Glavna značilnost Lipuševe proze je prikazovanje sodobne zamejske koroške resničnosti skozi osebno življenjsko izkušnjo na izrazito nekonvencionalen način. Foto: BoBo
Glavna značilnost Lipuševe proze je prikazovanje sodobne zamejske koroške resničnosti skozi osebno življenjsko izkušnjo na izrazito nekonvencionalen način. Foto: BoBo
Zanimiva posebnost je Lipušev slog, ki pomeni opazno obogatitev slovenskega jezika. Globoko je zasajen v koroško narečje, hkrati pa osebno stiliziran po meri sodobne literature. Foto: Litera
Florjan Lipuš s takratnim predsednikom Janezom Drnovškom leta 2004, ko je bil dobitnik Prešernove nagrade. Foto: BoBo

Pisatelj v maternem jeziku - slovenščini - piše o tematikah vojne in nacizma.

Kot je v utemeljitvi zapisal odbor za nagrado, je že v delu Zmote dijaka Tjaža (1972), ki sta ga leta 1981 v nemščino prevedla Peter Handke in Helga Mracnikar, tematsko nakazal svoj pripovedovalski opus, ki ga je razvil v številnih romanih in zgodbah: "V svoji literaturi Lipuš obravnava upor proti nacionalsocializmu, izgon in poboj koroških Slovencev, podcenjevanje slovenske manjšine s strani večinskega prebivalstva, pa tudi reševanje izginevanja slovenskih besed in besednih zvez kot osnovo za novo samozavestno identiteto."

"Njegova književnost temelji na estetski avtonomiji, jezikovnem eksperimentu in literarni inovaciji," je poudaril avstrijski minister za kulturo Gernot Blümel.

Oblikovalo ga je tragično otroštvo
Letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade je avtor, ki "vse življenje piše eno besedilo". Rodil se je 4. maja 1937 v Lobniku pri Železni Kapli. Kot otrok je bil priča, kako so aretirali njegovo mater, ki so jo nato ubili v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, njegov oče pa je služil v nemški armadi. V letih od 1960 do 1998 je deloval kot osnovnošolski učitelj, hkrati je bil urednik literarne revije koroških Slovencev Mladje.

Objavil je številne zgodbe, romane in eseje. Poleg Zmot dijaka Tjaža so med njegovimi najbolj znanimi deli Odstranitev moje vasi (1983), Srčne pege (1991), Stesnitev (1995) in Boštjanov let (2003) - prvega je v nemščino prevedel Fabjan Hafner, druge tri pa Johann Strutz.

Za svoja dela je prejel več nagrad, med njimi Prešernovo nagrado za opus leta 2004 in nagrado petrarka leta 2011. Leta 2005 je dobil častno nagrado za literaturo Republike Avstrije, predtem že leta 1995 kulturno nagrado dežele Koroške. Leta 2013 je prejel nagrado Franza Nabla mesta Gradec, vredno 14.500 evrov. Letos je bil z romanom Gramoz, ki ga je zgradil na zgodbi o obisku ženskega koncentracijskega taborišča, kjer so med drugo veliko vojno umrle številne pripadnice slovenske manjšine s Koroške, med petimi finalisti za kresnika.

Izjemna pohvala Petra Handkeja
Peter Handke, ki je prevedel Zmote dijaka Tjaža, je v enem od intervjujev za agencijo APA dejal, da je Boštjanov let zanj ena od treh ali štirih knjig, ki so bile po drugi svetovni vojni napisane v Avstriji in so svetovna literatura. Vendar pa njegov predlog, da bi dobil avstrijsko državno nagrado, takrat ni uspel, zato ker avtor ne piše v nemščini.

Avstrijsko državno nagrado Republika Avstrija vsako leto podeljuje osebnosti s področja arhitekture, likovne umetnosti, književnosti ali glasbe. Lani jo je dobila umetnica Renate Bertlmann, leto pred tem pisatelj Gerhard Roth.

Najvišje avstrijsko kulturno priznanje, vredno 30.000 evrov, bodo Lipušu podelili 1. oktobra.