Kocbek – kriv, ker drugi niso imeli pameti za pogum

Igor Omerza v knjigi Edvard Kocbek osebni dosje št. 584 na podlagi študije več tisoč strani zgodovinskih virov razkriva usodo Edvarda Kocbeka.

Skoraj štirideset let ni minil dan, da ne bi služba državne varnosti napisala strani o Edvardu Kocbeku, enem od ustanoviteljev Osvobodilne fornte, ki pa je kasneje postal glavni državni sovražnik. Edvard Kocbek je bi neslavni prvak dejavnosti službe državne varnosti v Sloveniji. In na koncu njegovega življenja se je v njegovem dosjeju nabralo več tisoč strani. Ta skopi povzetek besed Igorja Omerze pojasni, zakaj je Edvard Kocbek oziroma njegova usoda tako rekoč ključna oseba za razumevanje delovanja totalitarnega režima pri nas. Pa ne le tiste forme totalitarnosti, ki jo je poosebljala jugoslovanska oblast, ki se je z obsodbo na notranji azil odkrižala Kocbeka, ampak pravzaprav zasnove za uspevanje totalitarnosti med Slovenci. Kot je na predstavitvi knjige Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584 poudaril Kocbekov sin Matjaž Kocbek, je njegovega očeta najprej izločila Cerkev.

Povod je bil znameniti Kocbekov esej Premišljevanje o Španiji, nekakšen Kocbekov odgovor na večletno propagiranje frankistične strani v časopisu Slovenec, v katerem je Kocbek obsodil ravnanje Katoliške cerkve v španski državljanski vojni. V tem spisu, ki mu je poleg širše polemike okoli Kocbekovega pristanka v nemilosti klera posvečen prvi del Omerzove knjige, se tudi izkaže bistvo Kocbekove osebnosti. Kot je Kocbek povedal v izpovedi v kratkem filmu režiserja Milana Ljubiča, ki je bil v celoti javno predvajan prvič prav pred pogovorom o knjigi, je bilo v njem vedno nekaj protestantskega; zato je bil neprijeten tako v starem kot v novem režimu.

Ključno vprašanje knjige, ki se ukvarja predvsem z usodo Kocbeka po njegovem srečanju z Borisom Pahorjem in 'kuhanju' (zloglasnega) intervjuja oziroma Kocbekove samoizpovedi o dogodkih ob koncu druge svetovne vojne, je, kaj je Kocbek sploh naredil, da je bil tako preganjan? Pravi odgovor se bolj ukvarja s tem, kaj so storili drugi. Gre namreč za kompleks reakcij ali pa nereakcij ljudi, ki "niso dovolj pametni za pogum" in ki jih morda premaga strah, groza pred lastno usodo. Slednje je formulacija Kocbeka, ki je v televizijskem posnetku dejal, da ga je tudi njega samega bilo groza pred lastno usodo, vendar pa ga to ni odvrnilo od delovanja.

Najprej je bila (naj bi bila) knjiga o Odboru za varstvo človekovih pravic
To ključno vprašanje pa pravzaprav ni bilo izhodišče knjige, na predstavitvi katere sta sicer spregovorila tudi že omenjeni Kocbekov sin in Kocbekov prijatelj pa tudi njegovo 'žrtveno jagnje', politični disident Viktor Blažič. Igor Omerza je do Kocbeka prišel po ovinkih. Najprej se je lotil študija za knjigo, ki naj bi ob dvajsetletnici Odbora za varstvo človekovih pravic osvetlil delovanje tega telesa. Omerza nam je povedal, da je celo več poglavij za nekoliko širšo knjigo Gradniki odbora že imel napisanih. Nato pa se je lotil prispevka Spomenke Hribar k širjenju polja svobode v slovenskem prostoru. In že na začetku eseja Krivda in greh, v katerem je Hribarjeva kritično razgrnila povojne likvidacije sodelavcev okupatorjev in s katerim je tudi vstopila v medijski prostor, je naletel na osebo Edvarda Kocbeka. Omerzo je Kocbekova usoda 'zgrabila' in kmalu je ugotovil, da je njeno razumevanje tudi ključ do razumevanje celotne evolucije etosa jugoslovanske oblasti.

Tržaška naveza
Vpogled v Kocbekovo usodo je zanimiv tudi zato, ker je v tej zgodbi ključen še en kleni Slovenec, sovražnik totalitarizmov. To je seveda Boris Pahor, ki se zaradi bolezni pogovora v Cankarjevem domu ni mogel udeležiti. Zato pa je Pahor v Ljubljano poslal pismo, v katerem se je Omerzi zahvalil, da je prikazal zasluge tržaške skupnosti pri oblikovanju slovenske neodvisnosti, suverenosti. Kocbek je namreč o povojnih pobojih domobrancev in o udušitvi političnega pluralizma Osvobodilne fronte spregovoril prav na Pahorjevo pobudo. Tudi knjiga Edvard Kocbek osebni dosje št. 584 sledi srečanju med Pahorjem in Kocbekom v Opatiji in poznejšemu razvoju dogodkov, vse do objave pričevanj, Kocbekove izpovedi, ki ji je Pahor dal obliko intervjuja in ki je v Trstu pod naslovom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa izšla 18. marca 1975.

Želja po Nobelovi nagradi reši Kocbekove pesmi
Na pogovoru o knjigi je zanimiv uvid v Kocbekovo usodo podal njegov sin, ki se še spominja, kako so se njegovemu očetu odpovedovali prijatelji, novi konvertiti. Ta uvid je povezan s ponovnim vstopom Kocbeka v literarno javnost, iz katere je bil po vojni oziroma po objavi dnevnika svojih medvojnih doživetij Tovarišija in zbirke Strah in pogum izgnan. Ključen preobrat je nastopil zaradi Titove ničevosti. Pojavilo se je razmišljanje, da bi Tita poskusili nominirati za Nobelovo nagrado za mir. Akademija v Stockholmu pa je kot pogoj za to zahtevala izpustitev političnih zapornikov, zagotovitev svobode zadrskemu in beograjskemu filozofskemu krogu in še nekaj ukrepov, ki bi bili dokaz svobode v Jugoslaviji. In tedaj se je tudi začela pobuda, da Kocbeku izdajo pesmi. Za zbirko Groza je potem Kocbek celo dobil Prešernovo nagrado.

Za rešetke so šli drugi
Razsežnost perfidnosti jugoslovanskega režima pa poleg Kocbekove dokazuje tudi usoda tistih, ki so morali plačati namesto njega. Od vsega začetka je namreč vladal strah pred mednarodno akcijo kulturnikov in intelektualcev, če bi Edvarda Kocbeka zaprli. Zato so Kocbeka držali v domačem priporu, omreženem s prisluškovalnimi napravami, namesto njega pa so raje zaprli kakšnega njegovega tesnega prijatelja. Med njimi je bil tudi Viktor Blažič, novinar, publicist in dolgoletni civilnodružbeni aktivist. In ironija usode je hotela, da so ga leta 1976 zaprli, ker naj bi hujskal Kocbeka, v resnici pa je Blažič prav Kocbeku pomagal pri korekcijah teksta za prispevek Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, ki naj bi sprožil 'pohod' oblasti nad Kocbeka. Blažič nam je tako povedal, da je Kocbeku namignil na nujnost omembe nekaterih posebnosti slovenske osvobodilne fronte, kot so bile na primer partizanske bolnice, kajti tudi izpust na videz tako postranskih podatkov iz besedila bi oblast lahko izrabila za očitek Kocbeku, da je slovenski NOB predstavljal necelovito in zato nujno pristransko.

Zgodba o Edvardu Kocbeku je seveda le ena izmed zgodb o manj lepi zgodovini Titove Jugoslavije. Vendar je na neki način ključna, saj je sinteza perfidnosti in zločinskih aspektov te vladajoče nomenklature, katere (potencialni ali priložnostni ali naključni) krvniki so v dokumentih, uporabljenih v knjigi, tudi poimensko imenovani. Vendar pa je knjiga bolj kot obsodba neke oblasti pomembna v svojem občečloveškem ali pa vsaj občeslovenskem poslanstvu. Razkriva namreč zločinsko bojazljivo potuhnjenost navadnih ljudi. Zato je morda najbolje skleniti s pomenljivo mislijo literata Theodorja Haeckerja, katoliškega misleca, kot je bil katoliški mislec tudi Kocbek, ki je prav to misel vključil v svoje premišljevanje o Španiji, torej v besedilo, s katerim so se desetletja preganjanja pravzaprav začela. "Kaj je več: mrtva resnica ali živa laž?"

Prijavi napako