Vaša ocena: 
Ocena 3,6 od 5 glasov
Ocenite to novico!
| Nisem pričakoval, da bom iz časopisov izvedel, kako dobro sem opravil svoje delo. Toda naj sem se še tako naprezal, nikjer nisem odkril nobene, niti najskromnejše pametne opombe, niti ene daljnovidne opazke, nobene, niti najneznatnejše izvirnosti v slavospevih; kajti o kritičnosti ni bilo nikjer sledu. In vendar sem z mazohistično vztrajnostjo prebral vse do zadnje vrstice, kar je kdo napisal o knjigi, vsakič v upanju, da ima vsaj kdo oči, da z njimi gleda, možgane, da z njimi razmišlja, in pogum, da kaj pove: jalov trud. | ||
| Odlomek iz romana Gen za dvom. | ||
Danes lahko v Ljubljani prisluhnete pogovoru z grškim pisateljem, ki je v svojem romanu naslikal ektopično sliko prihodnosti, v kateri znanstvenik in neuresničeni slikar Albert Zimmerman odkrije gen za umetnost.
V sklopu cikla Literarne identitete Evrope, ki poteka v soorganizaciji založbe Modrijan in Cankarjevega doma, bo nocoj ob 19.00 v konferenčni dvorani Cankarjevega doma gostoval grški romanopisec Nikos Panajotopulos. Z njim se bo pogovarjala prevajalka romana Gen za dvom Klarisa Jovanović. Pogovor bo potekal v novi grščini, a bo simultano prevajan v slovenščino.
Roman Gen za dvom, katerega prevod je izšel v zbirki Euroman založbe Modrijan, postavlja v središče večno vprašanje o izvoru umetniškega ustvarjanja.
Gen za dvom
Leta 2026 genetik Albert Zimmerman na mednarodnem simpoziju v Ottawi oznani revolucionarno odkritje: test, ki lahko dokaže, ali ima testirani gen za umetniško ustvarjanje. Odkritje povzroči v umetniških krogih pravi prevrat in spodnese mnoge ustvarjalce, med njimi tudi uspešnega pisatelja Jamesa Wrighta. Knjižne založbe, ki se ravno tedaj spopadajo s hudo krizo, v Zimmermanovem testu najdejo oporo: literati naj bi poslej skupaj z rokopisom založniku izročili tudi dokazilo o svoji genski predispoziciji; literarni kritiki bodo potrjenim ustvarjalcem peli hvalnice, bralci bodo njihova dela navdušeno brali, knjige bodo šle za med.
Toda Zimmermanov test, ki se mnogim zdi ponižujoč, svojo peklensko naravo do konca razkrije takrat, ko se starši zavedo, da lahko svoje otroke testirajo, brž ko ti zagledajo luč sveta, in jih tako usmerijo v varno ali vsaj predvidljivo prihodnost. Malčki z genom za umetniško ustvarjanje, t. i. modri otroci, začnejo že pri sedemnajstih, osemnajstih na veliko izdajati svoja veledela, toda kaj, ko večina med njimi ne zna pisati! Tedaj se založniki in njihovi agenti spomnijo na odpisane, odlične pisatelje, ki testa ali niso opravili ali ga niso hoteli opravljati. Te po krivici ponižane, razžaljene in odrinjene pisatelje začnejo založbe vabiti v službo, da bi pod budnim očesom nadzornikov pisali v imenu modrih otrok.
Empirično merljiva stopnja nadarjenosti - bi bilo to res nekaj pozitivnega?
Odkritje "gena za umetnost" torej v temelju zamaje celotno kulturno industrijo in spremeni podobo umetniškega polja. Kakovost umetnosti ni več neulovljiva kategorija, ki se ji skušajo približati kritiki in ustvarjalci, buri pa tudi duha občinstva. Postane eksaktno merljiva kategorija, ki se zvede na prisotnost določenega gena.
Panajotopulos v romanu opiše daljnosežne posledice takšne obravnave umetnosti, ki je povsem skladna z današnjo prevlado eksaktnih znanosti in uporabnega presojanja družbenih pojavov. Na koncu se celoten projekt sesuje sam vase. Roman dokazuje, da prava umetnost izhaja iz življenjskih položajev umetnika in njegove notranje potrebe po izražanju, pa naj bo ta podprta z določenim genom ali ne.
Svoj "gen" je našel razmeroma pozno ...
Nikos Panajotopulos (Νίκος Παναγιωτόπουλος) se je rodil 15. aprila 1963 v Atenah. Študiral je na tehniški fakulteti in obenem obiskoval predavanja iz dramaturgije. Sprva si je služil kruh kot novinar, urednik raznih časopisov in revij ter umetniški vodja na televiziji, od leta 1992 pa se preživlja izključno s pisanjem leposlovja in filmskih scenarijev, za katere je prejel nekaj pomembnih priznanj. Svoje znanje v obliki predavanj, seminarjev in delavnic posreduje študentom zasebnih filmskih šol in državne akademije lepih umetnosti.
Točno, Redcrab. Če je prava!
Če ni sama sebi namen, larpurlartistično sredstvo za ubijanje odvečnega časa ali poskus, izogniti se kakemu drugemu pravemu delu. :wink
Imeti gen za umetnost bi torej pomenilo imeti le potencial umetniškega ustvarjanja, ki ga v določeni meri dosežeš ali ne, vendar pa je zato pritisk na storilnost večji (kar se v resnici lahko dogaja otrokom priznanih umetnikov). Pritiske pričakovanj in omejevanja svobode pa umetnost ne trpi ...