Urban Vovk v središče postavlja lastno osebnost, pri čemer njegov namen ni samoopravičevanje, značilno za klasične avtobiografije, ampak izpostavljenost, prepišnost, priznanje občutja negotovosti, in tako dalje. Foto: Cankarjeva založba
Urban Vovk v središče postavlja lastno osebnost, pri čemer njegov namen ni samoopravičevanje, značilno za klasične avtobiografije, ampak izpostavljenost, prepišnost, priznanje občutja negotovosti, in tako dalje. Foto: Cankarjeva založba

“Spekter čustev je bil nekako takšen: razočaranje, žalost, mogoče celo jeza, in vse to se je ponavljalo vedno znova, ko sem prebiral ali pa poskušal prebirati prozo slovenskih avtorjev,” piše Zupan. Toda – po njegovem –, ko človek bere Garaže, si oddahne, se nasmeji, ker ga preplavi upanje in začne sanjariti, kajti Vovkova knjiga naj bi ponujala natanko tisto, kar v slovenski prozi tako zelo pogreša: fino, toplo človečnost. Verjetno je Zupan hotel reči tudi nepoveličevalno iskrenost, vendar se mu je ta zataknila na konici jezika.

Garaže so že na prvi pogled zaznamovane z Vovkovo predhodno knjigo o južnoafriškem literarnem velikanu Coetzeeju Res neznosna resnobnost!?. V njej je vpeljal razlikovanje med avtobiografijo in autrebiografijo, ki pomeni avtobiografijo, napisano v tretji osebi in v sedanjiku, in to občasno zasledimo v Vovkovih “garažnih” zapiskih. Avtor sam v “nekakšnem predgovoru” omenja, da je skušal nekatera besedila deteoretizirati, v zaključku pa dodaja, da glede samoopredelitve za pisatelja nikoli ni bil prepričan. Za Urbana Vovka, v slovenskem literarnem miljeju najbolj znanega kot literarnega kritika, knjiga Garaže pomeni izhod iz literarnoteoretskega diskurza in hkrati vhod na literarno ledišče. To je storil skozi ozko šivankino uho, narejeno po Coetzeejevem vzoru. Podobno kot pri južnoafriškem pisatelju, tudi pri Vovkovem novem besedilu namen autrebiografije “ni popolno poznavanje samega sebe, temveč odprtost za resnico”.

Urban Vovk v središče postavlja lastno osebnost, pri čemer njegov namen ni samoopravičevanje, značilno za klasične avtobiografije, ampak izpostavljenost, prepišnost, priznanje občutja negotovosti, in tako dalje. Podobno kot Coetzee se je odločil prerešetati najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje življenja – otroštvo - , čeprav spominska lestvica variira od najzgodnejših let do današnjosti. Podajanje osebnih občutkov je tako vedno, ne glede na to, za kako kratke, vinjetne zapise gre, vpeto v posebne konstelacije. V eni izmed boljših vinjet z naslovom Žene nogometašev avtor razpreda o dimenzijah dolgčasa. Skozi počasno lupljenje oziroma nalaganje teme se znajdemo na nogometnem igrišču in opazujemo proletarske nogometaše. Domišljija brezdelnega najstnika, ki se je zazrla v igro prebivalcev samskega doma, je avtorju osnova za pomembnejšo misel oziroma sporočilo: za dolgočasjem, na videz nepomembno predstavo, se skriva skoraj toliko kot skrivnost.

V tistem hipu je še enkrat s pogledom oplazil ozko strnjeni krog žensk in prvič pomislil na to, katere od njih bi, če bi jih bolje videl, lahko postale žene tistih navdušenih dalnjepoletnih nogometašev, ki so po dopoldanski izmeni prihajali na takrat še ne z žičnato ograjo obdano in skrbno zalivano igralno površino in se kot majhni otroci veselili igre. Pomislil je tudi na to, kaj in od kod jih je prineslo, kakšne usode in razlogi se skrivajo za njihovimi zakritimi obrazi. Takrat se mu je zazdelo, da je bilo v njihovem dolgočasju, ki so ga pripeljali do skrajnih meja občutenega, zares nekaj zloveščega in da je bil to morda samo njihov takratni odgovor na pomembno sporočilo, ki se je skrivalo za na videz povsem nepomembno predstavo, ki bi jo večina pozabila že po dveh minutah.

Nobenega pravega razloga ni imel, da bi se čutil krivega, a usode so kar naenkrat dobile konkretne obraze, ki so na eni strani medtem že postali del njegovih ne več prav bližnjih spominov, na drugi pa so si prizadevali ostati skriti, zakriti, neznani, neprepoznavni. Na eni strani povezani z zgodbo, ki se je ne bi branil doživeti znova, na drugi pa s tisto, ki bi jo ne samo on, temveč kar ves svet, najraje za vedno izbrisal.

Čeprav Urban Vovk z imenom in priimkom ves čas ostaja prisoten in nanj niti za hip ne pozabimo, Garaže po zgledu autrebiografije ne dajejo vtisa, da prebiramo osebnoizpovedno prozo. Ne le da dogodke opisuje kot iz višinske perspektive, temveč skuša odpreti tudi prostor med tem, kar se je zares zgodilo, in tem, kar se je samo dozdevalo. Prizori, ki se mu jih zdi vredno opisati, niso velike, herojske zgodbe, ampak najmanjkrat povedane zgodbe, na primer tiste o vsakodnevnih migracijah oziroma vožnji z avtobusom. Ne gre le za pristno nostalgijo in opise dogodivščin mladoletnega urbaniziranega avanturista – ob tem, da jih nemalokrat odlikuje poseben vovkovski humor – pač pa avtor svojevrstno partikularnost vedno znova naveže na univerzalnejšo izkušnjo. Ob opazovanju vojakov, ki so se ob razpadu jugoslovanske države vračali v šentviško vojašnico, na primer ugotovi, “da se vse družbene napetosti /…/ najprej pokažejo pri najbolj splošnih in samoumevnih rečeh, kot je sesti na avtobus ali kupiti papriko na tržnici.”

Zgodbe v knjigi Garaže imajo precizno zgradbo. To med drugim pomeni, da gre predvsem v vinjetah za subverzijo avtobiografsko-pritrjevalnega. Vovk je intimen, hkrati pa nam ničesar ne izda o svojem življenju. Seganje od posamičnega k splošnemu doseže tako, da na dano situacijo pogleda z umirjenim, distanciranim očesom, pri čemer zaradi razdalje do opisovanih dogodkov in lovljenja v širšo družbeno mrežo ne čutimo težnje po graditvi osebnostne mitomanije, kot je to primer pri Urošu Zupanu. V tem oziru se tudi pozna, da so vinjete kot tudi kratke zgodbe, ki so vendarle najšibkejši del te knjige, nastajale kar 23 let, in sicer od leta 1992 do 2015. Ne da bi se časovni lok knjigi poznal, pa vendar je treba poudariti, da zgodbe, kot je na primer Vikendaši, vsaj v primerjavi z vinjetami ali esejiziranimi zgodbami, izgubijo srž žanrskega prehajanja in delujejo predvsem kot substanca za voluminiziranje knjige.

V krajših besedilih, zbranih pod skupnim naslovom Dnevi televizije, avtor izhaja iz škatlaste črno-bele pridobitve, ozaljšane s kvačkanim prtičkom in vazo. Tu je spet zelo vovkovski, to pomeni, da je njegovo glavno orodje procesiranja spominski aparat, dopolnjen s preciznim, izčiščenim stavkom, predvsem pa z bodico dvoma o svojih odločitvah in izbiri. Ob nekom, ki se vrsto let profesionalno ukvarja z literarno kritiko, bi sicer pričakovali, da bodo besedila drugih avtorjev veliko bolj vehementno vdirala v njegovo teksturo, toda šele v daljšem besedilu Klovn v testu si Vovk pomaga z romanom Heinricha Bölla Klovnovi pogledi, ki ga je menda očaral zaradi kljubovalnosti glavnega junaka. Počasi, a zagotovo nam avtor Garaž razkriva svojo ljubezen do literature. “Prave odločitve vselej stavijo na vse ali nič,” piše, vendar naslednji hip že nakaže ne toliko dvom o literaturi, pač pa težo njenega bremena in dolgotrajno čakanje na razkritje skrivnosti.

Garaže na neki način zaznamuje strah pred naivnostjo. Urban Vovk se je odločil napisati avtobiografijo, v kateri se po eni strani boji pretiranega razgaljenja, zaradi česar speljuje svoje osebnostne značilnosti v veletok občečloveških izkušenj, po drugi strani pas spretnim manevriranjem med teorijo in prakso subvertira žanr avtobiografije kot takšne. Hkrati je avtorju z neherojsko zgodbo o lastni preteklosti uspelo sproducirati iskrenost ali vsaj neizumetničenost, zaradi katere ga je njegov generacijski pisateljski kolega že pohvalil. Urban Vovk je napisal mojstrovino, v kateri poleg humorja, spretno opisanih osebnih občutkov, pogleda nazaj, prek katerega rekonstruira svojo osebnost, in še česa, dobimo tudi optimistično vero v moč literature. “Je življenje sploh mogoče izkoristiti bolje kot z njegovim prelitjem v črke?” se vpraša pisatelj čisto na koncu. Njegova misel je še toliko bolj dragocena, ker vemo, da je sad dolgoletnega dela in premišljevanja.

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)