Kakšno moč ima nad teboj nekdo, ki te brezpogojno ljubi, se sprašuje v romanu Sedem let Peter Stamm, eden najvidnejših sodobnih švicarskih pisateljev in eden od tujih gostov na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Našim bralcem ni neznan, saj sta poleg romana Sedem prevedena tudi roman Agnes in knjiga kratkih zgodb Onkraj jezera. Večkrat nagrajeni in med bralci zelo priljubljeni avtor je doslej izdal šest romanov in štiri knjige kratke proze, njegova dela pa so prevedena v 37 jezikov. Spregovoril bo o pri nas pravkar izdanem romanu Sedem let, ki ga je prevedel Slavo Šerc. Prizorišče dogajanja je München, časovni okvir dogajanja pa sega od leta 1989 do 2008. Romaneskni junak Alex, po poklicu arhitekt, je razpet med lepo in ambiciozno ženo Sonjo ter neprivlačno, dolgočasno ljubico, poljsko priseljenko Iwono. In vendar ima Iwona nad Alexom posebno moč. Stamm razkriva iracionalne vzvode ljubezenskega čustva in erotičnega poželenja. Roman je pisan v minimalističnem, zgoščenem slogu. Liki zaživijo pred nami kot v resničnem življenju, vidimo, kako se gibljejo, kako govorijo, pri čemer si sami ustvarimo njihovo psihološko podobo. In prav to si želi pisatelj - da bi njegova dela brali odprto, z veliko svobode. Peter Stamm ničesar ne pojasnjuje, ampak nas postavi v zgodbo življenja. Bolj kot odgovori so pomembna vprašanja in pogled v nedoumljive plasti človeške biti.

Modro okrasje: v kurdskem patriarhatu še vedno sprejemljive modrice
Partnerske odnose in ljubezenska razmerja gotovo določa tudi kulturno in civilizacijsko okolje, v katerem ljudje živijo. V nazadnjaški, s patriarhalno tradicijo obremenjeni družbi, v kateri je ženska oropana dostojanstva in jo moški dojema kot svojo lastnino, se odvija roman Modro okrasje, prvenec avstrijske pisateljice Katharine Winkler. Delo, ki ga je prevedla Ana Jasmina Oseban, je avtorica predstavila na Slovenskem knjižnem sejmu. Gre za pripoved o mladem kurdskem paru iz Anatolije, za pripoved o ljubezni, ki ne more preživeti, ker jo zaduši nasilje. Roman je zasnovan po resnični življenjski zgodbi. Filiz, kurdsko dekle iz vzhodne Anatolije, se pri petnajstih letih poroči z nekaj let starejšim Yunosom. Ker so dekletovi starši proti poroki, dekle zbeži k mladeničevi družini, kjer doživlja grobo maltretiranje in nasilje. Nad njo se znaša mož, pa tudi tašča, saj je to v arhaičnem muslimanskem okolju splošno sprejeto ravnanje. Ženskam se zdi v tamkajšnji patriarhalni družbi povsem sprejemljivo, da jih možje nenehno pretepajo. Zato svoje modrice, ali modro okrasje, kot jih je poimenovala pisateljica, sprejemajo s popolno vdanostjo. Ko se družina preseli na Zahod, v obljubljeno deželo Avstrijo, se nasilni patriarhalni vzorci v muslimanskem zakonu ne spremenijo. Filiz še naprej trpi pod moževimi udarci. A počasi se zaveda, da ženske v Avstriji živijo drugače, avstrijske institucije pa ji ponudijo pomoč in jo odrešijo trpljenja. A preden se osamosvoji in loči od moža, gre skozi pekel lastnih dvomov. Roman ni pisan kot kritika islama ali muslimanske tradicije, ne želi se opredeljevati do verskega ali nacionalnega konteksta dogajanja. Gre preprosto za zelo tenkočuten in presunljiv manifest proti samoumevnosti družinskega nasilja pod krinko katere koli verske ali etnične tradicije.

Ljubezen, ki se upira pritisku večine
Tretji prispevek v oddaji bo govoril o ljubezni, ki se spoprijema s predsodki in prikritimi psihosocialnimi pritiski večine. O tem piše v svoji poeziji ena najizvirnejših pesnic pri nas – Kristina Hočevar. Njene pesmi govorijo o istospolni ljubezni in preizprašujejo ustaljene družbeno – spolne identitete. Pesnica je neizprosno iskrena v izrekanju lastnega jaza, v soočanju s svetom in z lastno intimo. O vsem tem govori tudi njena šesta pesniška zbirka Naval, ki je izšla v treh posamičnih zvezkih. Lahko beremo vsakega posebej, posebno sporočilo pa prinašajo kot celota. Samota, neminljivost ljubezni, osvobajanje z erotiko, izrekanje smrti, smisel pisanja poezije so osrednje tematske ravni Navala, v katerem je pesnica še poglobila zanjo značilno poetiko. Fragmentarno dikcijo ustvarjajo verzni prestopi, izrazit ritem, minimalističen izraz z natančno rabo metafor in veliko zamolkov, tišine. Takšen slog zelo sugestivno odraža pesničino doživljanje sveta. Ostre robove, bolečino, pa tudi nežnost, upanje, milino. V Navalu se zrcalijo različne ravni ljubezni, tudi ljubezen do življenja, s katero pesnica kljubuje brezupu. In s katero utira pot svobodi, tako sebi kot drugim.