Košuta prijatelja, velikega umetnika, doživlja kot kraškega fanta. Nista pasla skupaj, ampak vsak na svoji gmajni, zdaj pa so ju častitljiva leta naplavila na isti breg odvečnega, kjer starci, kot pravi pisatelj, ob svežnjih manuskriptov modrujejo s predniki o usodnem in nedoumljivem.

In prav prijatelj ga je spodbudil, naj piše in v spominu ohrani pristno srečanje med človekom in živaljo: doživljanje starejšega zakonskega para – pisatelja in njegove žene – in ptičje dvojice v skupni spalnici. Lastovki si namreč prav tam spleteta gnezdo, in sicer kar dvakrat. Človek se bolj prilagodi ptičjemu početju kot ptica njegovemu. Vse je tako razburljivo in polno presenečenj, da je treba pisati dnevnik in od dne do dne spremljati, kaj se dogaja v ptičjem življenju in česa vsega v človeškem ni več.

Najprej za zarod poskrbi prvi par. Ko samec ostane brez ptičje družice, si naslednje leto poišče drugo ptičko. Pisateljeva žena meni, da prav mlado, očitno pa tudi nekoliko svojeglavo, saj noče valiti v starem gnezdu in možička spodbuja, da si spleteta svoje lastno. Samica je izbirčna in nergaška, samček pa ponižno uslužen, in to pisatelju ni kdo ve kako všeč. Morda ga na kaj spominja. Ptici počneta vse mogoče in pri tem sta nenavadno podobni ljudem. Strokovno bi lahko temu rekli antropomorfizem in personikacija, toda zakaj bi ptiče oblagali in obremenjevali s takima zapletenima in strogima izrazoma?

Lastovke prinašajo prazničnost, slovesnost in srečo. Pisatelj zapiše, da se s soprogo pač vdata in sprejmeta nadlogo, ki pa mu je intimno v nepopisno veselje. Morda ima nekaj pomislekov, toda njegova žena je odločna kot lastovičja samica, hkrati pa tudi strpna in zaljubljena v svobodo. Na njeno prošnjo se pisatelj odpove branju pred spanjem, ker prižgana luč moti pernatega prijatelja.

Kakšen živžav se razlega, ko na svet pokukajo mladiči! Košuta jih takole opiše: »V smeri prihajajočih staršev stegnjeni goli vratovi s široko razprtimi kljuni in besnimi očmi zahtevajo svoje. Neusmiljeno, očitajoče, prav nesramno.« Ima jih za nekakšne bučmane z grlom brez dna. Zmagujeta preživetje in ohranjanje življenja, pisec pa se vse bolj predaja spominom ter premišljuje o varljivosti čutov in minevanju lepote. Z zaprtimi očmi posluša zvenenje dneva in se zaziblje v omotičnost. V spomin se mu prikrade oče, ki je ob nedeljah rad malce poležaval, toda ptič mu ne dovoli, da bi z mislimi odplaval kam daleč. Zafrfota ob njegovem ušesu, zaradi njega mora biti okno odprto in potem je v skupni spalnici kar sveže, če že ne mrzlo.

Pisatelj se boji, da se kateremu od lastovičjih staršev ne bi kaj zgodilo. Na svetu preži nanje veliko mačk. Mehkotačke niso hudobne, samo lačne ali željne lova. Mucam je pač vseeno, ali naletijo na miš ali na ptiča. Želijo si, da bi jih kdo pohvalil, ko takega mrlička prinesejo na prag. Avtor je zaskrbljen, saj prav dobro ve, kolikšno breme pade na tistega od staršev, ki ostane sam. Z otožnostjo in lepo mislijo se spominja, kako je njegova mati med vojno garala za preživetje. Žena ga tolaži, da so ptice solidarne in si v nesreči pomagajo.

S soprogo doživljata čudež, resničnost za trenutek postane pravljica. Prihodnjo pomlad bosta čakala na vrnitev ptičje dvojice. Zdaj imata dokaz, da ptice selivke naslov ohranijo v svojem kompasu. Vprašanje, ali bosta dočakala vrnitev, je malce grenko in neprijetno. Bosta tedaj še tukaj? Oba? Okno bo ostalo odprto in pernata radoživost bo lahko priletela v notranjost, kadar se ji bo zahotelo.

Dnevnik o lastovičjem gnezdu je ilustriral slikar in grafik Marjan Kravos. Ptičja doživetja in človekovo opazovanje je ujel v abstraktne slike, postavil jih je okvirje, v katerih je uporabil pisane in močne barve, iz kvadratov pa simbolično zmeraj nekaj prehaja navzven, na primer realistično prikazani sledovi ptičjih nog in zašiljenih lastovičjih repov. Odtisi mačjih šap ostanejo v okviru. Morda rdeča barva v kotu enega izmed likov pomeni kapljice krvi, toda bralkam in bralcem tega ni treba verjeti. Ob gledanju abstraktnih slik se je mogoče predati lastni domišljiji in čakati na čas, ko se ptice vračajo.

Prav je, da je Alojz Rebula Miroslava Košuto spodbudil k pisanju. V njegovi spalnici bo spet gnezdo, lastovke se bodo oglašale, toliko vsega se bo zgodilo. Treba je verjeti in se predajati. Naj zasijejo pravljice in pobarvajo sivino, ki je je okrog nas včasih vse preveč.

Marija Švajncer, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija, ARS