Strelom se je na primer moral izmikati eden za naš prostor najpomembnejših topografov, Georg Matthäus Vischer, ko je ob koncu 17. stoletja pripravljal skice za Topografijo vojvodine Štajerske. Tujci s svinčnikom in skicirko v rokah so bili domačinom pogosto sumljivi in so v njih prepoznali vohune, zato so se na njihovo postopanje okoli mest in gradov včasih tudi nadvse sovražno odzivali. Vischerjeva zgodba se je končala dobro, saj je krogla z dvocevke zadela deblo drevesa, pod katerim je stal, in mirno je lahko nadaljeval pripravo ene najpomembnejših historičnih topografskih del za zgodovino slovenskega prostora.
Poleg Vischerja in še bolj znanega Janeza Vajkarda Valvasorja so se po slovenskih deželah potepali še Janez Klobučarič, Giovanni Pieroni, Friedrich B. Werner, Ferdinad Runk in drugi ter ovekovečili zdaj močno spremenjene oziroma izginule podobe, ki jih je Ivan Stopar zbral v knjigi Podoba Slovenije: vedute Slovenije v 17. in 18. stoletju.
Delo, ki je izšlo pri založbi Viharnik, prvič v sklenjeni obliki predstavlja najpomembnejše slovenske ali na Slovenskem delujoče topografe in vedutiste v 17. in 18. stoletju.
Več desetletij listanja po starih topografijah
Umetnostni zgodovinar Ivan Stopar, ki je svoje zanimanje zapisal predvsem gradovom na Slovenskem, je vedute proučeval in zbiral kakšnih trideset let. Originalno Valvasorjevo zbirko je Stopar že leta nazaj sistematično pregledal in njegovo pozornost so zbudili tudi tisti deli, ki jih Valvasor ni nikoli več uporabil v kakšnem svojem delu. "Recimo obisk cesarja Leopolda v Kostanjeviškem samostanu. Mislim, da je pri nas prvič objavljen, če opustimo ob strani faksimile 18. knjig, ki so zdaj izšle in ki jih praktično nobena knjižnica nima, ker si jih ne more privoščiti," pojasnjuje Stopar.
"Včasih naleti človek na prava presenečanja. Vzemimo jamomerca Mraka. Njega skoraj vsi poznamo. Skoraj nihče pa ne pozna dveh vedut Idrije," še pravi avtor knjige.
Pozor, turški oglednik prihaja!
Vrnimo se k topografom, ki so ob svojem delu včasih trepetali pred sumničavim prebivalstvom, ki so se najprej bali turških oglednikov, ob koncu 18. stoletja pa so njihovo nezaupanje budili francoski agenti. Tedaj se je po teh krajih mudil vedutist Ferdinand Runk, ki si je, da bi se izognil neprijetnostim, leta 1795 priskrbel dovoljenje oblasti. Ta mu je dovolila risati grajska in dvorna poslopja po Koroškem in nato še Kranjskem, obenem pa mu izrecno prepovedala delanje geometrijske in inženirske posnetke, verjetno zato, da jih ne bi kdo uporabil v vojaške namene.