V Indiji so se začela praznovanja ob 150-letnici rojstva slovitega pesnika in dramatika Tagoreja, prvega azijskega nobelovca za književnost. Premier Manmohan Singh je odprl slovesnosti, posvečene pesniku, ki je leta 1913 dobil Nobelovo nagrado in ga časti najmanj 250 milijonov govorcev bengalščine v Indiji, sosednjem Bangladešu in drugod.

Dogodki, ki bodo trajali več kot eno leto, naj bi prebudili zanimanje širšega občinstva za Tagorejeve romane, glasbo, igre, pesmi in slikarska dela, so sporočili z indijske vlade. Številne bodo priredili tudi v tujini, predvsem v državah, s katerimi je bil Tagore na kakršen koli način povezan, je Singh povedal na govoru v New Delhiju.

Tagore, ki je ustanovil univerzo na prostem v indijski zvezni državi Zahodna Bengalija, je avtor besedil narodnih himn tako Bangladeša kot Indije. Bil je ploden pesnik, izdal je okrog 50 pesniških zbirk.

Tagorejeva nagrada za izjemne posameznike
Ob 150. obletnici njegovega rojstva so v Kalkuti, prestolnici te zvezne države, dvorec Džorasanko, kjer se je Tagore rodil 7. maja 1861 in umrl 7. avgusta 1941, prekrili s cvetjem. Premier Singh pa je medtem v New Delhiju nagovoril diplomate in Tagorjeve oboževalce iz Indije in Bangladeša ter povedal, da bodo odslej podeljevali nagrado v pesnikovem imenu. Povedal je, da bo žirija pod vodstvom premierja vsako leto izbrala "državljana sveta izjemnega javnega ugleda, ki s svojim življenjem ali delom povzema visoke univerzalne ideale, ki jih je zagovarjal Tagore".

Tagore je bil glasen zagovornik indijske neodvisnosti, ki se je izpod britanske vladavine osamosvojila leta 1947 in tudi omenjena nagrada naj bi prepoznavala njegove izjemne prispevke za napredek mednarodnega bratstva in edinstva, je še dodal Singh. Tagore, ki je nekaj časa preživel tudi v današnjem Bangladešu, je leta 1919 vrnil naziv viteza britanskega kraljestva, potem ko so britanske čete v indijskem kraju Džalianvala pobile na tisoče civilistov.

Obnovljeni slike, rokopisi in knjige
Okroglo obletnico s seminarji, uprizoritvami njegovih del in recitali iz Tagorejevega velikanskega opusa, ki so za mnoge odsev indijskega duhovnega izročila, praznujejo tudi druge zvezne države, med njimi Megaladža in Tripura na skrajnem severovzhodu Indije.

Indijci so obnovili in na novo shranili tudi nekatere pomembne arhivske posnetke o Tagoreju, opremili so jih tudi s podnapisi v angleščini, da bi lahko dosegle mednarodno javnost. Obnovili bodo tudi zgradbe Tagorejeve univerze Visva Bhrata in nekatere muzeje, povezane z velikim pesnikom. Kulturno ministrstvo je že začelo postopek digitalizacije Tagorejevih redkih slikarskih del, izvirnih rokopisov in knjig.

Premier je dodal, da je prihodnost Tagorejeve univerze še bolj kot od pokroviteljev odvisna od sanj in ciljev tamkajšnjih učiteljev, študentov in diplomantov. Tagore, znan tudi kot "bard Vzhoda", je univerzo ustanovil leta 1921 v slikovitem mestecu Šantiniketan blizu Kalkute, in to z denarjem, ki ga je dobil od Nobelove fundacije.

Obogatil književnost Zahoda
Nobelovo nagrado za književnost je, kot so zapisali v utemeljitvi leta 1913, prejel zaradi "globoko občutene, žive in lepe poezije, s katero je s svojimi pesniškimi mislimi, izraženimi v lastnem prevodu v angleščino, z izjemno veščino obogatil književnost Zahoda".

Tagore je, kot je mogoče sklepati tudi iz navedenega citata, svoja dela iz bengalščine v angleščino prevajal sam. Na Zahodu njegovo najpomembnejše in najpriljubljenejše delo je Gitandžali, katerega prevod smo v slovenščini dobili že leta 1924, ko ga je prevedel Alojz Gradnik in ga naslovil Žrtveni spevi. Skoraj 50 let pozneje ga je na novo prevedel Janko Moder pod naslovom Darovanjke.