Marcel Reich se je rodil leta 1920 na Poljskem, poljskemu očetu in nemški materi, ki sta bila Juda. V domovini je najprej obiskoval nemško šolo, pozneje pa so ga na poslali na šolanje v Berlin. O literaturi se je mladi Reich veliko naučil s prebiranjem nemških klasikov in spremljanjem nemške gledališke produkcije.

Nedobrodošel tako v Nemčiji kot v partiji
Leta 1938 ga kot Juda niso sprejeli na berlinsko univerzo, nacisti pa so ga nato izgnali v varšavski geto. Skupaj z ženo Tosjo sta leta 1943 iz geta zbežala na poljsko podeželje, kjer sta se skrivala pri neki družini. Oba sta starše izgubila v koncentracijskih taboriščih.

Po vojni je Reich nekaj časa delal za poljsko tajno službo v Londonu, kjer je prevzel ime Ranicki. Pozneje so ga zaradi "pomanjkanja stalinistične discipline" izključili iz poljske komunistične partije, a se je kljub temu vrnil v Varšavo, kjer je začel izdajati dela vzhodnonemških avtorjev in delovati kot literarni kritik nemške literature.

V Zahodno Nemčijo je emigriral leta 1958, kjer je nemudoma našel delo kot literarni kritik za priznani tednik Die Zeit, nato pa se je zaposlil pri dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung. V Nemčiji je bila zelo priljubljena tudi njegova televizijska oddaja Literarischen Quartett (Literarni kvartet), ki jo je vodil med letoma 1988 in 2001. V njej je razpravljal o več kot 400 delih.

Vrhovna avtoriteta v književnosti
Zaradi moči, ki jo je imel kot kritik, pa tudi zaradi njegovih neizpodbitnih izjav, je bil Reich-Ranicki razglašen za "papeža literature".

Ko so ga nekoč vprašali, ali se počuti bolj Poljak ali bolj Nemec, je odgovoril, da o sebi razmišlja kot o "napol Poljaku, napol Nemcu in stoodstotnem Judu". Leta 1999 je Reich-Ranicki objavil svojo avtobiografijo, naslovljeno Moje življenje, ki so jo prevedli v 20 jezikov, prodana pa je bila v več kot milijon izvodov. V slovenščini je delo izšlo pri založbi Modrijan.