Knjige
(9)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.9 od 23 glasov Ocenite to novico!
Lazarini
Obsežna monografija Zgodovina rodbine Lazarini, ki je konec lanskega leta izšla pri založbi Didakta, predstavlja štiristoletno zgodovino znane plemiške rodbine, ki je veliko prispevala k političnemu, gospodarskemu in kulturnemu razvoju naših krajev. Foto: Družinski arhiv Lazarini
Lazarini
Avtor knjige, Franc Lazarini (1940-1992), je bil ugleden kemik, redni profesor za anorgansko kemijo in med drugim tudi soavtor edinega slovenskega visokošolskega učbenika za področji splošne in anorganske kemije. Ob tem je bil tudi ljubiteljski zgodovinar in navdušen raziskovalec svojih prednikov. Foto: Družinski arhiv Lazarini
Lazarini
Rodbina Lazarini je najbolj znana kot lastnica dvorca Smlednik, ki je pomemben baročni spomenik. Dvorec je, z izjemo povojnega obdobja, v lasti rodbine vse od leta 1795 in velik del monografije je posvečen prav smledniški rodbinski veji. Foto: Družinski arhiv Lazarini
Smledniška rodbinska veja je pomembno zaznamovala življenje kraja Smlednik. Bili so tudi umetnostni meceni, saj so bistveno pripomogli k izgradnji in umetnostni opremi župnijske cerkve v historičnem slogu, na pokopališču ob cerkvi pa je tudi družinska grobnica Lazarini.
Smledniška rodbinska veja je pomembno zaznamovala življenje kraja Smlednik. Bili so tudi umetnostni meceni, saj so bistveno pripomogli h gradnji in umetnostni opremi župnijske cerkve v historičnem slogu, na pokopališču ob cerkvi pa je tudi družinska grobnica Lazarini. Foto: Družinski arhiv Lazarini
Grb rodbine Lazarini iz leta 1771, ko je bila povišana v baronski stan. Zaradi spleta okoliščin je del rodbine ostal v nekdanji Jugoslaviji tudi po drugi svetovni vojni, kar je edinstven primer v zgodovini našega plemstva.
Grb rodbine Lazarini iz leta 1771, ko je bila povišana v baronski stan. Zaradi spleta okoliščin je del rodbine ostal v nekdanji Jugoslaviji tudi po drugi svetovni vojni, kar je edinstven primer v zgodovini našega plemstva. Foto: Družinski arhiv Lazarini
       Zgodovinar Stane Granda je nekoč lepo zapisal, da so bili Lazariniji manj razvpiti kot nekatere druge sočasne plemiške rodbine, zato pa toliko bolj vitalni. Izobrazba in zmernost v naložbah sta zagotovo dve pomembni stvari, ki se jih lahko naučimo iz zgodovine naše rodbine, in sta tudi danes zelo koristni.       
 Franci Lazarini
Lazarini
V skoraj štiristotih letih, odkar so se Lazarinijevi preselili na območje današnje Slovenije, so imeli daljše ali krajše obdobje v lasti več gospostev in njim pripadajočih grajskih stavb. Na sliki so ruševine dvorca Jablanica. Foto: Družinski arhiv Lazarini

Dodaj v

Malo znana preteklost plemiške rodbine Lazarini

Nova monografija odstira obsežno zgodovino znamenite plemiške rodbine
6. februar 2014 ob 15:37,
zadnji poseg: 6. februar 2014 ob 16:36
Ljubljana - MMC RTV SLO

Lazarinijevi so se v sredini 17. stoletja iz Benetk preselili na Kranjsko in se začeli vzpenjati po hierarhični plemiški lestvici, daljše ali krajše obdobje so imeli v lasti več gospostev in njim pripadajočih grajskih stavb: Pöls (Avstrija), Klana (danes Hrvaška), Jablanica, Gotnik, Rocenj z Repnjami, Čušperk, Boštanj pri Grosupljem, Svečina, Smlednik.

Prav smledniška veja je najbolj znana, del rodbine Lazarini pa je tudi v obdobju po drugi svetovni vojni ostal na Slovenskem, kar je edini tovrsten primer med našimi plemiškimi rodbinami. Monografija, ki je izšla pri založbi Didakta, je obsežna družinska kronika, ki je nastala na podlagi raziskovanja domačih in tujih arhivov, in zajema obdobje od leta 1620 do danes, bogato pa je opremljena s fotografijami in rodovniki. Avtor knjige je pokojni kemik profesor dr. Franc Lazarini, ki se je rodbinski zgodovini posvečal trideset let, ob izidu pa smo se pogovarjali z njegovim sinom dr. Francijem Lazarinijem, ki je skupaj z mamo Evgenijo Lazarini uredil knjigo. Franci Lazarini je doktor umetnostne zgodovine in raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC-ja SAZU-ja ter predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.

Pogovor z mlajšim predstavnikom "modre krvi" razkriva močno pripadnost družinski tradiciji in realno zavedanje o njenem pomenu, nova spoznanja o tej zamolčani strani slovenske zgodovine pa pomembno prispevajo k spoznavanju lastnih zgodovinskih korenin, na katerih temeljita tako sedanjost kot prihodnost.


Današnji čas je prežet s hipnimi vtisi in sodbami, v javnem diskurzu pa prevladujejo gospodarske teme, vračanje v zgodovino ni zaželeno. Kako osmisliti zgodovino, da nam lahko služi za sedanjost in prihodnost?

Iz zgodovine se lahko ogromno naučimo. Današnji časi niso tako zelo drugačni od preteklih, ljudje so zmeraj doživljali vzpone in padce, ne glede na to, kje so živeli in s čim so se ukvarjali. Pri prebiranju zgodovine naše rodbine človek hitro opazi dvoje. Prvo je izobrazba, ki je bila pomembna za vsako generacijo. Prvi Lazarini, ki je prišel na Kranjsko, Francesco, je že leta 1639 doktoriral iz civilnega in kanonskega prava na padovanski univerzi, enako pomembno pa je bilo znanje tudi za poznejše generacije; prvorojenec, ki je podedoval posest, je imel največkrat pravniško izobrazbo, njegovi bratje so končali vojaške šole (ki so bile nekoč zelo zahtevne) ali so postali duhovniki, podobno je veljalo za sestre, ki so bodisi postale redovnice ali se izobraževale v kakšni samostanski šoli. Znanje je v naši rodbini ostalo pomembno do najnovejšega časa. Moja babica je v težkih časih po drugi svetovni vojni z nadčloveškimi napori omogočila svojima otrokoma, mojemu očetu in teti, da sta dobila primerno izobrazbo; oba sta bila zelo uspešna v svojih poklicih. Lahko ti vzamejo vse, le znanja ti ne morejo vzeti! Druga stvar pa je zmernost v naložbah. Čeprav smo tudi v naši rodbini imeli nekaj zelo podjetnih članov, ki so precej razširili posest in se lotevali najrazličnejših poslov, pa nikoli ni bilo pretiravanj, pogoltnosti in želje po hitrem zaslužku, ki smo jim na vsakem koraku priča danes. Zato je naši rodbini uspelo uspešno gospodariti ne glede na ugodne ali manj ugodne čase. Zgodovinar Stane Granda je nekoč lepo zapisal, da so bili Lazariniji manj razvpiti kot nekatere druge sočasne plemiške rodbine, zato pa toliko bolj vitalni. Izobrazba in zmernost v naložbah sta zagotovo dve pomembni stvari, ki se jih lahko naučimo iz zgodovine naše rodbine, in sta tudi danes zelo koristni.

V zadnjem obdobju nam zgodovinarji odstirajo realnejšo podobo plemiških rodbin na Slovenskem. Po drugi svetovni vojni so bile negativno označene kot tuje in izkoriščevalske, danes pa vemo, da so veliko prispevale k politiki, gospodarstvu, likovni umetnosti ter predvsem k oblikovanju kulturnega duha časa in prostora. Kje sta tu mesto in pomen Lazarinijev?

Kot ste omenili, je plemstvo ključno prispevalo k političnemu, gospodarskemu in kulturnemu razvoju naših krajev v preteklosti, "etiketa", da je šlo za tujce, ki izvira še iz časa med obema vojnama, s pridom pa jo je izkoriščal tudi komunizem, pa je popolna neumnost, ki so jo zgodovinarji že zdavnaj ovrgli. Pred sredino 19. stoletja sploh ne moremo govoriti o narodni pripadnosti, temveč le o deželni. Nekdo je bil deželan Kranjske, Štajerske, Koroške ipd., ne glede na to, v katerem jeziku je govoril. Marsikatera plemiška rodbina je na Slovenskem živela več stoletij in pomembno prispevala k razvoju naših krajev in je že zato ne moremo označevati za tujo. Avstrijcem na primer še na misel ne bi prišlo označevati Habsburžanov za tujce, čeprav izvirajo z območja današnje Švice. Rodbina Lazarini je nižje plemstvo pridobila že leta 1687, višje (baronski naslov) pa leta 1770 oziroma 1771, torej še pred ukinitvijo Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti (1806), kar nas uvršča med staro plemstvo (Reichsadel), ki se je po svojih navadah precej razlikovalo od novega plemstva. Medtem ko se je to po razpadu habsburške monarhije (1918) hitro asimiliralo, pa je staro plemstvo večinoma ohranilo stare navade in običaje, zaradi česar so večinoma doživeli tragično usodo med drugo svetovno vojno ali po njej. Treba je poudariti, da je rodbina Lazarini edina pripadnica starega višjega plemstva, katere predstavniki so ves povojni čas živeli v Sloveniji.

Lahko s kakšnim konkretnim primerom ponazorite delovanje vaše rodbine pred stoletji? Danes pravzaprav sploh nimamo predstave, kaj so plemiči delali.

V času od prihoda na Kranjsko sredi 17. stoletja do konca druge svetovne vojne so moji predniki pomembno vplivali na življenje krajev, v katerih so bivali in kjer so imeli posestva (Jablanica, Gotnik, Čušperk, Boštanj pri Grosupljem, Smlednik, Podsreda itd.). Bili so nosilci različnih javnih funkcij (med drugim člani kranjskih in štajerskih deželnih stanov). V sredini 18. stoletja so na lastne stroške zaprli del kranjsko-hrvaške meje, s čimer so preprečili širjenje kuge na Kranjsko, zaradi česar so bili "nagrajeni" z baronskim naslovom, konec 18. stoletja pa je eden izmed naših prednikov iz lastnih sredstev organiziral dolgoročno brezplačno zdravstveno oskrbo kmečkega prebivalstva na območju Krškega, kar je edinstven primer v slovenski zgodovini. Lazariniji so bili tudi pomembni umetnostni in arhitekturni naročniki; ne le da so gradili in preurejali grajske stavbe, v katerih so živeli, financirali gradnjo in opremo cerkva in kapel, temveč so na primer postavljali tudi mostove (npr. stari most čez Savo na Brodu v Ljubljani), moj prapraded Heinrich je v Smledniku vzpostavil pošto in še bi lahko naštevali. V krajih, kjer so prebivali, jih imajo domačini še danes v lepem spominu. V Smledniku med drugim tudi zaradi njihovih dejanj med drugo svetovno vojno, ko so pomagali domačinom, po zaslugi tedanjega lastnika smledniškega dvorca, Heinricha (Heintschija) Lazarinija, iz Smlednika razen župnika in obeh učiteljev med vojno ni bil izseljen nihče, prav tako je uspešno posredoval, ko so Nemci iz tamkajšnje cerkve želeli odpeljati dragocene slike.


Avtor knjige je vaš pokojni oče Franc Lazarini, znamenit kemik, vi in vaša mama Evgenija Lazarini pa sta knjigo uredila in omogočila, da je lahko izšla. Kako sta se lotila in izpeljala tako veliko delo, knjiga je namreč izjemno obsežna rodbinska dokumentarna kronika?

Knjiga je rezultat približno tridesetletnega raziskovalnega dela mojega očeta, priprava štirih zvezkov obsegajočega rokopisa za natis pa je trajala še nadaljnja tri leta. Najprej je bilo treba obsežen rokopis pretipkati in tukaj je mama naredila res izjemno delo, saj je bil rokopis zelo težko čitljiv. Sledilo je urejanje teksta, zavedati se namreč moramo, da avtor nikoli ni opravil končne redakcije in da so se ponekod v tekstu pojavljale napake, zlasti kar se letnic tiče. Zato sva ponovno preverila velik del arhivskih virov, na katere se v tekstu sklicuje oče. Poleg letnic je bilo treba poenotiti na primer imena krajev, ki jih je avtor enkrat pisal v slovenski različici, drugič v izvirni. Razen popravljanja očitnih napak v tekst nisva posegala, izbrisala sva le nekatere preveč čustvene komentarje, dodala pa sva nekaj podatkov za čas po letu 1986, ko je bil rokopis dokončan. Besedilo je pred objavo natančno prebral tudi zgodovinar Miha Preinfalk, ki je eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za zgodovino plemstva, in opozoril še na nekaj pomanjkljivosti, za kar sva mu izjemno hvaležna. Seveda sva poskrbela za bogato slikovno gradivo, zelo zahtevno delo pa je bila tudi izdelava obsežnega rodovnika, objavljenega na koncu knjige, v katerem so navedeni prav vsi predstavniki rodbine Lazarini, ne glede na to, kateri veji te nekoč razvejane družine so pripadali.
Nedvomno je bilo delo zahtevno in naporno, a sva zelo vesela, da sva ga pripeljala do konca in da je knjiga, kolikor lahko razbereva iz povratnih informacij, bralcem v užitek in zanimanje.

Danes je znova v vaši lasti dvorec v Smledniku, zgrajen v 17. in precej razširjen v 18. stoletju, ki so ga vaši predniki kupili konec 18. stoletja. Kako se človek v 21. stoletju lahko identificira z mnogoterimi pomeni, ki jih prinaša takšen kulturni spomenik za njegove lastnike?

Kulturni spomeniki so odraz ustvarjalnosti prednikov, zato so eno največjih bogastev, ki jih neki narod premore. Mislim, da se tega danes, ko je vse usmerjeno le v hiter zaslužek, premalo zavedamo. Po poklicu sem umetnostni zgodovinar, zato me dvorec zanima kot raziskovalni objekt, pa tudi z vidika ohranjanja kulturne dediščine. Vsa naša rodbina je na dvorec seveda čustveno navezana, saj je v njem bivalo kar nekaj generacij naših prednikov in prav zato si prizadevamo stavbo obnoviti ter ji dati novo funkcijo. V nasprotju z marsikom menimo, da varovanje kulturne dediščine ne pomeni ovire za razvoj, zato vse naše posege opravljamo v sodelovanju s spomeniškim varstvom in zelo skrbno pazimo, da ne bi okrnili zgodovinske pričevalnosti objekta. Združevanje ohranitve umetnostno kakovostnih delov dvorca in vzpostavitev funkcije, primerne današnjemu času, lahko pomenita tudi izziv in za našo rodbino to nedvomno je. Kulturni spomenik ni breme, temveč je naložba za prihodnost, ne le za lastnika, temveč tudi za lokalno skupnost in celoten narod.

V dvorcu so se kot eden redkih delov nekdanje bogate opreme ohranile baročne freske. Kaj nam povedo danes o umetnostnih stremljenjih in želji po reprezentaciji vaših prednikov prek likovne umetnosti?

Kakovostnih baročnih poslikav v smledniškem dvorcu, ki so delo slikarjev Eustachiusa Gabriela in Antona Cebeja, niso naročili naši predniki, temveč Franc Jožef, baron Smledniški, ki je zaradi svojih gradbenih in umetniških naročil tudi bankrotiral in dvorec leta 1795 prodal naši rodbini. Naša rodbina se je ves čas zavedala pomena omenjenih poslikav, zato so za njih skrbeli vse do leta 1945, ponovno pa zanje skrbimo po letu 1990. Moji predniki v sam dvorec niso posegali, razen dozidave hodnikov na dvoriščni strani, zato je do danes ohranil baročno stavbno zasnovo. So pa baroni Lazarini pretežno na lastne stroške postavili in opremili novo župnijsko cerkev sv. Urha v Smledniku, ki so jo zgradili med letoma 1847 in 1849. Pri tem so ves čas težili h kakovosti, saj so načrte zanjo naročili pri Karlu Rösnerju, v sredini 19. stoletja enemu najpomembnejših dunajskih arhitektov, sliko na velikem oltarju je izdelal znani slikar, profesor na dunajski akademiji, Leopold Kupelwieser, za dva stranska oltarja pa prav tako v tistem času zelo cenjeni graški slikar Josef Tunner. Tedanji lastnik gospostva Smlednik Franz Xaver Felix baron Lazarini in njegova žena Anna Maria, rojena grofica Brandis, sta vplivala na izbiro zavetnikov prvih dveh stranskih oltarjev (posvečena sta sv. Frančišku Ksaverju in sv. Ani, ki sta upodobljena na oltarnih slikah), kar je nedvomno del njune reprezentacije, pohvalno pa je, da sta z izbranimi kakovostnimi likovnimi deli obogatila umetnostno podobo Smlednika. To ni edini tak primer v zgodovini naše rodbine. Omenimo samo njunega sina Piusa, ki je bil po letu 1878 višji avstro-ogrski uradnik v tedaj okupirani Bosni in Hercegovini in je skupaj z nekaj drugimi uradniki plačal poslikavo medaljonov v sarajevski katedrali. In še bi lahko naštevali …

Po drugi svetovni vojni in že med njo so velik del gradov in dvorcev uničili partizani in povojna oblast, svoje pa sta naredili tudi ignoranca in napačno vrednotenje te zvrsti arhitekture. Danes ohranjene gradove država prodaja za nekaj sto tisoč evrov, pa jih nihče noče kupiti. V kakšnem stanju je vaš dvorec v Smledniku, kakšno prihodnost mu je namenjena?

Prav žalostno je gledati, v kakšnem stanju je danes velik del slovenskih gradov in dvorcev, in še huje je, da se marsikdo sploh ne zaveda, da z vsako uničeno in porušeno grajsko stavbo izgubimo del lastne identitete. Saj se slovenska zgodovina vendar ni začela z osamosvojitvijo! Malomaren odnos tistih, ki bi morali narediti vse za ohranitev in prenovo grajskih stavb, zelo veliko pove o njih samih. Ohranjanje kulturne dediščine je seveda težko, sploh v kriznih časih, v katerih živimo, a vseeno se z majhnimi koraki in s trdno voljo da počasi priti do srečnega konca. Dvorec Smlednik je sicer prazen, a zaščiten, da se ne dela nadaljnja škoda. Stavbo smo pred nekaj leti v celoti prekrili z novo streho, pri čemer smo zamenjali tudi ostrešje. Objekt je opremljen z različnimi varnostnimi napravami, ki preprečujejo prihod "nepovabljenih gostov". Odstranjene so bile nekatere moteče, sekundarno postavljene stene, v reprezentančnih prostorih je bilo obnovljeno stavbno pohištvo (vrata in okna). Največja pozornost je bila namenjena prenovi baročne poslikave v viteški dvorani. Intenzivna dela so potekala od leta 2000, potem pa je bil januarja 2007, tik pred koncem restavratorskih del, v dvorec podtaknjen požar, ki je hudo poškodoval poslikavo. Potrebna je bila še ena prenova, tokrat precej zahtevnejša, ki smo jo morali v celoti plačati iz lastnega žepa (del sredstev za prvo prenovo je prispevala država). Ponovna prenova je zdaj pri koncu in kljub neugodnim časom imamo nekaj idej, kako revitalizirati objekt, a o tem za zdaj še ne govorimo v javnosti. Smo pa, kot sem že omenil, v naši rodbini vselej zagovarjali sodelovanje s spomeniškovarstvenimi ustanovami in izogibanje vsakršnim posegom, ki bi lahko okrnili umetnostno dediščino dvorca, in to bomo počeli tudi v prihodnje. Pred leti smo plačali izdelavo konservatorskega načrta, elaborata, ki natančno določa, v katerih segmentih se lahko zgodijo spremembe v sami stavbi in v katerih ne. Tukaj ne gre za omejevanje, ampak predvsem za usmeritev, kako ohraniti kakovost, ki so nam jo zapustili predniki, tudi za prihodnje rodove. Lepo bi bilo, če bi tudi drugi lastniki kulturne dediščine razmišljali podobno.

Andrej Doblehar

Prijavi napako
Komentarji
Diliges
# 06.02.2014 ob 21:07
Zanimiv prispevek in pohvalno dejanje potomcev rodbine Lazarini. Mogoče je opevanje rodbinskega mecenstva malo pretirano. Navaden kmet, ki je komaj preživel, bi bolj težko plačal izdelavo kakšnega oltarja, kaj šele cerkve. Plemstvo se je lahko predajalo umetnosti na račun podložnikov.
janezdolzan
# 06.02.2014 ob 18:42
še napišejo naj v kakšnih okoliščinah je umrl Franc Lazarini leta 1992...

ja v taki državi živimo!
suspicion1941
# 03.03.2015 ob 11:23
suspicion1941
# 03.03.2015 ob 11:22
suspicion1941
# 03.03.2015 ob 11:21
suspicion1941
# 03.03.2015 ob 11:21
<iframe width="560" height="315" src="https://www.youtube.com/embed/Z4I9N
76i-ag" frameborder="0" allowfullscreen></iframe>
obriobri
# 07.02.2014 ob 10:17
Najbolj seksi profesorica geografije je tudi del te rodbine :P
barezi
# 06.02.2014 ob 17:37
Prvo Beneško naselbino so v 5. stoletju ustanovili Slovenci iz Ogleja, ki se so na beneške otočke naselili v begu pred Huni, ki so prodirali proti Rimu. Prvi beneški doži so bili prav iz vrst plemenitih Slovencev, najbolj poznan med njimi je bil slovenski dož (knez) Domink Monagar, šesti beneški dož. Beneška republika je bila namreč večnacionalna tvorba v kateri so prevladovali priseljeni ljudje v glavnem trgovci latinskega in avtohtoni ljudje Slovenskega porekla iz Benečije, Primorske, Istre in Dalmacije.
malidelnicar
# 06.02.2014 ob 20:00
Pssst, o tem se ne sme pisat in ne govorit! Zgodovina Slovencev se je začela leta 1941!
Kazalo