Ivan Minatti (1924-2012), čigar pesem Nekoga moraš imeti rad je med Slovenci že skoraj ponarodela, velja za enega najpomembnejših in najznačilnejših pesnikov prvega povojnega rodu ter tipičnega predstavnika povojnega intimizma.
Minatti se je rodil 22. marca 1924 v Slovenskih Konjicah, pri petih letih pa se je družina preselila v Slovenj Gradec in pri desetih v Ljubljano. Med vojno je maturiral na gimnaziji v Ljubljani.

Nesojeni zdravnik
Po maturi je začel študirati medicino, vendar je študij med vojno opustil in odšel v partizane. Po vojni študija medicine ni nadaljeval. Vpisal se je na slavistiko in leta 1952 diplomiral iz slavistike na Univerzi v Ljubljani na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1947 je bil urednik Mladinske knjige, kjer je deloval do upokojitve leta 1984. Od leta 1991 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Pesmi je Minatti pisal že v gimnaziji, objavljal jih je v almanahu Utrinki in reviji Umetnost, med vojno pa v partizanskih glasilih. Pozneje je sodeloval pri Slovenskem zborniku, Novem svetu, Mladinski reviji, Slovenskem poročevalcu, Novih obzorjih, Sodobnosti, Pionirskem listu in drugih.
Pesnik intime
Njegova lirika je predvsem osebna, razpoloženjska in čustvena, slog impresionističen, novoromantičen, usmerja pa se tudi k ekspresionizmu. Kritiki so mu sprva očitali premajhno borbenost, kajti za takratni vojni čas so bile značilne udarnejše pesmi, njegove pesmi pa so bile sprva pogosto otožne, opisovale so tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost, pesimizem.

V svoji prvi zbirki S poti je Minatti povezal kolektivno izkušnjo partizanskega boja z izrazito intimistično liriko, polno groze nad krutim časom, ki je značilna tudi za poznejše zbirke. Šele pozneje je začel ustvarjati bolj intimistično liriko ter tako poleg pesnjenja o družbi ter poeziji opeval tudi ljubezen in naravo.

Za nov izraz, a brez larpurlartizma
"Prepričan sem, da sodobna poezija mora zapustiti stara, varna, izhojema pota," je v reviji Naša sodobnost leta 1957 zapisal Minatti. "Sem za nov izraz, za nove forme, za nova estetska načela - sem pa tudi, in to predvsem, za zdrav razum in za zdravo logiko. Žonglirati z nera­zumljivimi besedami, zahajati v ekstremnost, biti po vsi sili moderen, ker je zdaj to moderno, se gotovo prej ali silej izkaže za jalov posel. Prepričan sem, da ni namen umetnosti, razvozlavati uganke, in da nobenemu umetniku ni cilj, brati samega sebe. Če že govorimo o krizi v poeziji, bi pomenilo krizo kvečjemu to zadnje, še večjo krizo pa, če bi pesniki molčali. A dokler v poezijo verujejo in pišejo, dokler v literarno areno prihajajo vedno nova in nova mlajša imena, se zanjo ni treba bati."

V naslednji pesniški zbirki Pa bo pomlad prišla prevladuje erotična lirika z impresionističnimi podobami narave. Zanjo sta značilna notranji mir in resignacija. Dokončen obračun z iluzijami in prestop v poudarjeno resignacijo pa predstavlja prelomna zbirka Nekoga moraš imeti rad. Nadaljnje zbirke so večinoma izbori iz že objavljenih zbirk in ponatisi z dodanimi nekaterimi novimi pesmimi in cikli.

Napisal je nekaj pesmi za otroke, znan pa je tudi po številnih prevodih. Prevajal je iz češčine, turščine, albanščine, ruščine in francoščine. Tudi Minattijeva dela so prevedena v tuje jezike. Med številnimi priznanji in nagradami je prejel tudi Prešernovo nagrado za zbirko Prisluškujem tišini v sebi leta 1985.

"Minatti je pesnik z eno samo struno, ki pa jo obvlada s takšno veščino, da je iz nje napravil izviren, zanimiv in značilen lirski svet," je o njegovi poetiki zapisal literarni zgodovinar Jože Pogačnik.

"Pionir intimizma"
Svojcem pokojnika je izraze sožalja že poslal tudi minister za izobraževanje, znanost kulturo in šport Žiga Turk. "Ivan Minatti je bil velik slovenski pesnik, nepozaben in nedosegljiv lirik povojne slovenske poezije, pionir v časih po drugi svetovni vojni, ki intimizmu še niso bili naklonjeni," je zapisal.

Morda je sloves velikega pesnika primerno zaznamovati tudi z njegovimi lastnimi verzi na to temo. V pesmi Ko bom umrl je že leta 1947 zapisal:

Ko bom umrl, me nikar ne pokopljite med
mrtva trupla — v grobu je tesno. Pod brezo
me brez krste položite, ko mesec bo
prijadral na nebo.

Tam bom s steklenimi očmi strmel v modrino neba,
ki z zvezdami se pogovarja, in šum vetrov poslušal,
ki v tišino noči pojo, dokler ne vstane zarja.

Ko bom umrl, me na polje ponesite, brez
križa, krste, solz in vzdihovanja, in me pod
belo brezo položite zvečer, ko mrak v njej
lepe sanje sanja.