Davorin Jenko je v Srbiji preživel večji del življenja, najprej v Pančevu, kjer je bil pevski učitelj in pevovodja, nato v Beogradu, kjer je vodil tamkajšnje pevsko društvo in bil pozneje kapelnik v Narodnem gledališču. Ves ta čas je tudi komponiral - za zbore, samospeve, glasbo za dramsko gledališče. Foto: NUK
Davorin Jenko je v Srbiji preživel večji del življenja, najprej v Pančevu, kjer je bil pevski učitelj in pevovodja, nato v Beogradu, kjer je vodil tamkajšnje pevsko društvo in bil pozneje kapelnik v Narodnem gledališču. Ves ta čas je tudi komponiral - za zbore, samospeve, glasbo za dramsko gledališče. Foto: NUK
Davorin Jenko, rojen v Cerkljah na Gorenjskem, je deloval v Srbiji od leta 1862 do 1904, ko je bil upokojen. Leta 1910 se je vrnil v Ljubljano in leta 1914 umrl. Slovencem je poznan predvsem po zborovskih delih Lipa in Naprej zastava slave, ki je danes himna Slovenske vojske. Foto: MMC RTV SLO

Jenkovo največje delo s tega področja je opereta Vračara, ki jo je napisal leta 1865. Prvič so jo izvedli leta 1882 v beograjskem gledališču. Predstava je imela velik odmev in veliko ponovitev tako v Beogradu kot v Novem Sadu, poleg tega so jo izvajali še v Banjaluki in Nišu.

Po besedah Henrika Neubauerja, ki se posveča raziskovanju zgodovine slovenske baletne in glasbene umetnosti, ta opereta ni bila na slovenskih tleh nikoli na sporedu, prav tako ne druge njegove skladbe, napisane za dramsko gledališče, kar so takrat večinoma imenovali igre s petjem. "Po preverjenih podatkih je Jenko napisal glasbo za 65 takih predstav, poleg tega so še nekateri podatki raznih slovenskih in srbskih raziskovalcev, ki niso tako natančni, s katerimi pridemo celo na številko 94. Skratka, izjemno velik opus," pravi avtor knjige.

Tudi dirigent, ki je dramske igralce učil petja
Ta njegov doprinos po Neubauerjevih besedah v Srbiji izjemno cenijo. Menijo, da je položil temelje gledališki glasbi, ne samo glasbi za dramske predstave. Omogočil je, da je leta 1902 nastala prva opera, ki je bila sicer enodejanka.

Beograjsko gledališče je bilo ustanovljeno leta 1868 in je bilo takrat samo dramsko. Tako so tudi v predstavah večinoma peli dramski igralci, ki jih je moral Jenko, ki je bil nastavljen kot dirigent, še naučiti peti. Veliko Jenkovih napevov, arij, duetov je ponarodelo, tako da jih nekateri mlajši raziskovalci navajajo kot narodne pesmi, je še povedal avtor knjige.

Ugibanja o Jenkovi posmrtni maski
Neubauer je ob zbiranju gradiva za knjigo naletel tudi na zanimive informacije o njegovi posmrtni maski. Raziskal je podatek neimenovane beograjske muzikologinje, ki je leta 2009 po obisku Cerkelj napisala, da je maska v tamkajšnji podružnici Gorenjske banke.

Čeprav so v banki menili, da gre za posmrtno masko nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, s fotografije, ki so jo naredili in je objavljena tudi v knjigi, nedvomno izhaja, da je Jenkova, trdi Neubauer. Po njegovih besedah bi jo Zavod za kulturno dediščino v Kranju rad restavriral, ker je poškodovana, in dal v skrbništvo drugam, vendar se o tem še dogovarjajo, saj banka še vedno vztraja, da je maska Hribarjeva in da je njihova last.