Knjige
()
Mo Jan v svoji literaturi navdih črpa iz mladosti v svoji rodni provinci Šandong, ki jo rad uporabi tudi za svojo literarno pokrajino. Foto: Reuters
Mo Jan s svojim pisanjem že tri desetletja premika literarne meje na Kitajskem. Njegovi znamenitimi eksperimenti preizkušajo meje, koliko družbene in politične satire je dovoljene v komunistični Kitajski Foto: Reuters
Mo Jan se je rodil leta 1955, nekateri ga opisujejo kot kitajski odgovor na Franza Kafko in Josepha Hellerja. Foto: Reuters
Poleg romanov je Mo Jan izdal že tudi celo vrsto kratkih zgodb in esejev na različne teme; kljub svoji kritični drži v domovini velja za eno od vodilnih literarnih imen. Foto: Reuters
Mo Jan, trenutno pod žarometi svetovne kulturne javnosti. Foto: Reuters

Novi Nobelov lavreat je kitajski pisatelj Mo Jan

Njegovo pisateljsko ime pomeni "Ne govori"
11. oktober 2012 ob 13:06
Stockholm - MMC RTV SLO

Nobelovo nagrado za književnost letos dobi kitajski pisatelj Mo Jan, ki v svojem pisanju s "halucinatoričnim realizmom prepleta ljudske pripovedke, zgodovino in sodobnost".

Čeprav je njegovo ime marsikomu na Zahodu popolnoma neznano - in čeprav smo, če smo se v zadnjih dneh ozirali v Azijo, kot morebitnega Nobelovca omenjali predvsem Japonca Harukija Murakamija - pa so kitajski mediji o svojem rojaku že dalj časa razmišljali kot o favoritu. ("O tem nimam nobenega mnenja," je bila sicer zadnja Mojeva izjava pred razglasitvijo za kitajsko tiskovno agencijo Šinhua. Sveži nagrajenec je "na papirju" celo prvi kitajski pisatelj z najprestižnejšo literarno nagrado na svetu. Pred njim jo je sicer že leta 2000 dobil Gao Xingjian, ki pa živi in dela v Franciji ter ima tudi francosko državljanstvo.

Mojeva samosvoja zmes domišljiskega in resničnega ter zgodovinskih in družbenih perspektiv ustvarja literarni svet, ki v določenih pogledih "diši" po Williamu Faulknerju in Gabrielu Garcii Marquezu - ob vsem tem pa še vedno izhaja iz starodavne kitajske književnosti in ustnega izročila.

Tišina, vpisana v imenu
"Tako prekleto samosvoj slog ima," je odločitev Kraljeve Akademije utemeljil njen tajnik Peter Englund. "Takoj, ko prebereš pol strani njegovega pisanja, ti je jasno, za koga gre." Mo Jan, kar bi iz kitajščine lahko prosto prevedli kot "Ne govori", se je v krogu preproste kmečke družine rodil kot Guan Moje. "Novico je prejel na domu, v družbi svojega očeta. Izjavil je, da je presrečen in prestrašen," še poroča Englund.

Trenutno v slovenščini nimamo nobenega prevoda kakega Mojevega romana, je pa njegova kratka zgodba Zdravilo v prevodu Katje Kolšek izšla v antologiji Naj cveti sto cvetov (Založba Litera, 2006).

Pisateljski poklic mu ni bil položen v zibelko
Kot Guan Moje leta 1955 rojeni pisatelj je odraščal v provinci Šandong na severovzhodu države. Pri dvanajstih letih je sredi kulturne revolucije šolo obesil na klin in za fizično delo poprijel najprej v kmetijstvu, kasneje pa v tovarni. Leta 1976 se je pridružil Ljudski osvobodilni vojski; v tem času sta ga pritegnila pisanje in študij književnosti. Prvo objavo je doživel leta 1981, v neki literarni reviji, za tisto pravo "delo preboja" pa šteje novela Touming de hong luobo iz leta 1986 (v francoščini je izšla kot Le radis de cristal, Steklena redkev).

Mo Jan v svoji literaturi navdih črpa iz mladosti v revni rodni provinci Šandong, ki jo rad uporabi tudi za svojo literarno pokrajino. To lepo do izraza pride v romanu Rdeči sirek, Hong gaoliang jiazu (1987), prepletu petih zgodb iz Gaomija, ki skupaj ponazarjajo vse pretrese 20. stoletja, od japonske okupacije po do stiske obubožanih kmetov. Roman je leta 1987 kot Red Sorghum (za angleškogovoreče tržišče) ekraniziral tudi sloviti Zhang Yimou.

Na Zahodu priljubljeni roman Fengru feitun (Velike prsi in široki boki, 1996) je prav tako širokopotezna freska Kitajske v 20. stoletju, podana preko mikrokozmosa ene same družine; v njej načenja teme zgodovine, vojne, politike, lakote, religije, ljubezni in seksa. Nato je tu še roman Shengsi pilao (Življenje in smrt me izčrpavata, 2006), ki s črnim humorjem opisuje vsakdanje življenje in korenite spremembe, ki jih je vpeljala nova Ljudska republika, in Tanxiangxing (Smrt v sandalovini, 2004), pripoved o človeški krutosti na ruševinah propadajočega cesarstva. Mojev najnovejši roman, Wa iz leta 2009 (v francoščini je izšel kot Grenouilles), osvetljuje posledice kitajskega vsiljevanja pravila enega samega otroka.

Na tanki meji (ne)milosti režima
Uporaba satire in domišljije sta pisatelju ves čas pomagala, da se je izognil resnejšim kaznim, ki so jih lahko pričakovali pisatelji, ki so v svojih delih neposredno kritizirali komunistično partijo. Zaradi svojega pisanja je bil večkrat poklican na zagovor, nekatera njegova dela so bila tudi začasno umaknjena iz prodaje.

A vendar preveč uslužen za najvišjo literarno čast?
V zadnjih tednih pred razglasitvijo nagrade pa so se na Kitajskem oglašali tudi intelektualci z različnih področij ustvarjanja, ki so opozarjali, da je Mo preprosto v predobrih odnosih z državnim aparatom, da bi si zaslužil nagrado, ki je - z njihovimi besedami - ne le poklon neodvisnemu pisanju, ampak tudi etični drži. "Preprosto čudovito bi bilo, če bi dobitnik državne literarne nagrade dobil še Nobelovo," v izrazito sarkastičnem tonu piše Šinian Kančai. Med Mojevimi naglavnimi "grehi" je to, da je bil eden od stotih pisateljev in drugih umetnikov, ki so za posebno spominsko izdajo na roke prepisali sloviti govor Maa Cetunga, ki je pred sedemdesetimi leti položil smernice za državno umetnost in književnost.

Namig o Mojevi zasebni drži najbrž lahko najdemo v anekdoti, s katero je leta 2009 zaključil svoj govor na frankfurtskem knjižnem sejmu. Povzel je zgodbo o tem, kako sta Goethe in Beethoven nekoč med sprehodom naletela na kraljevo spremstvo. Medtem ko je Beethoven mirno korakal naprej, kot da se ni nič zgodilo, je Goethe spoštljivo stopil v stran in si snel klobuk. "Ko sem bil mlad, sem si mislil, da je bilo Beethovnovo ravnanje fantastično. Sčasoma pa sem ugotovil, da je bilo to, kar je naredil Beethoven, lažja odločitev, in da je morda več poguma terjalo Goethejevo obnašanje."

Nobelovska statistika
Švedska akademija Nobelovo nagrado za književnost podeljuje od leta 1901. Doslej so jo podelili 104-krat, prejelo pa jo je 108 avtorjev, saj sta si nagrado štirikrat delila dva pisatelja. Nagrado je doslej prejelo le 12 žensk, odklonila pa sta jo Boris Pasternak leta 1958 in Jean Paul Sartre leta 1964.

Nobelovo nagrado za književnost bodo Janu izročili 10. decembra v Stockholmu. Letos je nagrada vredna osem milijonov švedskih kron (940.000 evrov), kar je za 20 odstotkov manj kot doslej.

VIDEO
Nobelov nagrajenec Mo Jan
Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo