Knjige
Milan Jesih, Tomaž Šalamun, Dušan Jovanović
Kratek, a sproščen literarni večer je minil v duhu prijateljstva med Šalamunom in njegovimi pesniškimi kolegi. Foto: MMC RTV SLO / M. K.
Tomaž Šalamun
Šalamun se je rodil leta 1941 v Zagrebu, pozneje se je z družino preselil v Ljubljano, nato v Mostar. V Slovenijo se je družina lahko vrnila po informbiroju, a ne v Ljubljano, ampak v Koper. Tam je Šalamun zaradi svojega izjemnega igranja na klavir obveljal za čudežnega dečka. Treniral je tudi veslanje, a ko mu je tega oče prepovedal, je hkrati in za vedno opustil tudi klavir. Foto: MMC RTV SLO / M. K.
       Svoje stare pesmi čutim kot svoje, je pa res, da me ne vznemirjajo in ne zanimajo več. Napisal sem jih jaz, sicer mlad jaz - pri najnovejših verzih pa mi ni jasno, od kod so se vzeli, in so mi tuji.       
Tomaž Šalamun, Dušan Jovanović in Milan Jesih
Dvomi glede študijske usmeritve so ga sprva povedli po očetovih stopinjah na študij medicine, ki pa ga je opustil ter se posvetil študiju zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prav tam je prisluhnil Danetu Zajcu, ki je bral svoje pesmi, in odkril strast do poezije. Foto: MMC RTV SLO / M. K.
       Imam dar, da zelo intenzivno začutim potenco mladih pesnikov in pesnic, tudi takih, ki še sami ne vedo, da so pesniki.       
Milan Jesih
Milan Jesih je Šalamunu (ter Gorazdu Kocijančiču in Alešu Štegru) junija delal družbo na Kitajskem, kjer so v okviru projekta Mednarodno znotraj lokalnega predstavili slovensko poezijo. Foto: MMC RTV SLO / M. K.
VIDEO
70 let Tomaža Šalamuna

Dodaj v

Šalamun in njegove "čudne" pesmi, za katere ne ve, od kod so se vzele

Milan Jesih, Dušan Jovanović in Josip Osti berejo Šalamuna
20. oktober 2011 ob 11:48,
zadnji poseg: 20. oktober 2011 ob 21:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

V letu, ko 70 let praznuje kopjenosec vzhodnoevropske avantgarde, slovenski pesniški "izvozni artikel" in svojevrsten fenomen literarne produktivnosti, je Tomažu Šalamunu na čast na liniji Ljubljana-Koper-Zagreb potekala cela vrsta dogodkov.

Ob pesnikovem 70. rojstnem dnevu - praznoval ga je že julija - so pri Študentski založbi pripravili simpozij, ki v dveh delih poteka v Zagrebu in Kopru, ter branje njegove poezije, ki ga je v sredo zvečer gostila ljubljanska knjigarna Konzorcij; tako so v praznovanju nekako povezani pesnikov rojstni kraj (Zagreb), kraj, kjer je odraščal (Koper) in seveda tisti, kjer danes živi in dela (Ljubljana).

Ljubljanska veja dogajanja, večer s precej povednim naslovom - Pesniki berejo Šalamuna - bi bil verjetno še daljši, če ne bi, kot nam je razložila povezovalka večera Tina Košir, polovica uglednih gostov "izostala iz tehtnih pesniških razlogov": kot pesnikom skoraj pritiče, naj bi namreč zamešali datume ... Kolegu in prijatelju so se z branjem njegove (in svoje lastne) poezije vendarle prišli poklonit Milan Jesih, Dušan Jovanović in Josip Osti.

"Verjetno od mene pričakujete kakšno anekdoto, ob kateri bi pokali od smeha, a to žal pač ne bo šlo - pa čeprav sva se s Tomažem ob marsikateri domislici bogato nahahljala." Že Milan Jesih je s svojim uvodom pokazal, da to ne bo klasično togim sponam tovrstnih prireditev podrejen večer. Pa ni šlo za to, da ne bi hotel deliti nobene zanimive dogodivščine, ki ga druži z malo starejšim stanovskim kolegom - le to, da bi se kakšne zabavne domislice spomnil, bi "trajalo dlje, kot je razlike do tistega časa". Zato je raje prebral šesto pesem iz slavnega Šalamunovega cikla Stvari in "oder" prepustil Dušanu Jovanoviću.

Jovanović je bil malo bolj zgodbarsko razpoložen. Spomnil se je časov, ko je "na cesti, ki nenehno spreminja imena" srečal pravkar iz pripora spuščenega Šalamuna, ki mu je povedal, da so mu duha med drugim skušali zlomiti tudi z blatenjem njegovih prijateljev. "Ta Jovanović, človeka je zaklal, pa ribe je kradel, so mu bojda govorili. No, sam sem bil kar lepo tiho, ampak marsikaj od naštetega je bilo pa tudi res," se v smehu spominja Jovanović, ki je prebral pesem Ti si genij, Tomaž Šalamun.

Josip Osti je ob branju kultnih verzov, ki se začnejo z "Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil" in s katerimi je Šalamun leta 1963 sijajno vstopil v slovensko poezijo, spominjal časov, ko je "gnezdil" in pesnil v prijateljevem stanovanju na Masarykovi ulici, medtem ko je bil ta na svojih literarnih popotovanjih po ZDA in Mehiki.

Kot zadnji je pred mikrofon stopil slavljenec, ki sicer pravi, da "redko reskira branje novih pesmi v javnosti", a da bo tokrat, za ta šopek, kot jim pravi, "čudnih pesmi", ki so šele pred nekaj dnevi izšle v zbirki Opera Buffa, napravil izjemo.

Pesmi se s strastjo zgrinjajo nadenj
Do svojega dela ima Šalamun namreč izjemno zanimiv odnos: tuje se mu ne zdijo njegove zgodnje pesmi, ampak ravno nasprotno. "Svoje stare pesmi čutim kot svoje, je pa res, da me ne vznemirjajo in ne zanimajo več. Napisal sem jih jaz, sicer mlad jaz - pri najnovejših verzih pa mi ni jasno, od kod so se vzeli, in so mi tuji." Včasih so bile "te stvari", kot pravi o pesnjenju, jasnejše, videl jih je s svojim notranjim očesom in jih opisoval, v zrelih letih pa "se zgrinjajo nanj z dosti več strasti in slasti" in bi bilo zgolj opisovanje nesmiselno, za bralca skoraj žaljivo. Šalamun, ki svojo pesniško izkušnjo opisuje skoraj kot izkušnjo medija, ki navdih prejema od "nekje zgoraj", tako pravi, da je zadnje čase njegov pesniški nadzor zgolj in samo v tem, da "se dovolj razpre in čaka, da se proces začne".

Smrt poezije? Kje neki!
Poezija po njegovih besedah ostaja močna institucija, za katero je prepričan, da prispeva "k dihanju sveta, človekovi realizaciji in sreči" - pa čeprav je institucionaliziran odpor do poezije močan v vseh kulturah (lep primer: New York Review of Books, denimo, skoraj nikoli ne obravnava pesniških zbirk). A vezana beseda ohranja svoj pomen za ljudi; ne nazadnje vsak dan poteka cela vrsta pesniških dogodkov, kakršne so Mlade Rime, ki na laž postavljajo dogmo, da je poezija, odkar smo Slovenci realiziran narod, zastarela.

"Morda nisem posebej dober pesnik," skromno sklene Šalamun, "imam pa dar, da zelo intenzivno začutim potenco mladih pesnikov in pesnic, tudi takih, ki še sami ne vedo, da so pesniki." Tako se spominja, kako je pred leti prebral samo štiri verze izpod peresa takrat 19-letnega Aleša Debeljaka in v hipu "videl, da se začenja nov kozmični svet, ki bo presegel meje moje poezije". Podobno so ga pred leti med dopustom na Hvaru presunili verzi Branislava Oblučarja, pesnika, ki se je šele pozneje prebil v hrvaško javnost in ki je o Šalamunu v sredo dopoldne govoril tudi na konferenci v Zagrebu.

Velik pesnik v svetovnem merilu
"Šalamun ni pomemben pesnik le v regiji, temveč tudi v svetovnem merilu. Letos imamo na zagrebški filozofski fakulteti diplomski kolegij, ki problematizira interkulturalnost Šalamunovega neoavantgardnega pesništva," je ena izmed stvari, ki jih je v hrvaški prestolnici izpostavil profesor Zvonko Kovač, Krištof Jacek Kozak pa je na primeru pesmi Duma 64, zaradi katere je bil Šalamun zaprt, opozoril, da je treba njegove pesmi jemati zelo resno. "Šalamuna večina ne jemlje zelo resno, ker ponuja ukrivljena zrcala, v katerih vidimo sebe na način, ki si ga morda ne želimo."

Danes mu lahko prisluhnete v Kopru
Drugi del simpozija je potekal na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Svoj pogled na Šalamunovo poezijo je predstavilo kar 17 referentov, med njimi Denis Poniž, Aleš Debeljak, Marcello Potocco, Meta Kušar, Ivo Svetina in Barbara Pregelj. Dvodnevno dogajanje je sklenil pogovor s Šalamunom v koprski Galeriji Loža, ki ga je povezoval pesnik, prevajalec in publicist Andrej Medved.

Ana Jurc
Dušan Jovanović
Dušan Jovanović
Josip Osti
Josip Osti
Tomaž Šalamun
Prijavi napako
Komentarji
Napoleon
# 20.10.2011 ob 13:10
Težke so težke te gobice
težke v božjo mater
starababa
# 20.10.2011 ob 12:07
nikol ne bom pozabu, ko smo se na zaključnih bali, da ne bomo zvlekli od vseh listkov tega Šalamuna. Prfokso smo mel pa zajebano in je zahtevala 20 minutno predstavitev. Skratka, prvi (od nas 20-tih), ki je vstopil je na svojo grozo povlekel listek na katerem je bil naveden Šalumun:MRK. Mislim, da je bil manj kot 3 minutke v učilnici, pa še teh nekaj minutk je izkoristil za moledovanje, da ga ne vržejo....Ostali smo uspešno opravili zaključne.

jebi ga, življenje ni fer. Šalamun mu je spremenil prihodnost in še danes šljaka v gradbeništvu 15 ur na dan...
ponudnik
# 20.10.2011 ob 13:22
Hehe :)

Zjeban od Absolutnega
nažrt devic in drugih smrtno prizadetih ljubim vas o bližnjiki pohlevni domislek boga očeta
ljubim vas o celovite osebnosti sladkega v mojem duhu se je zganila milost zrenja
o protestniki duševnih muk
o dresirani intelektualci s potečimi se ročicami
o logiki vegetarianci z dioptrijo minus petnajst
o rektorji z nagobčniki
o ideologi s svojimi cipami ideologijami
o doktorji prežvekujoči loške kruhke in interpunkcije
o mumije akademsko trepljajoče strast in bolečino
Pascal ki si je potrudil in Bach ki se ti je posrečilo
o neizrekljivo slastno presihajoči liriki
o hortikultura prosvetljenci in ptice lastavice
o socializem a la Luis XIV. ali kako bi zaščitil uboge živalce
o stopetintrideset ustavodajnih teles ali kaj bi
naredil s crknjeno mačko da ne bi zaudarjala
o revolucionarne množice ali kje je sanatorij ki bi nam zdravil impotenco
Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu
dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk
dežela hlapcev mitov in pedagogike
O Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine
ROŽICE V KIŠTICAH
ponudnik
# 20.10.2011 ob 12:10
Prihodnost si je krojil sam, s svojim pristopom do učenja.
TeksViler
# 20.10.2011 ob 16:47
V bistvu ne. V pesmi "Zakaj sem fašist" pravi:

Dovolj mi je socialne mimikrije. Edino pobijanje ljudi je resnična akcija,
napeta, razburljiva, fantastična. Sliši,
vidi, voha, čuti in tipa se cvrčeče meso.
Blažena vojna. Edino mati, ki ji s
škornjem stopiš na sinčkovo lobanjo res
zatuli v pristni bolečini in se ti ni
treba bati, da blefira.

itd-
Ulikses_
# 20.10.2011 ob 15:32
mah, tomaž je car!!! če bi folk vedu, kolko je on dejansko vpliven izven slovenije...eni (tujci, ne slovenci!!) ga postavljajo ob bog samih pesniških legend, naj bi bil celo med top 10 najvplivnejših pesnikov našega časa (recimo zadnjih 50 let), če kdo, bi si on zaslužil nobelovo nagrado med našimi pisatelji in pesniki...
TeksViler
# 20.10.2011 ob 13:50
Roža je najbolj mehka, če daš nanjo dlan.
Roža ima rada dlan.
Jaz imam rad vse
igorak
# 20.10.2011 ob 12:42
@starababa

Hahhahahaahaha!!! Čeprav je tvoj zapis neverjetno duhovit...predvsem kaže na slabo kakovost šolstva, ki (roko na srce) nič kaj hudo kompleksne poezije Šalamuna spremeni v nočno moro marsikaterega učenca...ker napram Zajcu ali Strniši je njegova poezija mala malica...
ponudnik
# 20.10.2011 ob 11:55
Tole je recitiral včeraj na TV, super poezija super pesnika!

JON

kako zahaja sonce?
kot sneg
kakšne barve je morje?
široko
jon si slan?
slan sem
jon si zastava?
zastava sem
vse kresnice počivajo

kakšni so kamni?
zeleni
kako se igrajo kužki?
kot mak
jon si riba?
riba sem
jon si morski ježek?
morski ježek sem
poslušaj kako šumi

jon je če teče srna skozi gozd
jon je če gledam goro kako diha
jon so vse hiše
slišiš kakšna mavrica?
kakšna je rosa?
spiš?
camel2
# 20.10.2011 ob 16:32
Ma jaz ne vem če je pri šalamunu tolko fora v pomenu kot v samemu zlaganju besed.
alyn
# 21.10.2011 ob 11:35
Pozdravlja ga tudi Braco R.
fausta
# 21.10.2011 ob 01:01
Cenjeni gospod Tomaž, morda boste prebrali. Na simpoziju v Kopru vas nisem obiskala,obiskala vas je moja hči. Oba moja odrasla otroka vas cenita in bereta,sama vas v celoti ne razumem. Sem pa zamešala kakšno plombico za vas okoli šestdesetih, še z možnarjem tedaj.Živo spominjate na očeta.
Lepo vas pozdravljam in nadalnih uspehov želim!
Nekdopac
# 20.10.2011 ob 16:37
On je komunist ne? :P
palbinc
# 20.10.2011 ob 22:24
napisal bom, ker si mislim, da TŠ bere te glupe forume: blefer.
Spletni_krizar
# 20.10.2011 ob 19:56
Ponosen sem na to, da njegove literature ne poznam in me ne zanima.
Kazalo