Za svojih več kot petdeset dram, romanov in drugih proznih besedil je (potem, ko se je s tremi izdanimi zbirkami že uveljavil kot pesnik) prejel, kot je nekje zapisal, dvanajst ali trinajst nagrad, večino v času strmega literarnega vzpona v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, med njimi Büchnerjevo leta 1970 in Grillparzerjevo leta 1972. Zaradi vsebinske in formalne radikalnosti ga je ves čas obdajala avreola prenovitelja literature v nemškem jeziku na eni strani in ljudomrznega alpskega Becketta na drugi. Pisateljevi trije zahvalni govori ob prejetju najodmevnejših nagrad ter njegov zapis ob izstopu iz Akademije za jezik in književnost dokumentaristično osvetljujejo zapleteno ozadje Bernharda kot človeka, misleca in umetnika. Ta sicer buhti iz njegovega celotnega umetniškega opusa. Ob avtorjevi osebni zapuščenosti vse od prihoda na svet se njegova močno avtobiografska literatura kaže kot edino pribežališče, ki mu je pomagalo preživeti in mu vsaj delno osmislilo čas, v katerega se je poleg izrazite destruktivnosti in samodestruktivnosti zažirala tudi pljučna bolezen.

Zbirka Pripovedi je prvi slovenski prevod kakega Bernhardovega proznega neromanesknega dela. Vanje je zajetih dvanajst daljših in krajših zgodb, nastalih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1988 so izšle pri njegovi tako rekoč domači založbi Suhkrkamp. Gre za skupno izdajo treh zbirk kratkih zgodb, prvotno revijalno objavljenih med letoma 1967 in 1971, ki ji je v slovenski izdaji dodana zgodba Viktor Polnori.

Kljub zgodnejšemu pisateljskemu obdobju, v katerem so zgodbe nastale, so tematsko in slogovno vzorčen primer Bernhardove proze, saj vsebujejo večino prepoznavnih motivov in jezikovnih posebnosti. Ponavljajoče se teme njegovega pisanja se v dolgih, provokativnih monologih kažejo kot popolna izvotljenost, duhovni propad posameznika, nenehno blatenje domovine in ljudi v njej, neprikrite suicidalne težnje, strah in pretiravanje v upodabljanju vsakdanjih okoliščin, ki skozi pisateljevo prizmo postajajo duhamorna, naporna in odbijajoča. Postavlja se v vlogo zapriseženega nergača, ki z intenzivnim in neprekinjenim uvrtavanjem v temo kaže predvsem nase in škoduje predvsem sebi. Njegova ostra kritika avstrijske polpretekle zgodovine izhaja seveda iz lastnega izkustva in je v tem smislu dnevnik z vsakršnimi poškodbami zaznamovanega predstavnika neke generacije.

Tematsko ponavljanje je uokvirjeno v ponavljanje na jezikovni ravni. Monomanična metoda, na katero v spremni besedi opozarja Jani Virk, z uporabo podobnih, celo istih besed, besednih zvez in jezikovnih vzorcev zahteva še posebej pozornega bralca. Premetava ga po različnih registrih neudobja, pri čemer ni nujno, da ga pripelje do kakršnega koli smisla, kaj šele reda. Če je v tem res kaj obrednega, nekaj, kar naj bi Bernhardova sicer sugestivna literatura preobrazila v vitalizem, pa presoja vsakokratni bralec sam.

Kljub dvakratni zakodiranosti pa v zbirki Pripovedi ni Bernhardovega značilnega humorja, ironije, paradoksov, fetišističnega veselja do svojega obstoja, uživanja v hrani in še česa, kar je avtor dodajal v poznejših proznih besedilih. V tem pogledu je edina izjema zadnja zgodba Viktor Polnori, napisana za zbirko pripovedi, namenjeni otrokom.