Slovenska matica je izdala novi deli s področja umetnostne zgodovine in leposlovja. Robert Simonišek je avtor knjige Slovenska secesija, Urška P. Černe pa je poskrbela za prevod romana Mara Kogoj nemškega pisatelja, zgodovinarja in literarnega znanstvenika Kevina Vennemanna.

Simoniškova knjiga je, kot je poudaril predsednik Slovenske matice in umetnostni zgodovinar Milček Komelj, prvi obširnejši, pregleden in celovit prikaz te findesieclovske smeri umetnosti na Slovenskem. Avtor v njej osvetljuje značilne ustvarjalne motive, ki povezujejo likovno in literarno ustvarjalnost od preloma stoletja do desetletja po prvi svetovni vojni.

Usmeril se je v vrsto v glavnem sicer že dobro znanih ustvarjalcev, a je nanje pogledal na novo in izrecneje z vidika secesije. Osrednja novost besedila pa je v sistematičnem opredeljevanju tistih ustvarjalnih teženj pri pogosto preveč zapostavljenih "sopotnikih" slovenskih impresionistov, ki so se v umetnosti moderne in njenih nadaljevalcev nekdaj rojevale, se prerajale in izzvenevale v znamenju ornamentalne secesije in ustvarjalnih idej, razpetih med svetovljanstvom in folklornimi izhodišči, med individualizmom in mitično kolektivnimi izročili slovenstva.

S prikazom medsebojnih razmerij je po Komeljevih besedah Simonišek širokopotezno osvetlil skoraj celotno slovensko secesijsko kulturno panoramo. S celovitostjo pogleda in dojemljivostjo za odtenke je tudi pokazal poseben smisel za kompleksno obvladovanje mnogoobrazne celote.

Simonišek je na predstavitvi opozoril na pomanjkanje refleksije tega obdobja na Slovenskem. Razloga za to sta po njegovem mnenju dva. Prvega vidi v razpršenosti gradiva, drugega pa v umetnostnozgodovinski stroki sami, ki se je tedaj šele formirala in ni bilo piscev, ki bi reflektirali to obdobje. Njegovo delo je, kot je dejal, prvi tak poskus, pri tem pa je "lovil ravnotežje", da bi prikazal tisto, kar je manjkalo.

O "psihologiji sprevračanja zgodovine"
Roman Mara Kogoj je drugo Vennemannovo leposlovno delo z etičnim angažmajem in pretanjeno literarno obliko. V njem je v ospredju pokol slovenskih kmečkih družin Sadovnik in Kogoj s hribovske kmetije z domačim imenom Peršman, kjer so pripadniki policijskega polka SS nekaj dni pred osvoboditvijo leta 1945 pobili 11 otrok, žena in starcev.

Roman rekonstruira zgodovino odnosov narodov na Koroškem in razkriva psihologijo sprevračanja zgodovine, je v spremni besedi zapisala P. Černetova. Izpostavila je še avtorjev slog pisanja; njegova posebnost je "izredna zgoščenost, luciden spoj oblike in vsebine s teoretskimi, etičnimi, sporočilnimi vrelci jezikovnozvrstnih ravni in dramaturške gradnje romana".