Knjige
()
Noëmi Lerch: Kmetica
Knjiga Noëmi Lerch je v prevodu Alexandre Natalie Zaleznik izšla pri mariborski založbi Litera. Foto: Litera
       Realistična, skopa pripoved o kmečkem delu, živalih, vremenu in pokrajini v vseh letnih časih neopazno prehaja v čustveno dojemanje, žalost zaradi propadanja nekdanjega sveta, ki se vpleta v nehoteni spomin. Meja med stvarnostjo in ponovljivostjo že doživetega je zabrisana v prepletu časov, ki prehajajo v sedanjik. Umrli živijo v svoji nekdanji spominski podobi; babica s petjem kozaških pesmi, nezadovoljna v vili med švicarskimi gorami, ded s svojimi zgodbami iz mladosti. Nenehna nevarnost, ki preži z vrhov, ne zaustavlja ustaljenega toka dela, čeprav v hiši zazevajo razpoke in opeka pada s strehe.       

Noëmi Lerch: Kmetica

Litera, 2018
25. oktober 2018 ob 15:10
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Zgoščena pripoved mlade švicarske pisateljice Noëmi Lerch Kmetica vsebuje razsežnosti zunanjega, skoraj vsakdanjega življenja na podeželju od jeseni do konca naslednje jeseni, kot se kaže v zavesti prvoosebne pripovedovalke. Mlada ženska, ki jo pisateljica imenuje Pomočnica, se po nekaj letih vrne v alpsko dolino, kjer je nekoč njen dedek za svojo rusko ženo zgradil vilo Laudinella (Škrjanček).

Negostoljubna narava grozi, da bo s plazom uničila zadnje ostanke vasi, v kateri živi vse manj prebivalcev. Nekdanji dom starih staršev nezadržno propada, oba pa sta še vedno prisotna, prihajata in odhajata, spremljata vnukinjo v hiši in pri delu. Njeni miselni samogovori pa se nenehno oklepajo poletne ljubezenske zveze z moškim, ki je nenadoma brez slovesa odšel iz njenega življenja.

Tudi literarna junakinja Kmetica nima imena. Po končani kmetijski šoli je hotela postati kmetica, ne pa kmetova žena. V negotovem zakonu z možem, ki se vrača le občasno, si je ustvarila kmetijo in spoštovanje v soseski kot veterinarka in fotografinja. Ni bilo dela, ki ga ne bi zmogla, vzrejala je živali, prodajala mleko in s starimi stroji obdelovala skopo zemljo. Svojega garanja ne pojmuje tragično; delo pomaga premostiti vsako trpljenje, čeprav z leti prihaja tudi utrujenost. Mlada ženska, ki se je vrnila, postane njena Pomočnica. Neizkušena in nevajena kmečkega dela kida gnoj, molze krave, pomaga pri telitvi. Skupaj kosita in sušita seno na strmih travnikih, nauči se voziti stari traktor in uporabljati stroje, ki so na kmetiji že desetletja.

Pač pa imajo svoja imena vse živali na kmetiji; krave Rehli, Petra in Surava ter maček Mefisto. Pomočnica občuti živali kot sobitja, z njimi se pogovarja in sočustvuje.

Klanje živine je za rejce nujnost. Kmetica sama pelje h klavcu razvajene, srečne teličke, ki ji zaupajo in ne slutijo, kaj jih čaka Pomočnica pa si za krave izmišlja zgodbo o reinkarnaciji telet in njihovem ponovnem prihodu na svet. Pretresljivo, na videz suhoparno je opisano životarjenje in umiranje enonogega vrana s polovico kljuna. Doživljanje smrti sredi življenja je nerazumljena tragična izkušnja.

Edini prostor za druženje je vaška krčma, kamor včasih zahajata tudi Kmetica in njena Pomočnica. Oddaljeni sosedje se srečujejo na občasnih prireditvah – govedorejski razstavi, domačnostnem koncertu v zdraviliškem domu in ob nedeljah pri bogoslužju. V majeriji pri Kmetici se oglašata le moška, ki prihajata po jajca ali po mleko, edini osebi z imenom ali morda vzdevkom: Gosar in rdečelasi žagar Milo, ki izdeluje nenavadne žare iz švicarskega bora.

Delo in vztrajnost določata življenje, ki ni niti malo idilično, v hlevu ali na strmih travnikih, z nadležnimi žuželkami, skalami, koprivami, osatom, med živimi in mrtvimi, njihovim vračanjem in odhajanjem. Na domačiji pod strmim »puklom« gore pozimi sije sonce samo tri četrt ure.

Pomočnica se pred naslednjo zimo, ko se je pod Kmetičinim vodstvom preizkusila pri vseh delih na zemlji in pri živalih, nepričakovano in brez slovesa odloči za odhod. Iskat nov začetek in smisel.

Realistična, skopa pripoved o kmečkem delu, živalih, vremenu in pokrajini v vseh letnih časih neopazno prehaja v čustveno dojemanje, žalost zaradi propadanja nekdanjega sveta, ki se vpleta v nehoteni spomin. Meja med stvarnostjo in ponovljivostjo že doživetega je zabrisana v prepletu časov, ki prehajajo v sedanjik. Umrli živijo v svoji nekdanji spominski podobi; babica s petjem kozaških pesmi, nezadovoljna v vili med švicarskimi gorami, ded s svojimi zgodbami iz mladosti. Nenehna nevarnost, ki preži z vrhov, ne zaustavlja ustaljenega toka dela, čeprav v hiši zazevajo razpoke in opeka pada s strehe. "Babica stoji za mano in reče, če pride gora, pride, ne da bi se najavila."

Pripoved Noëmi Lerch Kmetica je, skladno z letnimi časi, razdeljena na pet poglavij – od jeseni do konca naslednje jeseni. Jezikovni barvitosti izvirnika se je prevajalka približala z uporabo slovenskih narečnih in pogovornih besed: kokorikan, šimelj, štacuna … Pripoved teče v skopih besedah, včasih, le redko pa preide v podobo: "Črički mi zaupajo zgodbo. Okrog glave mi napnejo svoje zvočne mreže in sčasoma se zavrti vsa dolina."

Poema o minljivosti in negotovi ločnici med življenjem in smrtjo je notranji monolog, skoraj dnevnik mlade ženske, ki svoje razočaranje preboleva z delom v prostovoljnem izgnanstvu pod plaziščem, kjer je kmečko življenje obsojeno na propad. Mnogi odhajajo, posamezniki, kot je Kmetica, pa vztrajajo pri izpolnjevanju svojih nenapisanih dolžnosti.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Marica Škorjanec-Kosterca, 3. program Radia Slovenija (Ars)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo