Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 12 glasov
Ocenite to novico!
Javnosti so prvič predstavili arhiv pisem, ki so si jih izmenjevali člani bloomsburyjskega kroga intelektualcev. Med njimi so pisma, ki podajajo nov pogled na smrt Virginie Woolf.
"Upanja je konec. Samo zato, ker še nismo našli njenega trupla, je še niso uradno razglasili za mrtvo." To je odlomek iz pisma, ki ga je pisal angleški umetnostni kritik in član omizja intelektualcev, ki so se zbirali v londonskem Bloomsburyju, Clive Bell. Pisma, ki so si jih izmenjevali Virginia Woolf, E. M. Forster, Lytton Starchey in tudi, na primer, ekonomist J. M. Keynes, je pred kratkim pridobil cambriški King's College. V več pismih so odkrili sledi slabega duševnega stanja Virginie Woolf, ki je napovedovalo končno tragedijo. Tako je v že omenjenem pismu Bell pisal tudi, da se je Virginia Woolf znova znašla "v enem tistih dolgih in mučnih živčnih zlomov, ki jih je že nekaj pretrpela".
Dodajmo še en izsek iz tega pisma, ki razkriva, da je bila javnost o samomoru Woolfove obveščena šele nekaj dni po dejanski smrti pisateljice. "Mislim, da Times še ni objavil novice, da je Vrginia pogrešana. Bojim se, da se je utopila okoli poldneva prejšnji petek. /.../ Njeno palico in odtise njenih nog smo našli na rečnem obrežju. Nekaj dni smo brez upanja upali, da je v svoji norosti le nekam zašla in da jo bomo morda odkrili na kakšnem seniku ali pa kar v kakšni vaški trgovini." Bell je še zapisal, da je bilo takšno tragedijo skoraj pričakovati. Dve leti norosti, nato pa nenaden prehod v vojni čas ... to jo je skoraj moralo ubiti.Prominentni članici londonske boeme
Arhiv sicer obsega več tisoč strani osebnih pisem in trideset fotografskih albumov. Med dokumenti so tudi pisma, ki osvetljujejo smrt Dore Carrington, slikarke in dekoraterke ter prav tako članice bloomsburyjske skupine. Osebi, o katerih iz tega arhiva izvemo največ, pa sta Frances Partridge in Rosamond Lehmann. Imeni pri nas nista dobro znani, vendar pa gre za pomembni članici bloomsburyjskega kroga in nasploh vidni osebi londonskega literarnega "jetseta". Predvsem Lehmannova je dobro sledila prepričanju avantgardnega drznega umetnika in je s svojim romanom Dusty Answer, katerega glavna junakinja je odkrito biseksualna, povzročila pravi škandal.
O teh dveh ženskah je arhivarka King's Collega Patricia McGuire dejala: "Na določen način sta lahko ti dve ženski pripadali le generaciji, ki je delovala med obema svetovnima vojnama. Imeli sta izobrazbo, dobro vzgojo in tudi že politične pravice, obenem pa sta imeli dovolj prostega časa, saj jima ni bilo treba skrbeti za gospodinjstvo. Bili sta zelo trmasti, imeli sta jasna stališča, odkrito sta govorili o svojih čustvih in hkrati sta imeli zaradi svojega boemskega načina življenja stalne boje s predstavniki starejše in bolj konservativne generacije.
