"Pravi junak to vedno postane po pomoti; sanja o tem, da bi bil pošten strahopetec, tako kot vsi drugi." Foto: Reuters

Brati fikcijo pomeni igrati igro, s katero osmišljamo neznanskost stvari, ki so se že zgodile, se dogajajo ali se bodo zgodile v resničnem svetu. Z branjem leposlovja uidemo tesnobi, ki nas napade, ko poskušamo izreči kaj resničnega o svetu. To je tolažilna vloga književnosti, razlog, da ljudje pripovedujejo zgodbe, da jih pripovedujejo že od začetka časa.

Umberto Eco
Umberto Eco
Umberto Eco s častnim doktoratom ljubljanske univerze. Foto: BoBo
Ime rože
Leta 2007, ko je ob podelitvi častnega doktorata in izidu Zgodovine grdega – o knjigi več v nadaljevanju – obiskal Ljubljano, je imel Eco, mimogrede, na tiskovni konferenci za novinarje samo dve prošnji: naj ga za božjo voljo nihče ne sprašuje o filmu Ime rože ali pa o tem, kaj si misli o Berlusconijevi politiki (pa mu je pozneje vseeno "ušlo", da se mu zdi Sean Connery sicer izvrsten igralec, da pa nista na povsem enaki "valovni dolžini" – ko sta se na snemanju poznejše filmske uspešnice leta 1986 spoznala, je Škot hotel govoriti izključno o nogometu, "o čemer pa on nimam pojma". Foto: Mladinska knjiga
Umberto Eco
Eden ključnih pisateljev 20. stoletja je bil uveljavljen tudi kot odličen znanstvenik. Z razpravami o znakih in znakovnih sistemih, ki obsegajo celoto kulturnih pojavov, si je pridobil sloves vodilnega semiotika. Foto: EPA
Zgodovina grdega
Pisatelja je menda presenetilo, da imajo njegovo Zgodovina grdega zelo radi tudi otroci, ki jih groteskno fascinira precej bolj od 'dolgočasne' lepote. Foto: Modrijan
Poslovil se je Umberto Eco

Umberto Eco je bil tudi znanstvenik, ki se je z razpravami o znakih in znakovnih sistemih uveljavil kot eden izmed vodilnih teoretikov na področju semiotike in komunikacijske teorije.

Poklone Ecu, ki počasi kapljajo od intelektualcev in državnikov z vsega sveta, je izrekel tudi italijanski premier Matteo Renzi. "Bil je sijoč primer evropskega intelektualca, izjemen um z neutrudnim darom za napovedovanje prihodnosti," je izjavil za lokalne medije. "To je gromozanska izguba za kulturo, v kateri bodo manjkali njegovo pisanje in njegov glas, ostra in slikovita misel in njegova človečnost."


Svetovno literarno slavo je Eco nenadejano dosegel leta 1980, ko je pri oseminštiridesetih letih izdal svoj romaneskni prvenec Ime rože (Il nome della rosa, 1980).

Leta 2007 je Univerza v Ljubljani Ecu podelila častni doktorat. O njegovem predavanju v Cankarjevem domu pa več tukaj:

"Zame je grdota najlepša stvar na svetu!"


Z napeto zgodbo o umoru v nekem samostanu v 14. stoletju je ustvaril prepričljiv dokument o relativnosti resnice in različnih perspektivah spoznavnega procesa. Roman, ki je preveden v 43 jezikov, tudi v slovenščino, je izhajal v večmilijonskih nakladah, po njem pa je bil leta 1986 posnet film v režiji Jean-Jacquesa Annauda s Seanom Conneryjem v glavni vlogi.

Pisanje kot beg pred pobesnelim psom
O svojem vstopu med romanopisce je razmišljal takole: "Ko sem pri 48 letih napisal svoj prvi roman, sem se moral vprašati: je bila to le enkratna prigoda v mojem življenju, le 'nesreča' na začetku nečesa novega? Recimo, da vas zasleduje napadalen pes ... Pobegnete mu tako, da preskočite reko. Ko vam to enkrat uspe, se sprašujete, ali je bila le sreča ali pa bi vam uspelo še enkrat? Več kot očitno je, da sem imel še kaj povedati."

Nenadni mednarodni uspešnici so sledili še Foucaultovo nihalo (Il pendolo di Foucault, 1988), Otok prejšnjega dne (L'isola del giorno prima, 1994), Baudolino (Baudolino, 2000), Skrivnostni plamen kraljice Loane (La misteriosa fiamma della regina Loana, 2004) in Praško pokopališče (Il cimitero di Praga), v katerem se loteva antisemitizma in usodnih teorij zarote. Nazadnje je leta 2015 izšel roman Numero zero (Številka nič). Večina njegovih romanov je prevedena tudi v slovenski jezik.

Med njegovimi deli o aktualnih filozofsko-teoloških vprašanjih velja omeniti Opera aperta (Odprto delo, 1962), La struttura assente ... (Definicija umetnosti, 1968), A Theory of Semiotics (Teorija semiotike, 1976) in I limiti della interpretazione (Meje interpretacije, 1990).

V slovenščino je bilo, denimo, prevedeno delo Vrtinec seznamov, v katerem se Eco posveča tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamujejo naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Prav tako sta pri založbi Modrijan izšli tudi slovenski različici knjig Zgodovina lepote, za katero je uvod in posamezna poglavja napisal Eco, druga poglavja pa Girolamo de Michele, in Ecova knjiga Zgodovina grdega.

Pri založbi Učila International je medtem izšla knjiga O literaturi. V njej je zbranih devet razprav o problemih, povezanih z literaturo, njenim ustvarjanjem in učinkovanjem. Pri tem se Eco osredotoča na tiste velikane svetovne književnosti, ki so ga najbolj zaznamovali: Dante, Nerval in Borges.

Bralcu vedno "dal ključ" za razumevanje zgodbe
"Ni res, da so moje knjige težko razumljive," je Eco nekoč odgovoril na pripombo, da so njegova dela silno kompleksna in enigmatična. "Prav nasprotno, mislim, da stvari prav banaliziram. Zapišem nekaj težavnega, vendar dam bralcu ključ, s katerim lahko odklene skrivnosti."

"V svojih delih se je vedno spraševal, kaj usmerja zgodovino, kdo vodi vse dogodke človeškega in družbenega življenja. So te le plod načrtovalcev, prostozidarjev, kapitalistov, vplivnih skupin, ali pa je zgodovina brez načrtovalca in je le plod človeških fantazij, tudi o velikih načrtovalcih," o Ecovem delu razmišlja sociolog in filozof Igor Škamperle.

Prevajalka Maja Novak, ki je prevedla tri avtorjeva dela, Vrtinec seznamov, Zgodovino lepote in Zgodovino grdega, priznava, da je bila od nekdaj osupla nad avtorjevim znanjem. Njegova dela so ji ponujala velik prevajalski užitek, obenem pa je imela tudi občutek, da s tem, ko prevaja, tudi sama bogati svojo zakladnico znanja.

Umberto Eco se je rodil 5. januarja 1932 v mestu Alessandria v italijanski deželi Piemont. Leta 1954 je končal študij filozofije in se začel ukvarjati z novinarstvom. Po doktoratu iz srednjeveške filozofije in literature je bil Eco nekaj časa zaposlen na RAI-u, v kulturnem uredništvu televizije, pozneje je med drugim predaval estetiko na fakultetah v Torinu in Milanu ter semiotiko na univerzi v Bologni.

Leta 1963 se je Eco pridružil italijanskemu avantgardnemu gibanju Gruppo 63, v katerem so delovali umetniki, glasbeniki in pisatelji, ki so iskali nove oblike literarnega in estetskega izražanja. Prav članstvo v tem gibanju ga je pozneje navdihnilo za pisanje.

Častni doktor Univerze v Ljubljani
Eco je sicer prejel zaslužne doktorate na več kot 30 univerzah po svetu, tudi na Univerzi v Ljubljani. Ob svojem obisku v Sloveniji je pred nabito polno Linhartovo dvorane spregovoril tudi o takrat še svežem delu Zgodovina grdega.

Italijan je bil od leta 1962 poročen z nemško učiteljico umetnosti Renate Ramge, s katero sta imela sina in hčer. Zadnja leta je živel v stanovanju v Milanu, veliko časa pa je preživljal tudi v počitniški hiši blizu Riminija. Po poročanju italijanskih medijev je umrl v petek zvečer, za posledicami raka.

Brati fikcijo pomeni igrati igro, s katero osmišljamo neznanskost stvari, ki so se že zgodile, se dogajajo ali se bodo zgodile v resničnem svetu. Z branjem leposlovja uidemo tesnobi, ki nas napade, ko poskušamo izreči kaj resničnega o svetu. To je tolažilna vloga književnosti, razlog, da ljudje pripovedujejo zgodbe, da jih pripovedujejo že od začetka časa.

Umberto Eco
Poslovil se je Umberto Eco