Knjige
Vodilne teme in motivi Minattijeve poezije so partizanstvo, osvobodilni boj, smrt, svoboda, upanje, hrepenenje, mir in nemir, razočaranje, narava, barje, ljubezen, potrtost, samota, nostalgija, tišina, prisluškovanje sebi, dobrota in slutnja smrti. Foto: Marjan Kukec (1978) / DLIB
Ivan Minatti
Pesmi Ivana Minattija so predvsem intimistične, večinoma govorijo o odtujenem človeku, ki se zateka v naravo. Ena njegovih najbolj poznanih pesmi pa je Nekoga moraš imeti rad. Foto: MMC RTV SLO
"Nedvomno poezija mlajše generacije formalno in jezikovno temelji na moderni - je pa čisto nekaj drugega. Povsem kaj drugega po vsebini in po osnovnem razpoloženju, ki ga izžareva. Pesniki te generacije so šli, eni sta­rejši, drugi mlajši, vsi pa še skoraj otroci, skozi revolucijo, skozi dobo obnove z njenimi mladinskimi delovnimi brigadami, skozi čas velikih nasprotij, upov in tudi razočaranj. Iluzije o marsikaterih vrednotah, ki so tvorile človekovo etično hrbtenico, so se razpršile. In ravno ta človek, ki išče, ki se navdušuje, ki se dviga, pa spet pada v malodušje, je pogostna tema te poezije. Ta tema pa je nova, ni tista izpred leta 1900," je o pesniškem credu svoje generacije leta 1957 za Našo sodobnost zapisal Minatti. Foto: Marjan Kukec (1978) / DLIB
Ivan Minatti
Z Ivanom Minattijem je slovenski parnas izgubil veliko ime. Foto: MMC RTV SLO
VIDEO
Slovo Ivana Minattija

Dodaj v

Umrl je pesnik in prevajalec Ivan Minatti

Intimistični pesnik človeške odtujenosti
9. junij 2012 ob 20:14,
zadnji poseg: 10. junij 2012 ob 10:41
MMC RTV SLO

V 89. letu starosti je umrl slovenski pesnik Ivan Minatti. Sodi v pesniško generacijo, ki je začela pisati med vojno in nato nadaljevala po njej.

Ivan Minatti (1924-2012), čigar pesem Nekoga moraš imeti rad je med Slovenci že skoraj ponarodela, velja za enega najpomembnejših in najznačilnejših pesnikov prvega povojnega rodu ter tipičnega predstavnika povojnega intimizma.

Minatti se je rodil 22. marca 1924 v Slovenskih Konjicah, pri petih letih pa se je družina preselila v Slovenj Gradec in pri desetih v Ljubljano. Med vojno je maturiral na gimnaziji v Ljubljani.

Nesojeni zdravnik
Po maturi je začel študirati medicino, vendar je študij med vojno opustil in odšel v partizane. Po vojni študija medicine ni nadaljeval. Vpisal se je na slavistiko in leta 1952 diplomiral iz slavistike na Univerzi v Ljubljani na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1947 je bil urednik Mladinske knjige, kjer je deloval do upokojitve leta 1984. Od leta 1991 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Med njegove najbolj znane pesniške zbirke sodijo: Pa bo pomlad prišla (1955), Bolečina nedoživetega (1964, 1994), Ko bom tih in dober (1973), Pesmi (1980) in Prisluškujem tišini v sebi (1984).


Pesmi je Minatti pisal že v gimnaziji, objavljal jih je v almanahu Utrinki in reviji Umetnost, med vojno pa v partizanskih glasilih. Pozneje je sodeloval pri Slovenskem zborniku, Novem svetu, Mladinski reviji, Slovenskem poročevalcu, Novih obzorjih, Sodobnosti, Pionirskem listu in drugih.

Pesnik intime
Njegova lirika je predvsem osebna, razpoloženjska in čustvena, slog impresionističen, novoromantičen, usmerja pa se tudi k ekspresionizmu. Kritiki so mu sprva očitali premajhno borbenost, kajti za takratni vojni čas so bile značilne udarnejše pesmi, njegove pesmi pa so bile sprva pogosto otožne, opisovale so tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost, pesimizem.

V svoji prvi zbirki S poti je Minatti povezal kolektivno izkušnjo partizanskega boja z izrazito intimistično liriko, polno groze nad krutim časom, ki je značilna tudi za poznejše zbirke. Šele pozneje je začel ustvarjati bolj intimistično liriko ter tako poleg pesnjenja o družbi ter poeziji opeval tudi ljubezen in naravo.

Za nov izraz, a brez larpurlartizma
"Prepričan sem, da sodobna poezija mora zapustiti stara, varna, izhojema pota," je v reviji Naša sodobnost leta 1957 zapisal Minatti. "Sem za nov izraz, za nove forme, za nova estetska načela - sem pa tudi, in to predvsem, za zdrav razum in za zdravo logiko. Žonglirati z nera­zumljivimi besedami, zahajati v ekstremnost, biti po vsi sili moderen, ker je zdaj to moderno, se gotovo prej ali silej izkaže za jalov posel. Prepričan sem, da ni namen umetnosti, razvozlavati uganke, in da nobenemu umetniku ni cilj, brati samega sebe. Če že govorimo o krizi v poeziji, bi pomenilo krizo kvečjemu to zadnje, še večjo krizo pa, če bi pesniki molčali. A dokler v poezijo verujejo in pišejo, dokler v literarno areno prihajajo vedno nova in nova mlajša imena, se zanjo ni treba bati."

V naslednji pesniški zbirki Pa bo pomlad prišla prevladuje erotična lirika z impresionističnimi podobami narave. Zanjo sta značilna notranji mir in resignacija. Dokončen obračun z iluzijami in prestop v poudarjeno resignacijo pa predstavlja prelomna zbirka Nekoga moraš imeti rad. Nadaljnje zbirke so večinoma izbori iz že objavljenih zbirk in ponatisi z dodanimi nekaterimi novimi pesmimi in cikli.

Napisal je nekaj pesmi za otroke, znan pa je tudi po številnih prevodih. Prevajal je iz češčine, turščine, albanščine, ruščine in francoščine. Tudi Minattijeva dela so prevedena v tuje jezike. Med številnimi priznanji in nagradami je prejel tudi Prešernovo nagrado za zbirko Prisluškujem tišini v sebi leta 1985.

"Minatti je pesnik z eno samo struno, ki pa jo obvlada s takšno veščino, da je iz nje napravil izviren, zanimiv in značilen lirski svet," je o njegovi poetiki zapisal literarni zgodovinar Jože Pogačnik.

"Pionir intimizma"
Svojcem pokojnika je izraze sožalja že poslal tudi minister za izobraževanje, znanost kulturo in šport Žiga Turk. "Ivan Minatti je bil velik slovenski pesnik, nepozaben in nedosegljiv lirik povojne slovenske poezije, pionir v časih po drugi svetovni vojni, ki intimizmu še niso bili naklonjeni," je zapisal.

Morda je sloves velikega pesnika primerno zaznamovati tudi z njegovimi lastnimi verzi na to temo. V pesmi Ko bom umrl je že leta 1947 zapisal:

Ko bom umrl, me nikar ne pokopljite med
mrtva trupla — v grobu je tesno. Pod brezo
me brez krste položite, ko mesec bo
prijadral na nebo.

Tam bom s steklenimi očmi strmel v modrino neba,
ki z zvezdami se pogovarja, in šum vetrov poslušal,
ki v tišino noči pojo, dokler ne vstane zarja.

Ko bom umrl, me na polje ponesite, brez
križa, krste, solz in vzdihovanja, in me pod
belo brezo položite zvečer, ko mrak v njej
lepe sanje sanja.

N. A., A. J.
Ivan Minatti: Ko boš prišla
Prijavi napako
Komentarji
Applecore
# 09.06.2012 ob 20:28
Ivan Minatti
Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
miroslav
# 09.06.2012 ob 20:24
nekoga moraš imeti rad...

tudi jaz pravim hvala ivan...
nikajelenc
# 09.06.2012 ob 20:30
Ivan Minatti

Poslednja luc

Megla se od strehe do strehe razveša.
Na koncu poti
žarijo iz mraka samotne in trudne
obcestne luci.

Koraki se bližajo in gredo dalje.
Prazen obraz
v visokem ovratniku zdrsnil je mimo
v ivje in mraz.

Drevesa kot straže ob strani stojijo.
Megla se gosti.
Skoz okno podstrešja – kdo neki še sanja? –
svetilka brli.

Počivaj v miru.
severna zvezda
# 09.06.2012 ob 20:57
................... škoda, a nič ni večno, razen Tvojih pesmi ............ ene redkih pesmi, ki sem jih razumel ob prvem branju! Pogosto redkost umetnika, da otroku ali najstniku približaš in ne priskutiš poezije. Hvala!

Počivaj v miru!
polzaliva
# 09.06.2012 ob 20:19
Ivan, hvala in zbogom.
k.r./celje
# 09.06.2012 ob 21:38
Meni najljubša:
Ivan Minatti - Čakam te

Čakam, prisluškujem, miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer ...
O, leta dolgo
te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje ...
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.
barca19
# 09.06.2012 ob 21:39
V zadnjih letih so nas zapustile osebe,ki se jih ne da nadomestiti in so naredili veliko za slovenski jezik.Eden izmet takšnih je prav gotovo bil Ivan Minatti.Počivajte v miru in hvala vam za vse.
en2
# 09.06.2012 ob 21:26
Februarja sem bral njegove pesmi na nekem dogodku, nisem si mislil, da bo še letos odšel.

Moji veliki trije - Mila Kačič, Tone Pavček in Ivan Minatti so sedaj skupaj, njihove pesmi pa za vedno zapisane na listih, zbirkah, v glavah in dušah.. Pa srečno, dragi pesnik..
TineB
# 09.06.2012 ob 22:45
Ivan Minatti

V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad,
v mladih brezah gnezdijo sanje -
za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.

Za vse tiste, ki jim nemir v očeh
zasije ob prvem pomladnem cvetu,
za tiste, ki se srce razboli jim,
ko dež zašumi v marčnem vetru,

za vse, ki dolgo dolgo v večer
na oknu zamišljeni preslonijo
in sami ne vejo, kaj čakajo
in po čem hrepenijo.

O, v mladih brezah je tisoč sanj,
pomladi in zastrtih smehljajev,
kot v pravljicah Tisoč in ene noči
iz daljnih, prečudnih krajev.

O, v mladih brezah je tisoč življenj
za vse tiste, ki ne znajo živeti
in le mimo življenja gredo
kot slepci in zagrenjeni poeti.
sanja25
# 09.06.2012 ob 21:06
Do njega čutim samo spoštovanje. Nekoga moraš imeti rad je sploh ena mojih najljubših pesmi. Hvala ti za vse kar si ustvaril in počivaj v miru.
konjice
# 09.06.2012 ob 20:35
Zbogom slavni meščan Slovenskih Konjic
panther1
# 09.06.2012 ob 20:34
Hvala za vse, eden mojih najljubših...
Borut Petrovič Vernikov
# 09.06.2012 ob 22:31
Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen -
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reke, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Ivan Minatti

Spoštovani Pesnik, tvoja prava pot se je šele začela...
Hvala ti za neprecenljiv zaklad tvoje poezije.
melitam
# 09.06.2012 ob 22:21
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine.
ww
# 09.06.2012 ob 20:23
HVALA MU
ishgilliath
# 10.06.2012 ob 00:12
Žalostna novica...
Čas ne prizanaša nikomur..
Niti največjim niti najboljšim..
Jakob Mali
# 09.06.2012 ob 22:33
nekoga moraš imeti rad...

tudi jaz pravim hvala ivan...


Ni kaj dodati, razen poklon Ivan...
Calendula
# 09.06.2012 ob 21:36
Hvala za vse lepo kar si nam zapustil.
Spletni_krizar
# 09.06.2012 ob 20:28
Slava mu.
~Roxana~
# 09.06.2012 ob 22:55
Počivaj v miru, Ivan :(
:cool2:
# 10.06.2012 ob 08:48
Umrlo je samo telo. Skozi svoje delo je postal nesmrten.
nWo
# 09.06.2012 ob 20:15
Zadnje leta ja rad zahajal na barje.
Samo Zakes
# 10.06.2012 ob 11:03
A bo tole prva zbirka komentarjev v zgodovini, ki ne bo imela negativnih komentarjev?

Minatti je bil/je/bo všeč tudi meni...
lookaaa
# 10.06.2012 ob 07:06
on je odsel, pesmi nam na sreco ostajajo!
mooodeeel
# 09.06.2012 ob 22:39
RIP
marjetki
# 10.06.2012 ob 12:15
Škoda. Je pa kar nekaj naredil. Hmm. Pa tudi spoštljivo starost je dosegel. Naj počiva v miru.
generusus
# 10.06.2012 ob 11:58
Njegove pesmi so brezčasne, izjemno sporočilne, da se ti naježi koža. Počivaj v miru...
3rac
# 10.06.2012 ob 08:41
Počivaj v miru v tvojem gnezdu miru in nežnosti
evaevi
# 10.06.2012 ob 08:14
nekoga moraš emati rad
Oton Župančič
# 10.06.2012 ob 01:25
Hvala Ti Pesnik za vse besede in vse rime, za vso toplino, ki si nam jo padaril, počivaj mirno Pesnik......
Konec despotizmu
# 10.06.2012 ob 00:10
Hvala za komentarje, sem ga malo bolje spoznal, in kot kaže resna legenda, spoštljivo delo in starost.

Počivaj v Miru.
gregorsu
# 09.06.2012 ob 23:11
obogatil je vse nas s svojimi deli in prevodi. Kot vse minljivo je tudi on dočakal konec tega življenja.

tvoje ime bo živelo z vsemi, ki vedo kaj je ljubezen in modrost. Po tebi bomo poimenovali ulice, ceste, trge, po tebi bomo imenovali nagrade za največje dosežke in postavili spomenike v čast tvoji veličini.

Pa tega ti ne potrebuješ, to rabimo mi, ki smo ostali brez tebe.
Cefizeljasasti
# 09.06.2012 ob 22:59
Brez dvoma smo Slovenci velik narod!
MADERA
# 10.06.2012 ob 18:20
Še dobro, da pesmi nikoli ne umrejo. Hvala ti zanje, Ivan.
margerita
# 10.06.2012 ob 16:23
Še en Pesnik je odšel... še nekdo, ki je bil vest tega naroda.
blazsef
# 10.06.2012 ob 14:03
Hvala, Ivan. Počivaj v miru.
evaevi
# 10.06.2012 ob 08:15
nekoga moraš imeti rad
Samsa
# 09.06.2012 ob 23:58
Ivan, počivaj v miru ...
Sajrus
# 09.06.2012 ob 23:58
Slava mu...
NinCy2
# 09.06.2012 ob 23:34
RIP Ivan :(
evaevi
# 13.06.2012 ob 10:53
A bo tole prva zbirka komentarjev v zgodovini, ki ne bo imela negativnih komentarjev?

Minatti je bil/je/bo všeč tudi meni...


umetnost tudi združuje
SteVsiNeumni?
# 10.06.2012 ob 19:38
Počivaj v miru Ivan.
Kazalo