Miran Špelič, predavatelj patrologije in zgodovine teologije na teološki fakulteti, svoje študente spoznava s krivoverstvi ter s trki krščanstva s poganstvom v srednjem veku. Obiskovalci spletne klepetalnice MMC-ja pa so se tokrat nanj lahko obrnili predvsem z vprašanji okrog romana Da Vincijeva Šifra Dana Browna, ki je v treh letih od izida že davno presegel okvire "le" tržne uspešnice in prerastel v globalni fenomen.

"Recept" za dviganje prahu
Špelič ne zagovarja ekstremnih stališč, kakršna je bilo v zadnjih mesecih mogoče slišati iz vatikanskih krogov. Ne zdi se mu potrebna cenzura filma z istim naslovom, ki ta hip razsaja po kinodvoranah, saj se zaveda, da popkultura "resnim" vernikom prepričanja ne more omajati. Prepričan je, da je od vsakega posameznika odvisno, ali bo prispeval v mošnjiček multimiljonske industrije ali ne. Da Vinciejva Šifra je po njegovem "pošten obrtni izdelek", ki si Jezusov lik "izposodi" le kot žgečkljiv dodatek, obenem pa s tem skuša razvrednotiti lik, ki mnogim veliko pomeni.

Na poizvedovanje, zakaj je bila Cerkev pred leti zelo naklonjena filmu Kristusov pasijon Mela Gibsona, Da Vincijevo Šifro pa je nemudoma raztrgala, Špelič odgovarja, da ne gre za to, da bi Cerkev "odobrila" le filme, ki so ji naklonjeni, da pa je pohvala Pasijona dokaz, da obravnavanje svetopisemske tematike samo po sebi ne pomeni nujno profanizacije verskega in kulturnega izročila.

Rušenje ali nadgrajevanje stereotipov?
Klepet se je dotaknil tudi vse pogostejših interpretacij Da Vincijeve šifre kot izrazito profeminističnega dela, ki opozarja na odsotnost žensk v sodobni cerkveni hierarhiji. Naš sogovornik je postavil zanimivo trditev, da je film bolj kot kaj drugega tradicionalno mačističen: "Poleg Sophie, ki ima zelo bledo vlogo, se preganjajo okoli skoraj sami moški. Idejno pa forsira novopoganski kult boginje-matere, ki pa je spet moška kreacija."

Gral sodi med pravljice in bajke
Za konec pa še manjše razočaranje - Miran Špelič ne deli entuziazma s "teoretiki zarote", ki še danes tuhtajo o morebitnem obstoju svetega grala. V njem vidi "le" motiv iz keltskih legend, ki je v krščanstvo pricurljal v 12. stoletju in po letu 1300 postal posoda, v katero naj bi Jožef iz Arimateje prestregel Jezusovo kri, oziroma kelih, iz katerega naj bi Jezus pil pri zadnji večerji. Sveti gral po mnenju našega sogovornika torej sodi v mitologijo, in kdor se odloči verjeti "izmišljotinam", kot jim pravi Špelič, tega ne bi o nasprotnem preričalo niti svarilo, da gre pri Šifri za leposlovni, in ne zgodovinski film (tako opozorilo so namreč zahtevali predstavniki prelature Opus Dei).