Lewis Carroll - v resnici mu je bilo ime Charles Lutwidge Dodgson - se je rodil 27. januarja 1832 v Daresburyju. Študiral je matematiko na Oxfordu in bil tam od leta naprej tudi 1854 profesor. Da bi razvedril hčerke prijatelja Henryja G. Liddlla, dekana oxfordskega kolidža Christ Church, jim je med veslanjem po Temzi pripovedoval zgodbo o deklici in njenem neverjetnem potovanju. Eno izmed deklet, desetletna Alice, je Dodgsona po izletu toliko časa prepričevalo, da ji je nazadnje ustregel in svojo pravljico tudi zapisal. In rodila se je Alica, ki v Čudežni deželi spozna Srčevo kraljico in igra kriket s plamenci namesto kijev.

Zgodbe so izšle leta 1865 z naslovom Alice's Adventures in Wonderland. Ilustracije je prispeval John Tenniel, sodelavec časopisa Punch. Ker je bila knjiga tako uspešna, je leta 1871 objavil nadaljevaje Through the Looking-Glass and What Alice Found There.

V čudežni deželi imajo bizarne čajanke, tam živijo maček Režonja, modra gosenica, srčna kraljica, ki namerava Alici odsekati glavo … Čeprav se knjiga umešča med literaturo za otroke, je zgodba še danes deležna ugibanj odraslih, kaj se skriva za tem ali onim likom, namigom ali dogodkom.

Pedantni ilustrator
Pri založbi Macmillan & Co so izid prve knjige načrtovali za 4. julij 1865. Junija je bila knjiga natisnjena v nakladi 2000 izvodov, od tega so jih 50 vnaprej poslali avtorju. Kmalu zatem je ilustrator John Tenniel Carrollu sporočil, da je "docela nezadovoljen s tiskom ilustracij". Caroll je zato tiskanje knjige ustavil in založbo prosil, ali lahko vrne prejete izvode.

Tako se rodijo zbirateljske trofeje ...
V uvodu v eno poznejših izdaj je ameriški pisatelj in poznavalec Carrollovega dela Morton N. Cohen zapisal, da bi bil Carroll verjetno zadovoljen tudi s prvim natisom in bi bil morda pazljivejši pri ponatisih, a da je s svojo odločitvijo želel predvsem ustreči svojemu brezkompromisnemu ilustratorju. Danes je sicer znanih 22 izvodov umaknjene naklade.

Hotel je samo, da bi ga pustili pri miru
Carroll je bil znan po svoji silni sramežljivosti (nikoli ni dajal intervjujev, sovražil pa je tudi podeljevanje avtogramov). Kljub temu je bil tako zelo priljubljen, da mu je celo kraljica Victoria pisala, da bi mu položila na srce, kako rada ga bere. A slava je bila zanj muka. "Tako močno sovražim vse to, da si občasno želim, da ne bi nikoli napisal nobene knjige," je zapisal v pismu prijateljici Anne Symonds, ki je bila leta 2014 na dražbi londonske dražbene hiše Bonham's prodana za skoraj 12 tisoč funtov.

Pisateljev biograf Robert Douglas-Fairhurst verjame, da je Carroll naredil absolutno vse, kar se je dalo, da bi pozornost odvračal od sebe. Novinarjem je, denimo, tudi na izrecno vprašanje gladko zatajil, da je on Lewis Carroll.

Najprej smo spoznavali "Deveto deželo"
V slovenščini je dostopnih več prevodov obeh njegovih knjig o Alici. Za prvi slovenski prevod knjige je poskrbel Bogomir Pregelj leta 1951, njegov prevod naslova pa je bil Alica v Deveti deželi, izdaja Mladinske knjige je vsebovala izvorne ilustracije. Sprva je bil načrt, da tudi drugi del prevede Pregelj, vendar je Alica v ogledalu izšla v prevodu Gitice Jakopin prav tako pri Mladinski knjigi leta 1978 in z ilustracijami Marjana Amaliettija. Jakopinova je poskrbela tudi za drugi prevod prve knjige, ki je nato kot Alica v čudežni deželi izšla leta 1969.

Prevedeni pa so tudi pesniška zbirka Fantazmagorija, znamenita pesnitev Zalezovanje žnrka ter pisma številnim otrokom Carrollovih sorodnikov in znancem, ki so izšla v knjigi Le kaj je pisal svojim Alicam.

Branko Gradišnik, ki je prevedel pesnitev Zalezovanje žnrka, je v spremni besedi zapisal, da je v Carrollovem pisanju očitno dovolj privlačnih vsebin, da lahko tekmuje z današnjo ponudbo, pa čeprav so njegova besedila nastala v 19. stoletju. Bistvo teh vsebin je kombinacija humornosti in skoraj matematične lingvistične spretnosti. Njegove lahkotne in premišljene besedne igre, logika in domišljija so med Carollovo bralno občinstvo zasidrale tako otroke kot tudi literarno elito in na svojevrsten način zaznamovale moderno kulturo.