Akademska slikarka in restavratorka specialistka je v slovenskem literarnem prostoru znana kot literarna kritičarka (leta 2003 je postala dobitnica Stritarjeve nagrade za najboljšega mladega literarnega kritika), pisateljica in pesnica.

V romanesknem prvencu V četrtek ob šestih, ki je med petimi nominiranci za letošnjo Delovo nagrado kresnik, nadaljuje svojo specifično in prepoznavno pisavo, ki jo je začrtala že v kratki prozi, ter se hkrati od nje tudi rahlo odmika.

Pripovedno ogrodje romana je ljubezenska zgodba, seveda spodletela, izčrpana, uvela, brezstrastna, brez možnosti kakršne koli prihodnosti, in kot taka zgolj vzdržuje stanje, v katerem se je znašla Katarina. Natančneje, ena od obeh Katarin, tista, ki drvi skozi kaotičen vsakdan, ta pa jo vedno bolj golta vase. Medtem ko je bilo dogajanje v zgodbah Prasec pa tak večinoma usmerjeno v preteklost, je glavni tok dogajanja pričujočega romana zazrt v prihodnost. V tisto prihodnost, ki je ne bo. Namreč že takoj na začetku romana vsevedna pripovedovalka – tako imenovana posthumna Katarina – bralca obvesti, da se bo protagonistka ob vstopu v odnos z Davorjem okužila z virusom HIV. V nadaljevanju izvemo, da bo okužila tudi nekdanjega fanta in njegovo partnerico. Ko bo ugotovila, da je poleg tega še noseča, si bo prerezala žile in naprej bentila na svojem pogrebu.

V petih ljubezenskih zgodbah Lucije Stepančič v zbirki Prasec pa tak je bilo še mogoče zaznati poskus obujanja pozabljenega čustvovanja, za roman V četrtek ob šestih pa tega ni več mogoče trditi. Razcefrano partnerstvo, ki si že dolgo ne zasluži več tega imena, se dokončno utaplja v posameznikovi izgubljenosti v svetu vse večjega in vse bolj hladnega individualizma, zdavnaj odtegnjenega smisla, boleče osamljenosti, notranje prestrašenosti, za kar se niti protagonisti niti vsevedni glas ne prizadevajo več iskati vzrokov. Namesto tega so junaki podvrženi kompulzivnemu govoričenju, ki v obliki nenehnega vrtanja v spomine predstavlja edino vsebino, ki jim je še ostala in za katero se zdi, da vsaj hipno osmišlja njihov nič. To govoričenje je tudi motor, ki poganja celotno pripoved, ta pa skozi kaotični preplet dogodkov z vivisektično natančnostjo neusmiljeno razkriva, kaj se pogosto skriva pod navidezno uglajenostjo sodobnega posameznika. Virus HIV je v tem smislu mogoče razumeti kot metaforo za ultimativno destruktivnost sodobnega posameznika in sodobnega partnerstva, ki se – tako Stepančičeva – širi hitreje, kot se zavedamo.

Avtoričina kaotična, brezobzirna pisava se v postmodernistični maniri tu in tam zateka k lastnim ali tujim predhodnikom, na primer naslednjim citatom: "… Že to na primer, da je imela genialno idejo, kako bi se znebila svojega fakerja, se je pa potem on znebil nje. Prasec pa tak!" ali: "Kakšna sreča, ker ji nisi še nič rekel, ker se nisi še do konca zasral pri njej! Če ni res, da čez sedem let vse prav pride!" Pisava, ki si ne vzame časa za tišino, ker je ta preglasna, in ne za oddih, ker je ta preveč ogrožujoč. Kajti, kot je zapisala avtorica spremne besede Tina Kozin, predstavljajo "knjige Mrtvaki in šlagerji, Prasec pa tak in V četrtek ob šestih dosledno približevanje 'zemeljskega kadra', ki je bil najprej uzrt iz nekih globin vesolja. Z drugega zornega kota pa: če pravimo, da je roman nekakšen celosten odraz sveta, potem nam V četrtek ob šestih govori o tem, da je celota izrazljiva le še v govoričenju srhljivo osamljenega, v večni ničnosti izgubljenega, mrtvega posameznika."

Več ocen filmov, gledaliških predstav in knjig najdete na spletni strani programa Ars.