pri strukturi romana, kako se lotiti pisanja tako kompleksnega dela.

Starinarnica je kraj, kjer si ljudje izmenjujejo stvari, pri tem pa pomembno vlogo igra starinar, ki na subtilen način rešuje človeške predmete. "Ne gre za to, da bi prodajal predmete, temveč jih menja. Prideš v starinarnico in izbereš predmet, drugega pa moraš prinesti v zameno in zraven povedati zgodbo o predmetu. Ljudi uči ekonomije daru, uči jih vseh stvari, ki jih kapitalizem zavrača: potrpežljivosti, pravega timinga. Skratka ljudje prinesejo dar in dobijo v zameno nov predmet, ki pa nosi v sebi vse lastnosti prejšnjega lastnika."

Mojca Širok je bila tudi gostja Nine Zagoričnik v radijski oddaji, ki ji lahko prisluhnete na spodnji povezavi.