Izmed 1.500 izvodov Dalmatinove Biblije je v Sloveniji danes znanih 36 izvodov, vsaj še 42 jih obstaja v tujini. Eno izmed teh dragocenih knjig hranijo v Mestni knjižnici Kranj, vendar pa je bila ta izdaja še pred nekaj leti zaradi pogoste rabe in neprimerne hrambe v preteklih obdobjih v zelo slabem stanju. Star sijaj so ji zato povrnili v Centru za konserviranje in restavriranje Arhiva Republika Slovenije.
Vsi vemo, da smo prvi celotni prevod Svetega pisma v slovenskem jeziku dobili leta 1584, kot je tudi označeno na z bogato grafiko okrašeni prvi strani Dalmatinove Biblije. A knjigo so zares natisnili že novembra leto poprej. V Wittenbergu so jo začeli tiskati 28. maja 1583 in ker je tiskanje potekalo hitreje, kot so pričakovali, izid pa so predvideli šele v naslednjem letu, so takšno letnico tudi natisnili.

Naslon na Lutrov nemški prevod
Slovenski prevod Biblije je rezultat uresničevanje enega ključnih načel protestantskih skupnosti, da vernike Bog nagovarja v njihovem jeziku. A prvotni namen širjenja vere je bil s tem pomembnim delom slovenske reformacije bistveno presežen, saj je ključno prispevalo k razvoju slovenskega jezika. Biblijo je sicer začel prvi prevajati že Primož Trubar (1508-1586), a se je ukvarjal zgolj z novozaveznimi teksti. Jurij Dalmatin (1547-1589) pa je imel vendarle boljše znanje grščine in hebrejščine, čeprav mu je bil pri prevajanju v pomoč zlasti že obstoječi Lutrov nemški prevod.
Najprej je prevedel Sirahovo knjigo, Mojzesovo peteroknjižje in Salomonove pregovore ter z njimi prepričal kranjske deželne stanove, ki so idejo podprli. Dalmatin je prevod končal že konec 70. let 16. stoletja, nato pa so se začele priprave na tisk. Vprašanje finančne podpore je bilo pravzaprav hitro razrešeno, leta 1578 so v Brucku na Muri deželni stanovi sklenili, da bodo tisk Biblije v slovenskem jeziku podprli na skupne stroške.
Priprave na tisk podobne današnjim
Jurij Dalmatin in Adam Bohorič (1520?-1598?), ki je dal leta 1584 z Zimskimi uricami slovenščini še 'zakonsko' obliko, sta o pripravah Biblije podrobno obveščala deželne stanove. Kot pokaže korespondenca, so priprave na tisk potekale zelo podobno kot danes. Naročniki so namreč tudi tedaj ravnali povsem tržno. 22. maja leta 1582 je Dalmatin pripravil seznam pogojev, "o katerih se mora gospod tiskar odločiti glede tiska slovenske Biblije in podati pisno pojasnilo. Prvič. Po kakšni ceni se lahko kupi pola lepega belega in dobrega tiskarskega papirja srednje kakovosti, približno takega, kot je tisti, na katerem je tiskana frankfurtska nemška Biblija v folio formatu." Podobno kot danes je bilo treba določiti tudi tip črk, postavitev strani, naklado, koliko korektorjev bo potrebnih in podobno.
Mandelc mora zapreti tiskarno
Po prvotnem stanovskem dogovoru bi morali knjigo natisniti v Mandelčevi tiskarni, ki je v Ljubljani delovala od leta 1575. Načrti so prišli na uho nadvojvode notranjeavstrijskih dežel Karla, ki je tisk v Ljubljani prepovedal, najverjetneje pa je moral zaradi tega Janž Mandelc po sedmih letih zapreti tiskarno in se umakniti iz Notranje Avstrije, pojasnjuje Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
Protestanti so morali poiskati novega založnika in pot jih je ponesla v Wittenberg, kjer so Biblijo natisnili v petih mesecih, kar je bilo tedaj izredno kratko obdobje za takšen tiskarski podvig. Stroški so znašali 8.000 goldinarjev, kot glavna donatorka največ izvodov Bliblije pa jih je večinoma pokrila vojvodina Kranjska. Knjige so iz Wittenberga tovorili v skrinjah in sodih, ki so bili v prvi vrsti primeren način transporta dragocenih knjig, in ne zgolj priročni za tihotapljenje prepovedanih del, kot se rado poudarja.

Slovenske knjige niso glavna tarča grmad
V nasprotju s splošnim prepričanjem v obdobju deželnoknežje protireformacije na trgih niso zažigali pretežno slovenskih knjig, ampak so bile tarče v prvi vrsti protestantske teološke knjige v nemščini in latinščini, pojasnjuje Luka Vidmar. Le manjši del knjig, ki so končale v ognjenih zubljih, je bil slovenski, med temi pa ni bilo Dalmatinove Biblije. Pravzaprav je bil med slovenskimi avtorji le Trubar tisti, čigar opus je bil v celoti prepovedan.
Dalmatinov prevod Biblije je bil dovoljen, je vendarle 'knjiga vseh knjig'. Podarili so jo, denimo, ljubljanskemu škofu Janezu Tavčarju, v lasti jo je imel tudi glavni protireformator na Kranjskem Tomaž Hren. Hranili so jo v škofijski knjižnici in ob predhodnem dovoljenju škofa so jo zaprositelji dobili v branje.
Daljnosežen pomen Dalmatinovega prevoda
Na protestantsko knjižnojezikovno tradicijo se je v naslednjih stoletjih naslonilo tudi katoliško pisno izročilo, saj samo ni bilo zadostno ne po količini ne po kakovosti. Zato je prav Dalmatinova Biblija tista, ki je najbolj prispevala k ohranjanju slovenske jezikovne pravopisne norme v slovenskih deželah tudi v naslednjih dveh stoletjih, vse do Kumerdeja in Japlja. Med necerkvenimi deli so bile izredne uporabne vrednosti tudi Bohoričeve Zimske urice, edino delo slovenskih protestantov 16. stoletja, ki je doživelo ponatise še v 18. stoletju. Omeniti je treba še prvi nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar nemškega protestanta Hieronima Megiserja.

Kako je potekala restavracija kranjskega izvoda?
Če je polovica ohranjenih izvodov Dalmatinove Biblije v razmeroma dobrem stanju, med te ni sodila kranjska knjiga. Kot je pojasnila vodja Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije dr. Jedert Vodopivec Tomažič, ji je med drugim manjkala zadnja platnica in zadnjih nekaj listov. Restavratorji so se pred začetkom dela znašli pred etičnim vprašanjem, ali je poseg v takšno pomembno knjižno delo (zlasti ker imamo tudi dve faksimilirani izdaji iz let 1968 in 1994) zares potreben, saj se z vsakim takšnim posegom zmanjša njena vrednost. Ker pa je bila knjiga preveč poškodovana, ranljiva in občutljiva, da bi se tudi ob najmanjši uporabi poškodbe le še povečale, je odločitev za konservatorsko-restavratorski poseg vendarle prevladala.

V kranjski Dalmatinovi Bibliji se je ohranilo 674 listov, skoraj na vsakem drugem najdemo lesorezno upodobitev, pri številnih so si pomagali s klišeji, ki so jih tri desetletja prej uporabili za prvo izdajo Lutrovega nemškega prevoda.
Konservatorsko-restavratorski poseg takšne dragocenosti je izredno zahteven in dolgotrajen postopek. Potekal je od januarja 2010 do lanske pomladi. Najprej je bilo treba knjigo natančno pregledati in označiti stanje, po končanem delu pa vsak fragment vrniti na svoje mesto. Previdno so odvezali vezavo s štirimi dvojnimi konopljinimi vrvicami, ki so bile umeščene v leseni opori. Kapitalski sistem je bil v celoti potrgan, knjiga pa je bila prekrita z galunsko obdelano svinjsko kožo, ki so jo utrdili in podložili z novo. Na zgornji platnici sta se ohranila oba toga dela medeninastih zapiral nemškega tipa, na spodnji pa so morali gibljiva dela zapiral rekonstruirati. Pole knjižnega bloka so očistili in konservirali-restavrirali poškodovane liste. Kljub nepopolnosti kranjske Dalmatinove Biblije so se odločili, da knjigi ne bodo dodajali rekonstrukcij ali kopij manjkajočih listov, saj se je danes nemogoče približati kakovosti in značilnostim tedanjega papirja. Kakšno je bilo delo, ko je leta 1583 prišlo iz tiskarne, pa nam danes kaže nekaj dobro ohranjenih izvodov. Obe faksimilirani izdaji Dalmatinove Biblije sta sicer verni kopiji vsebine in oblike zapisa, njuna materialna podoba (papir, struktura knjižnega bloka in vezave) pa žal le približek.
Dokumentarni film Biblija oživljena
Konservatorsko-restavratorski ekipi je dobri dve leti sledila tudi ekipa TV Slovenije z režiserjem Jadranom Sterletom na čelu. Posnela je dokumentarni film Biblija oživljena, ki opomni na zahtevnost in pomembnost ustrezne skrbi za ohranitev naše knjižne dediščine. Obenem pa je, kot poudarja Jedert Vodopivec Tomažič, lahko tudi opozorilo na veliko količino knjig, ki jih hranijo na policah arhivi in knjižnice in kličejo po takšnem posegu.