Knjige
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 3 glasov Ocenite to novico!
Mirana Likar: Babuškin kovček
Poleg večjih tem v romanu mrgoli tudi manjših, življenjskih tematik, sploh tistih o staranju in minevanju, saj se protagonistke na razumski ravni ne zavedajo vsesplošne povezanosti, kljub temu pa slutijo, kako se generacije poslavljajo, kaj puščajo za sabo in kaj jemljejo. Foto: Modrijan
       Sofija je sama v svoji prazni hiši. Sprašuje se, kam je šla mladost. Kaj mladost, življenje! April je, petek okoli dveh popoldan. Že april? Šele april? Ni več pomembno. Tisto, kar šele bo, je neskončno oddaljeno. Tisto, kar je že bilo, je neskončno blizu. Okna so odprta, saj Sofija potrebuje ves zrak, ki ga v Marjolani lahko dobi. Dajte mi zraka! Prezračite! Ljudje božji, jaz ne morem dihat! Vse stoji! Duši me! Mene vse duši! Na srečo se bo dvignila nevihta, ki bo odpihnila zadušljivost, zatohlost, nizek pritisk, nekaj ... Ta nekaj misli skozi Sofijo. Zunaj čaka pomlad, ki bo zdaj zdaj z enim samim vdihom od nekod posrkala milijone litrov zelenega življenja in ga prečrpala v svet. Tone zelenega se bodo pognale v višave. Neslišno. In neslišno bodo jeseni z gnitjem izginile. Zakaj? Lahko rečeš, da zaradi fotosinteze, ampak fotosinteza ni noben odgovor. Kdo pa si je zamislil fotosintezo? V šestih dneh? Če še ni bilo sonca in planetov, kdo bi vedel, koliko je bil dan sploh dolg. Dneve je treba jemati samo tako, metaforično. Morda je en dan trajal milijon let. Stvari ne moreš jemati dobesedno. Stare zaveze sploh ni treba preveč brati. Ko sem bila jaz otrok, so nam rekli, naj je nikar preveč ne beremo. Novo zavezo beri, Kristusov govor na gori, če ga boš razumela ...       
 Iz romana

Dodaj v

Mirana Likar: Babuškin kovček

Modrijan, Ljubljana, 2017
30. oktober 2017 ob 18:56
Ljubljana - MMC RTV SLO

Mirana Likar se je uveljavila s kratko prozo, Babuškin kovček pa je njen romaneskni prvenec. Gre za zgodbe štirih žensk različnih generacij, ki jih vežejo družinske vezi; Mija je najmlajša, njena mama je Bibi, njena babica Magdalena in prababica Sofija. Vsaki pripada eno dolgo poglavje, le Bibi dobi dve, ki sta sicer res na začetku in koncu romana, a ga ne uokvirjata.

Avtorica namreč že takoj na začetku pojasni, da je poglavja mogoče brati v poljubnem vrstnem redu, kar primerja z rusko matrjoško oziroma pri nas bolj znano kot babuško – v vsaki novi figurici je še manjša in tako naprej, vse pa izhajajo iz iste zgodbe, iz iste rodbine. Ravno zato naslov romana ne bi mogel biti bolj primeren; kovček pooseblja družinsko prtljago, v katero so stlačene zgodbe, misli, travme, ideje, zmote, dosežki in napake vseh rodov. Kovček vsake ženske določajo kovčki preostalih, vsi pa so del iste zgodovine, ki ji ne morejo ubežati, čeprav jih določa, in ki je niti ne morejo v celoti zaobjeti, pa naj se še tako trudijo. Ravno zato je avtoričin angažma, da bi se roman bral poljubno, dobra metafora za fluidnost družinske identitete. Zgodbeni elementi se prenašajo iz kovčka v kovček enako, kot se družinska dediščina prenaša iz roda v rod, zato je roman prava družinska saga.

Čeprav so poglavja obsežna in razdelana, lahko v vsakem najdemo prevladujočo tematiko. Pri najmlajši Miji gre za študij v tujini, kar kaže vedno hujši problem odhajanja mladih iz države v iskanju boljših priložnosti. Najstarejša Sofija se najbolj ukvarja s spomini na drugo svetovno vojno in na zelo boleč način prikaže, kako se ljudje lahko obrnejo drug proti drugemu, ko se pravila spremenijo. Pri Bibi se najbolj jasno izriše problematika odraščanja brez staršev in iskanja lastne identitete, kar človeka velikokrat bolj rani kot pa izpopolni. Fokus je še najbolj razpršen pri Magdaleni, ki je sicer problematična, zagrenjena in nerazumljena, nakazana je tudi možnost neke psihične bolezni, a njeno poglavje je pravzaprav notranji monolog, poln obtoževanj, valjenja krivde na vse druge, ponotranjanja različnih travm. Zaradi tega je o njej tudi najteže brati, saj so jo zadušile frustracije in njeno podrejanje družbenim vzorcem, iz česar izhajajo disfunkcionalni odnosi, ki jih goji. Čeprav je Magdalena dobro izpisan lik, ki še preveč spominja na realnost, se sporočilo zgodbe porazgubi oziroma ostane zavito v skrivnost. Pomagalo bi vsaj malo ironije, izkazane do njenega lika, ali pa neki jasnejši zgodbeni lok, kar bi jo bolj povezovalo s preostalimi ženskami, namesto da jo od njih odreže. Seveda je Magdalena odmaknjena od svoje družine, a motivi se ne razjasnijo popolnoma, ne moremo se ji približati enako kot drugim. Tako najbolj zareže Sofijin del, pa ne zaradi vojne, ampak zaradi poglobljenega razumevanja, da ni nič absolutnega in enopomenskega, prepričljiva je tudi Bibina zgodba o odtujenem očetu, s katerim se skuša neuspešno povezati. Manj zadeneta Mijina na trenutke preveč moralistična pripoved in Magdalenin zagrenjeni izbruh.

Poleg večjih tem pa v romanu kar mrgoli manjših, življenjskih tematik, sploh tistih o staranju in minevanju, saj se protagonistke na razumski ravni ne zavedajo vsesplošne povezanosti, kljub temu pa slutijo, kako se generacije poslavljajo, kaj puščajo za sabo in kaj jemljejo. Ravno zato presune odlomek o blazinah, ki jih Sofija podari Bibi in utelešajo prav to povezanost:

"Potem je Sofija odprla staro omaro. Tam so bile blazine, ki jih je tudi vzela, ne da bi vedela, čemu. Mogoče zaradi mehkobe. Smrdele so po prahu in starosti in času, ki je minil. Doma jih je razparala, vzela iz njih puh, ga oprala, dala v košaro in posušila na soncu, ki je razkužilo vse staro in smrdljivo. Z dlanmi je premetavala sive kepice in ločevala peresca. Na njih so počivale glave bratov, sester, matere, očeta … bel puh je zasijal. Potem Sofija ni vedela, kam bi z njim. Vzela je novo blago, sešila nove blazine in jih napolnila z belim perjem. Ko so blazine zadišale, jih je dala Bibi, ki se je ravno takrat vselila v svojo novo hišo. Bibi so se zdele še bolj mehke in dišeče, ker ji jih je dala Sofija. […] V njihovi mehkobi prebivajo ljudje, ki jih ni nikoli srečala, a jih vseeno pozna. […] Iz tega puha in teh ljudi, njihove krvi in njihovih sanj so zdaj Bibine sanje."

Še en znak povezanosti generacij je menjavanje perspektiv, kar se dogaja iz stavka v stavek. Čeprav je poglavje v tem primeru Sofijino, se vanj prikradejo Bibine misli, kot odmev skozi čas. To se dogaja tudi pri vseh drugih, včasih se celo izgubi gotovost, katera izjava je čigava. Zaradi tega se ustvarja razdrobljenost, ki ni programska, ampak razbije pomenskost romana. Seveda zgodovina deluje na enak način in bi to lahko dojeli kot metaforo, a ne na račun zmedenosti in izgubljanja koncentracije. Rahlo razgibana je tudi oblikovna plat romana, najdemo nekaj zapisov v različnih pisavah, nekaj SMS-ov in pisem, a ravno za vzorec, kar le zmoti že tako razpršeno pripovedno strukturo. Nekatere podrobnosti pa so po drugi strani zares izdelane, na primer ljubezen do pisanja pisem. Čeprav je princip poljubnosti svež in presenetljiv, romanu ne bi škodila krajša poglavja, saj so v taki obliki preveč nabita s pomeni, simboli in temami, ki jih je nemogoče zaobjeti vse hkrati; se pa z Babuškinim kovčkom brezkompromisno odpira okno v preteklost, sedanjost in morda tudi prihodnost neke rodbine, polne takšnih in drugačnih bojnih ran.

Veronika Šoster, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo