Ime lavreatke je španski kralj Juan Carlos I, kot narekuje tradicija, javnosti razkril v rojstnem kraju Miguela de Cervantesa, Alcala de Henares. 81-letna pisateljica je šele četrta ženska v štiridesetletni zgodovini podeljevanja nagrade.

V svojem pisanju Poniatowska pogosto tematizira družbeno neenakost in krivice, ki pestijo njeno domovino. Med njenimi najbolj odmevnimi raziskovalnimi deli je La noche de Tlatelolco. Testimonios de historia oral (Noč Tlatelolca. Zgodbe ustne zgodovine), ki popisuje poboj stotin študentskih protestnikov v Mexico Cityju, ki ga je vojska izvedla leta 1968; Poniatowska se poteku dogodkov približa skozi intervjuje s pričami in sorodniki žrtev.

V - prav tako neleposlovnem - delu Nada, nadie. Las voces del temblor (Nič, nihče. Glasovi potresa) popisuje posledice potresa leta 1985, v katerem je umrlo več kot 10 tisoč ljudi, in poznejšo neodzivnost mehiške vlade. S prepletanjem zgodb žrtev in svojih lastnih razmišljanj je ustvarila presunljiv portret razkrajanja družbe, ki je sledilo naravni katastrofi.

Poniatowska se je rodila v Franciji; družina se je v Mehiko preselila, ko je bila Elena stara deset let. Njena mati je bila namreč mehiškega rodu, oče pa poljsko-francoskega. Kariero je začela kot novinarka za časopis Excelsior in tudi pozneje so bila številna njena dela po naravi blizu novinarskim žanrom. Pogosto je pisala o vlogi ženske v mehiški zgodovini: v Las soldaderas (Vojakinjah) je skozi fotografije in besedila sledila zgodovini bork v mehiški revoluciji.

O mlinih na veter in Gabu
V svojem zahvalnem govoru se je Poniatowska poklonila deprivilegiranim ljudem svoje dežele in nikoli končani bitki mehiške ženske. Še predtem pa se je spomnila na kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcio Marqueza, ki je v mehiški prestolnici umrl prejšnji teden. S svojim prelomnim romanom Sto let samote je "Latinski Ameriki dal krila", je izpostavila, nato pa se dotaknila še Don Kihota, najslavnejšega španskega romana in njegovega junaka z istim imenom. "Pisateljica sem, ki ne more govoriti o mlinih na veter, ker ne obstajajo več, zato bom spregovorila raje o skromnih popotnikih, ki si s svojim nahrbtnikom, cepinom in lopato sami kujejo srečo ter zaupajo impulzivni pisateljici, da si bo zapomnila, kar ji pripovedujejo."