BBC je po prvih dveh delih knjižne uspešnice - drugi del nosi naslov Rastoče težave Jadrana Krta, tudi tega je prevedel Vasja Cerar - med letoma 1985 in 1987 posnel tudi tv-serijo, v kateri je Jadrana upodobil Gian Sammarco (na fotografiji); leta 2001 pa so na Otoku posneli še (manj uspešno) tv-serijo po knjigi Jadran Krt pije kapučino, v kateri je odraslega Jadrana igral Stephen Mangan. V slovenski odrski različici je v glavni vlogi pred 20 leti nastopal Renato Jenček. Foto: PrintScrn YouTube
BBC je po prvih dveh delih knjižne uspešnice - drugi del nosi naslov Rastoče težave Jadrana Krta, tudi tega je prevedel Vasja Cerar - med letoma 1985 in 1987 posnel tudi tv-serijo, v kateri je Jadrana upodobil Gian Sammarco (na fotografiji); leta 2001 pa so na Otoku posneli še (manj uspešno) tv-serijo po knjigi Jadran Krt pije kapučino, v kateri je odraslega Jadrana igral Stephen Mangan. V slovenski odrski različici je v glavni vlogi pred 20 leti nastopal Renato Jenček. Foto: PrintScrn YouTube
Mama Pavlina Jadrana ves čas spravlja v velikansko zadrego. Foto: PrintScrn YouTube
80. so bila leta vladavine 'železne lady' Margaret Thatcher, ki je bila premierka zelo drugačne Velike Britanije, kot jo poznamo danes. Foto: EPA
V SNG-ju Nova Gorica so leta 2002 na novo uprizorili predstavo Skrivni dnevnik Jadrana Krta v režiji Katje Pegan. Osrednji lik je upodobil Andrej Zalesjak. Foto: SNG Nova Gorica

Morda tudi vi spadate med tiste, ki bodo kar težko verjeli, da letos mineva že okroglih trideset let, odkar je Skrivni dnevnik Jadrana Krta (v izvirniku The Secret Diary of Adrian Mole Aged 13¾) avtorice Sue Townsend prvič izšel na Otoku. Knjiga je postala "biblija" najstnikov po vsej Veliki Britaniji in nato še drugod po svetu, saj so se lahko poistovetili s čisto običajnimi, a hkrati zelo izčrpljujočimi Jadranovimi težavami, z njegovimi sanjarijami o "ljubezni življenja" Pandori, z ne ravno uspešnim tekmovanjem s postavnim in priljubljenim prijateljem Nigelom, pa z neizmerno nadležnimi starši, ki ga na vsakem koraku spravljajo v zadrego.

"Absolutno aktualno" delo še danes?
V slovenščini je knjiga pri Mladinski knjigi izšla že pet let kasneje, natančneje leta 1987, prevedel jo je zdaj že pokojni Vasja Cerar; v sezoni 1991/1992 pa so najstniško predstavo Skrivni dnevnik Jadrana Krta postavili na oder Slovenskega ljudskega gledališča v Celju. Za režijo in dramaturgijo je poskrbela Duša Škof, ki je za MMC povedala, da z uprizoritvijo ni bila najbolj zadovoljna, a dodala, da morda takrat (še) ni bil pravi čas, da bi igra pritegnila slovensko občinstvo. Jadran Krt namreč živi v Angliji 80. let, v času vladavine Margaret Thatcher in brezposelnosti, pri nas pa smo takrat uživali precejšnjo socialno varnost.

Vzporednice med Veliko Britanijo in Slovenijo je bilo mogoče potegniti v smislu vse večjega števila ločitev in otrok v "disfunkcionalnih" družinah, a posebnega angleškega (natančneje severnoangleškega) humorja takrat nekako niso uspeli približati slovenski javnosti, se spominja Škofova, danes programska vodja za gledališko dejavnost na Zavodu za kulturo, turizem in šport Murska Sobota. K sodelovanju pri predstavi jo je povabil Blaž Lukan, držali pa so se dramskega teksta Sue Townsend v prevodu Irene in Zdravka Duše. Predstava je desetletje kasneje v režiji Katje Pegan spet zaživela na odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, bi pa bil morda prav zdaj, ko se številni straši najstnikov soočajo z brezposelnostjo in socialna stiska narašča, pravi čas, da Jadrana Krta spoznajo tudi nove generacije odraščajočih, pravi Duša Škof, ki je prepričana, da je tematika (še) danes "absolutno aktualna".

"Priročnik" za starše najstnikov
Alexis Petridis
z Guardiana se Skrivnega dnevnika Jadrana Krta spominja kot knjige, ki je zaznamovala njegovo odraščanje, pa tudi odraščanje večine njegovih vrstnikov na Otoku. Knjiga v obliki dnevniških zapisov je bila takšen fenomen, da so jo na Petridisovi šoli celo prepovedali, zaradi česar je (seveda) postala še bolj zanimiva. Publicist se spominja, da je knjiga izšla 7. oktobra 1982, le tri dni po tem, ko so The Smiths, še eni glasniki najstniške tesnobe v dobi "thatcherizma", odigrali svoj prvi koncert.

Townsendova je knjigo pisala na skrivaj kar 20 let, niti možu in otrokom ni dovolila vpogleda v svoje zapise. Kot pravi pisateljica, knjiga pravzaprav ni bila namenjena najstnikom, ampak staršem, natančneje materam najstniških fantov. To se Petridisu danes, ko je star 40 let in je tudi sam oče, zdi precej očitno, med branjem prepoznava, da je knjigo napisal eden "njegovih ljudi": Jadran je prikupen in obenem hudičevo naporen, tako kot sta ljubezen in razdraženost pravzaprav osrednji čustvi starševstva, ugotavlja.

Petridisa bolj kot Jadran in njegovo nesojeno dekle Pandora zdaj zanimata Krtova starša, predvsem mama Pavlina, katere upe in želje je razblinilo duhamorno življenje v predmestju, zdaj pa se razcveta njena feministična stran in jo bolj kot poslušanje, o čem sanjajo drugi, dolgočasi le poslušanje o njihovih težavah. Kot ugotavlja Petridis, šele danes dojema pomen ostalih likov, na primer nergavega starostnika Berta Baxterja, zagrizenega komunista, ki noče umreti, dokler ne razpade kapitalizem.

Krik vpijočega v puščavi?
Knjiga pa je bila prelomna tudi zato, ker jo je obdajala avra prepovedanega, morda zato ker ni bila namenjena otrokom ali zato ker je bila seksualno precej odkrita, vsaj ko gre za standarde tistega časa, ko je britansko televizijsko občinstvo lahko vznemirila že beseda "bloody" (v približnem prevodu "prekleto"), pesem zasedbe The Specials Too Much Too Young pa je BBC dve leti pred izidom Krta prepovedal zaradi besede "kontracepcija".

Townsendova je skupno napisala osem knjig o Jadranu Krtu, vse zaznamuje odličen humor, v njih Jadran zamenja več oblasti, namesto aken pa se kasneje spopade z rakom na prostati. Kot ugotavlja Petridis, se prva knjiga danes bere kot nekakšen zgodovinski opis Britanije, ki se je zdaj 40-letniki bežno spominjajo: veliko temačnejše, veliko bolj sive in resnobne države, kot se 80. leta v popularni kulturi kažejo navzven. Svoj prispevek v Guardianu konča z ugotovitvijo, da "nekaj glede osrednjega lika ostaja nad njegovo dobo in celo nad njegovo starostjo"; počuti se namreč kot "osamljeni glas duševne uravnovešenosti v svetu, ki je zblaznel". "In kdo lahko reče, da se pogosto ne počuti tako?"