Iz spominov je mogoče razbrati, zakaj Wellesu, ki je bil nenehno v sporih s hollywoodskim studijskim sistemom, ni uspelo dokončati številnih projektov.

O Griffithovem ljubosumju in pijančevanju s Hemingwayem
Avtobiografija razkriva tudi njegov pogled na prijatelja in občasnega nasprotnika Ernesta Hemingwaya, ženo Rito Hayworth in režiserja D. W. Griffitha. (O njem je denimo zapisal: "Nič čudnega, da me sovraži." Režiser Rojstva naroda je namreč, tako Welles, "živel kot izgnanec v lastnem mestu", medtem ko je on, novinec, že imel pogodbo z velikim studiem.)

Med zabavnejšimi anekdotami je denimo opis noči pijančevanja, ki jo je s Hemingwayem leta 1954 preživel po tem, ko je ameriški pisatelj dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zasebno Welles pripomni: "Moral bi jo dobiti Isak Dinesen." (To je bil psevdonim pisateljice Karen Blixen).

Zapiski iz 70. let preteklega stoletja so natipkani na pisalni stroj, ob njih pa so ročno napisane beležke in opombe. Gradiva, ki so ga arhivarji odkrili na univerzi, se je nabralo za osem škatel. Univerzi jih je iz Hrvaške poslala Wallesova dolgoletna partnerica Oja Kodar.

Zanimivo predvsem za zgodovinarje
Arhivarji ne verjamejo, da bi lahko spomini v kratkem izšli v knjižni obliki, saj predstavljajo zgolj osnutek Wellesove avtobiografije, zanimivi pa bodo za nadaljnje raziskave umetnikovega življenja in dela.

Poslednji film še čakamo
Nedavno stoto obletnico rojstva ameriškega igralca, scenarista, režiserja in producenta so si pri Royal Road Entertainmentu želeli okronati s projekcijo njegovega nedokončanega filma The Other Side of the Wind, a se je zataknilo pri denarju. Na portalu za množično financiranje Indiegogo je tako pred kratkim stekla kampanja za podporo projektu.

Orson Welles (1915-1985) je za seboj pustil več ducatov filmov, najbolj pa je znan po mojstrovini Državljan Kane, za katero je leta 1942 prejel oskarja za najboljši scenarij. Ameriška filmska akademija mu je leta 1971 podelila častnega oskarja, Ameriški filmski inštitut pa štiri leta pozneje nagrado za življenjske dosežke.

Zaznamoval je tudi gledališče in radio. Na področju gledališča je najbolj prepoznan po produkciji Cezarja (1937), broadwajski priredbi Shakespearovega Julija Cezarja. Za radio je režiral igro Vojna svetov o domnevni invaziji Marsovcev na Zemljo, ki je postala ena najbolj znanih iger v zgodovini radia.