Mahfuz je v svojih romanih slikal življenje v Egiptu oziroma v Kairu, kjer se je rodil leta 1911. Napisal je več kot 50 romanov, Nobelovo nagrado za književnost pa je prejel leta 1988. Mož, ki so zunaj arabskega sveta poznali samo študenti arabskih in bližnjevzhodnih študijev, zvečine kot pisca slikovitih zgodb iz življenja kairskega nižjega srednjega razreda, je tako v hipu dosegel svetoven sloves. (Predtem je leta 1980 za sodelovanje skušal prepričati newyorškega založnika, ki je izdajal knjige "tretjega sveta", a ga je ta zavrnil, češ da je arabščina "sporen jezik".)

Neuspel poskus atentata
Islamski skrajneži so Mahfuza večkrat obtožili bogokletnosti, leta 1994 pa so nanj celo skušali izvesti atentat. Pisatelj je napad z nožem preživel, a je imel od takrat zaradi poškodovane roke težave s pisanjem.

Volja do življenja
Mahfuz, ki so ga zaradi poškodbe glave v bolnišnico prepeljali pred mesecem dni, je ostal živahen vse do konca in pred kratkim so njegovi zdravniki poročali celo o izboljšanju njegovega zdravstvenega stanja. Skoraj vsak večer se je v Kairu srečeval s prijatelji in snoval nove zgodbe.

Tudi brez arabščine bo šlo
V slovenskem prevodu je za zdaj izšel le en Mahfuzov roman, Pot med palačama iz leta 1956, ki ga je za založbo /*cf lani prevedla in z obsežno spremno besedo opremila Barbara Skubic. Pot med palačama je prvi del t. i. "kairske trilogije", nekakšne kronike razvejane muslimanske, tradicionalno patriarhalne rodbine. na prevod čakata še naslednja dva dela, Palača poželenja in Cukrarska.

"Če me bo želja po pisanju kdaj minila," je ta veliki pisatelj izjavil v intervjuju pred nekaj leti, "bi rad, da bi bil to moj zadnji dan."