Knjige
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.1 od 78 glasov Ocenite to novico!
Manca Renko
Mednarodni literarni festival Literature sveta – Fabula velja za največji in najodmevnejši tovrstni festival v Sloveniji in širši regiji. Kot pravi direktorica festivala dr. Manca G. Renko, potekajo priprave na festival vse leto. Foto: Radio Slovenija
Fabula
Kot pravi dr. Manca G. Renko, ima vsak avtor svoje posebnosti, ki jih moraš pri dogovarjanju za sodelovanje upoštevati, pri Terryju Eagletonu pa je posebnost v tem, da ne uporablja elektronske pošte. Foto: Matej Pušnik/Fabula
       Gre za permanentno stanje pozornosti, v katerem si, ko bereš tuje, domače medije. Vedno imaš v glavi vprašanje, koga bi bilo dobro povabiti, koga bi bilo dobro prevesti, kateri so tisti avtorji in avtorice, ki bi jih bilo vredno pripeljati v Ljubljano ali kateri so tisti, za katere imaš občutek, da bi si jih slovensko občinstvo želelo spoznati.       
Fabula
Osrednja tema letošnjega festivala je upanje. Foto: Matej Pušnik/Fabula
       Eden izmed razlogov je tako imenovani knjižni, zaradi Terryja Eagletona, ker je ena izmed njegovih zadnjih, po mojem mnenju tudi boljših knjig, Upanje brez optimizma in sem si jo želela izdati v slovenskem jeziku. Upanje tudi zato, ker smo v letu, ko bomo praznovali okroglo obletnico leta ’68. Takrat se je upanje pojavljalo kot eno od gonil, celo političnih sprememb. To je prvo vprašanje – ali upanje lahko prinese spremembe in kakšne posledice ima to? In ne nazadnje je upanje tista stvar, ki poganja naša celotna življenja naprej. Če bi nam bilo odvzeto upanje, bi nam bilo, na neki način, odvzeto življenje.       
 O izboru upanja kot osrednje teme festivala
Fabula
Fabula pa pozornosti ne bo namenjala le literaturi, marveč tudi humanistiki, družbeno-političnim vprašanjem in filmu, del programa pa bo posebej privabljal tudi otroke in mladostnike. Foto: Matej Pušnik/Fabula
Manca Renko
Nočem sprejeti tega, da ljudje preprosto ne razumejo umetnosti, ker je preveč vzvišena. Če je ne razumejo, potem kot družba nekaj počnemo narobe, saj očitno nimajo dostopa do nje oziroma možnosti, da bi jo razumeli, razmišlja sogovornica. Foto: BoBo
       Ne samo, da v Sloveniji vemo, da spolno nasilje obstaja, obstajajo celo urbane legende o ljudeh, ki na poziciji moči to konstantno počnejo ampak ne jaz, ne kdor koli drug ne bo tega rekel v mikrofon, ker noče konfliktov, ker se počuti, da to ni njegova naloga. In v tem smislu upam, da bo kampanja Jaz tudi spodbudila ženske, da bodo spregovorile o ljudeh, za katere vsi vemo, da so izrabljali svoj položaj moči, zato da so razpolagali z ženskimi telesi in čustvi.       
Manca renko
Z osrednjo temo upanja se po besedah Mance G. Renko spominjajo tudi leta 1968, ko je bilo upanje gonilo političnih sprememb. Foto: BoBo
VIDEO
Uvod v Fabulo: Terry Eagl...

Dodaj v

"Vsak dan je priložnost za boj za večjo enakost, za boj proti šovinizmu in nestrpnosti"

Intervju z umetniško direktorico festivala Fabula Manco G. Renko
27. februar 2018 ob 16:29
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

V naslednjih dneh bo Ljubljana spet postala prizorišče mednarodnega literarnega festivala Literature sveta – Fabula. V prestolnico bodo prišli avtorice in avtorji, ki sodijo v sam vrh svetovne književnosti, spremljal pa jih bo bogat festivalski program, ki ga bo usmerjal letošnji fokus – Upanje.

O Fabuli, pa tudi o aktualnem družbenem dogajanju smo se pogovarjali z dr. Manco G. Renko, umetniško direktorico festivala Fabula, urednico AirBeletrine, publicistko in avtorico knjige Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder.

Čez dober teden bo odprtje festivala Fabula, ki velja za največji in najodmevnejši festival v Sloveniji in širši regiji. Festival, ki vsako leto pripelje svetovno znane avtorice in avtorje, festival, ki prinese pomlad. Slaviti konec zime s književnostjo – kaj je lahko lepšega?! ste zapisali pred dnevi. Koliko truda in časa zahteva organizacija takšnega festivala?
Festivalsko delo teče vse leto. Je permanentno stanje pozornosti, ki ga ohranjaš, medtem ko bereš tuje in domače medije. Vedno imaš v glavi vprašanje, koga bi bilo dobro povabiti, koga bi bilo dobro prevesti, kateri so tisti avtorji in avtorice, ki bi jih bilo vredno pripeljati v Ljubljano oziroma za katere imaš občutek, da bi si jih slovensko občinstvo želelo spoznati. V resnici je delo celoletno, predvsem v zadnjih mesecih pa je zelo zgoščeno. Celoletno je tudi zato, ker v okviru festivala izdamo pet knjig in za vsako porabimo nekaj časa – za prevod, lekturo, uredniško delo, oblikovanje – to je glavnina dela. Ko knjige izidejo, si oddahnemo, takrat je pol dela že za nami in tisto, kar še sledi, je v bistvu slavljenje knjig, ki so prišle iz tiska.

Kako gre dogovarjanje z gostujočimi avtorji in avtoricami? Jih je težko pritegniti, da pridejo v Slovenijo?
Odvisno, kakor koga. Problem pri tako imenovanih prvokategornikih je, da imajo, tako kot v svetu popularne glasbe, tudi v svetu literature nekateri zvezdniški status, h kateremu sodijo zvezdniške cene in določeni pogoji. Pri Sloveniji je problem v tem, da ima zelo majhen trg in se avtorjem, ki živijo od prodaje svojih knjig, veliko bolj splača oditi v Nemčijo ali pa v Indijo, v katerih je trg neprimerno večji. Ko potujejo, izbirajo festivale, na katerih bo več občinstva, bodisi medijskega, kot na zahodnoevropskih festivalih, ali bralskega, kot na festivalih v Indiji. Hkrati pa je treba vedeti, da je večina avtorjev bolj zaprtega značaja, da jim potovanje pomeni stres. Nastopanje je sicer nekaj, v čemer so se bolj ali manj izmojstrili, ampak to ni njihova prvotna dejavnost. Številni si leto razdelijo na polovico, v kateri pišejo, in polovico, v kateri hodijo naokoli, ali celo na leto, v katerem hodijo naokoli, in leto, v katerem ostanejo doma, in pri vsakem moraš biti pozoren na te podrobnosti. Predlani, ko je na primer Paul Auster spet začel potovati, smo vsi hkrati planili po njem, ko se je pojavil na nekem festivalu. Ampak ko si v ringu z velikimi, moraš uporabljati druge veščine, da ljudi pritegneš. Ne moremo jih s trgom, ne moremo jih z denarjem, so pa tu osebne ali vsebinske vezi, zaradi katerih ljudje pridejo k nam.

Letos pride k nam eden najbolj znanih britanskih intelektualcev; komparativist, filozof in družbeni kritik, čigar dela so prevedena v več deset svetovnih jezikov in so bila doslej prodana v več milijonih izvodov – Terry Eagleton. Povejte nam, koliko truda je treba vložiti v to, da pridobiš Terryja Eagletona?
Potrebna sta nekaj sreče in pravilen pristop. Vsak avtor ima svoje muhe, svoje šibke točke. Vsi vemo: ko je pred leti prišel Jonathan Franzen, je prišel zato, da je lahko šel gledat ptiče. Pri Terryju pa je prvo, na kar moraš biti pozoren, to, da je človek, ki ne uporablja interneta. Ne moreš mu poslati emaila in ne moreš ga poklicati, ker ne uporablja telefona. Napišeš mu lahko samo pismo. Že pred začetkom lanske Fabule sem mu pisala, ali bi prišel k nam, in po treh tednih z letalsko pošto prejela pismo, v katerem je bila njegova dopisnica. To dopisovanje se je nadaljevalo leto dni, dokler se nisva zmenila za datum njegovega nastopa. Kar mi je pokazal s pošiljanjem pisem, je to, koliko časa v resnici izgubimo s pošiljanjem elektronske pošte in z vso sodobno tehnologijo. Človek bi sprva mislil, vsaj jaz sem tako mislila: Koliko časa bom zgubila s pošiljanjem pisem! Ampak ko pišeš pismo, zbrano napišeš vse, kar je treba, ker veš, da bodo informacije nekaj časa potovale. V resnici si izmenjaš tri do pet pisem, v katerih se vse dogovoriš, medtem ko si z drugimi avtorji pošiljamo povprečno od trideset do petdeset elektronskih sporočil. Ta izkušnja mi je bila tudi s tega gledišča zelo dragocena.

Osrednja tema letošnjega festivala je upanje. Zakaj?
Dva razloga sta. Eden izmed njiju je knjižni – zaradi Terryja Eagletona, saj je Upanje brez optimizma ena njegovih zadnjih, po mojem mnenju tudi boljših knjig, in sem si jo želela izdati v slovenščini. Posebnost Fabuline zbirke je, da izda pet knjig in vsaka izmed njih stane le deset evrov – to se mi zdi pomemben korak k popularizaciji knjige. Doslej se je Fabulina zbirka predstavljala predvsem kot literarna zbirka, letos, ko praznujemo petnajsto obletnico, pa sem ji želela dodati humanistično delo. Še preden sem se odločila za to, je bila izbrana tema upanje, saj smo v letu 2018 in praznujemo okroglo obletnico leta 1968, ko se je upanje pojavljalo kot eno izmed gonil, celo političnih sprememb. To je tudi prvo vprašanje – ali upanje lahko prinese politične spremembe in kakšne posledice ima to? Drugi razlog je, da je upanje zelo lep koren besede, iz katere izhajata npr. zaupanje in obup – stvári, s katerima se srečujemo tako v vsakdanjem življenju kot v književnosti. In ne nazadnje se mi zdi, da je upanje tisto, ki poganja naša življenja naprej. Če bi nam bilo odvzeto, bi nam bilo na neki način odvzeto življenje. To je bil v resnici glavni razlog, zakaj sem se letos odločila za ukvarjanje s to temo.

Katere izmed preostalih avtoric in avtorjev, ki prihajajo na festival Fabula, bi še omenili?
Sama bi seveda omenila vse. Moram reči, da do vseh gojim zelo topla čustva. To je najnapornejši del tega, kar počnem, in mislim, da se tega nihče ne zaveda. Prvič: da sploh dobiš pet avtorjev, pomeni, da jih povabiš desetkrat toliko in se mojstriš v zavrnitvah. Hkrati pa se v vsakega v trenutku, ko ga povabiš, na neki način zaljubiš. Odločiš se, katero knjigo bi rad prevedel, jo prebereš, se ukvarjaš s piscem, s tem, kako pristopiti k njemu, in ko ti eden izmed avtorjev potrdi udeležbo, si se v resnici že zelo poglobil vanj. Težko bi rekla, kateri letošnji avtor mi je najbližji, sem se pa potrudila, da je vseh pet zelo različnih, tako da bo za vsak bralski okus nekaj. Prvi bo nastopil Terry Eagleton, drugi bo ukrajinski literarni avtor Serhij Žardan. Ena lepših strani Fabule je, da odpira prostor za nove glasove, nove avtorje. Če bi samo izdali knjigo ukrajinskega avtorja, bi bilo to nekaj, kar bi brez dobre zaslombe bržkone šlo mimo, saj je to književnost, ki bralcev načelno ne zanima; Fabula kot znamka pa je pri obiskovalcih pridobila tako zaupanje, da dajejo tem avtorjem priložnost. Serhij Žardan je napisal knjigo, ki nosi naslov Vorošilovgrad; zahodni mediji jo opisujejo kot postsovjetski Trainspotting. To se komercialnim bralcem zelo dobro sliši, vendar je ta knjiga veliko več. To je knjiga o upanju, hkrati pa prikazuje, kako deluje postsocializem na mikropodročju, kako si je postsocialistična periferija podobna, pa naj bo v Sloveniji ali Ukrajini, kako vaški alternativci poslušajo iste glasbene skupine, recimo Ramstein, kako nosijo isto vrsto mode, kako navijajo, tako kot na primer v manjših krajih Slovenije, za Manchester United. Ko sem brala to knjigo, se mi je zdelo, da berem o svoji domovini. Hkrati pa je to izredno tankočuten, topel, mojstrsko napisan roman, ki je povrhu vsega še zelo duhovit. To je eno redkih del, ob katerih sem se v zadnjem letu na glas smejala.

Prišla bo tudi Slavenka Drakulić, ena najuspešnejših in najbolj prevajanih hrvaških avtoric, ki se ukvarja s temami, kot so feminizem, komunizem in postkomunizem.
Res je, s Slavenko Drakulić sem se za nastop dogovorila takoj po lanski Fabuli oziroma potem, ko sem naletela na roman Mileva Einstein, teorija žalosti. Najprej me je pritegnil naslov, Teorija tuge mi je zvenelo kot kakšna bolj poglobljena skladba dive turbo folka, ampak na dober način. Potem ko sem ga prebrala, sem videla, da je to roman, ki bi naše bralce zelo zanimal. Pripoveduje o Milevi Einstein, prvi ženi slavnega fizika, ki je bila nekoč izjemno nadarjena matematičarka, potem pa je v senci svojega moža oziroma zaradi tragedij, ki so se ji dogajale, tonila v žalost, iz katere do konca življenja ni mogla izplavati. Mislim, da bo besedilo za naše bralce zanimivo tudi zaradi geografskega vidika. Čeprav morda marsikdo izmed nas še ni bil v Novem Sadu, nam je morda misel na to mesto, iz katerega prihaja Mileva Einstein, bliže kot ideja o Vorošilovgradu. To je roman, ki ga prebereš na dušek in te zelo gane. Še posebno sem vesela, da bo Slavenka nastopila 8. marca, ker se mi zdi, da bo to lepa proslavitev dneva žena.

Fabula ne bo namenjala pozornosti le književnosti, marveč tudi humanistiki, družbeno-političnim vprašanjem in filmu, del programa pa bo privabljal tudi otroke in mladostnike.
Prizadevamo si, da bi bil lahko del Fabule namenjen čim večjemu krogu ljudi. Moram pa reči, da imam glede tega tudi zadržke, saj je za to, da tak festival obdrži visoko raven, potrebno delo več ljudi. Lahko rečem, da o literaturi nekaj vem, o otroškem programu pa ne vem veliko. Če želim, da so stvari narejene čim bolje, potrebujem ljudi, ki bodo to izpeljali profesionalno. Zato sem zelo vesela, da sodelujemo z Vodnikovo domačijo, ki te stvari pozna bolje od mene. To je tudi posebnost Fabule; želi biti za vse. Sama pri sebi se sprašujem – to so morda upravičeni dvomi vsakogar – ali ne bi bilo bolje, da bi se specializirali samo za eno področje in tam delali najbolje, kar se da. Ko pa vidiš, da pritegneš različne obiskovalce, to vse odtehta. Letošnja novost je filmska Fabula, nov je njen koncept, v skladu s katerim bodo predvajani filmi posneti po predlogah avtoric in avtorjev Fabule. S tem želimo pokazati, da gre za pisce, ki so s svojimi zgodbami nagovorili najširše možno občinstvo. Recimo, eden izmed filmov je posnet po predlogi Slavenke Drakulić, narejen je bil na Irskem, dobil vse irske nagrade in bil irski kandidat za oskarja. Tako lahko lepo vidimo, kako literatura premika meje in obzorja.

V obdobju digitalnih tehnologij se veliko govori o zatonu knjige. Bo preživela?
Bo. Mislim, da gre knjigi čedalje bolje in da beremo več, kot smo kdaj prej. Tudi pišemo več. Če le pomislimo na vse SMS-e, Facebookov messenger, Twitter, e-mail – vse to nas uri v tem, da pišemo in beremo. Seveda je naslednje vprašanje, kaj pišemo in kaj beremo, ali je neumno ali je bilo nekoč na višji ravni. Bi si pa želela, da bi pri nas kupovali več knjig. Kupiti neko knjigo ne pomeni le tega, da imaš potem to knjigo doma. Pomeni, da podpreš založbo, avtorja, prevajalca, lektorja in verigo ljudi. Čeprav je knjižnični sistem pri nas hvalevreden, bi bila zelo vesela, če bi si ljudje le kupili knjigo ali dve na leto.

Podatki zadnje raziskave o kupovanju knjig v Sloveniji so zelo slabi. Slovenci knjig po večini ne kupujejo.
Ker imamo tradicijo knjižnic in zastonjkarstva. Pri Fabuli opažam, da takoj ko izidejo knjige, obstajajo ljudje, ki mi pišejo, ali jih lahko dobijo; to so ljudje, ki so iz tega ali onega razloga za nekaj zaslužni. Podobno je tudi z brezplačnimi vstopnicami za gledališke in filmske predstave. Drug razlog pa so knjižnice; tudi če je knjiga poceni, glede na to, koliko denarja je bilo vloženega v njen nastanek. Če bomo prodali vse Fabuline knjige, bomo na koncu na ničli. Zanimivo, da ljudje v knjižnici čakajo v vrsti za neko knjigo, medtem ko bi jo za ceno pice lahko imeli doma.

Segate po klasičnih ali po elektronskih knjigah?
Po obojih. Tudi zaradi narave mojega dela se mi zdi elektronski bralnik zelo dobra stvar, še posebno, odkar imamo sistem Biblos, ki marsikaj olajša. Recimo, če bereš večje korpuse, zbrana dela, imaš možnost uporabiti iskalnik; to pride zelo prav za študijske namene. Na potovanja skoraj vedno jemljem s seboj samo bralnik, hkrati pa imajo fizične knjige, če so lepo narejene, nekaj, česar bralnik nikoli ne more imeti. Meni lepo oblikovana knjiga pomeni estetski užitek, ki sem ga pripravljena kupiti, ker se mi zdi vredno podpreti knjigo in jo imeti doma.

Zasledila sem, da ste v nekem intervjuju dejali, da v Sloveniji izide preveč knjig.
Res je – nekateri so bili takrat jezni name. Razumem, da se lastna knjiga, knjiga prijatelja ali lastne založbe vsakomur zdi najpomembnejša in da brez nje ne bi šlo. Ampak podatki o branosti kažejo, da bi se bilo morda vendarle bolje osredotočati na manj knjig, jih previdneje izbrati. Še posebno kar zadeva slovenske avtorje. Se pa zavedam, da je to lahko tudi zanka, saj bi na drugi strani, če teh knjig ne bi izdajali, če s tem ne bi imel dela neki urednik, če ne bi doživele tega procesa, obstajala tudi možnost, da bi bila naslednja knjiga avtorja, ki je zdaj napisal povprečen izdelek, zelo dobra. Se pravi, da bi z večjo selekcijo nekomu onemogočili napredek, to pa tudi ne bi bilo prav. Nisem specialistka za to področje, to je bolj moj čustveni pogled na stvar.

Lani ste napisali knjigo Lastno življenje: srečanje z Zofko Kveder. Zakaj Zofka Kveder?
Ta knjiga je izšla v okviru Fabule. V sklopu mlade Fabule smo želeli ponuditi mladim bralcem biografijo, jih pritegniti v svet literature in pri Zofki Kveder se je marsikaj lepo ujelo. Od tega, da je bila prva profesionalna ženska pisateljica pri nas, do njenega pretresljivega življenja in tega, da je bila v stiku z avtorji, ki jih mladi bralci že poznajo, kot je, recimo, Ivan Cankar, pa tudi tega, da je preživela prvo svetovno vojno. Skratka, Zofka Kveder je ves svet, vsa zgodovina v eni sami osebi, hkrati pa lahko odgovori na vprašanje – vsaj upam – kaj je pomenilo biti ženska in pisateljica v zgodnjem 20. stoletju. Mogoče lahko mladim bralcem ponudi tudi premislek o tem, ali so se stvari do danes spremenile ali se morda niso.

Odprli ste pomembno vprašanje odsotnosti avtoric v slovenskem prostoru. Se je po vašem mnenju glede položaja, v katerem so ženske danes, kaj bistvenega spremenilo?
Seveda se je. Od volilne pravice in možnosti izobraževanja do lažjega vstopa v javno območje. Vse je bolje in prav je, da vemo, da je bolje po zaslugi žensk, kakršna je bila Zofka Kveder, žensk, ki so bile pripravljene žrtvovati svoje življenje zato, da bi bilo nam ali pa njihovim hčeram laže. Hkrati pa moramo vedeti, da je tudi danes vsak dan priložnost za boj proti šovinizmu, za večjo enakost, za boj proti nestrpnosti – tako v odnosu do žensk kot do vseh preostalih deprivilegiranih skupin.

Zofka Kveder se je skupaj s svojimi sodobnicami bojevala za pravico do odločanja, zato že pridobljene pravice ne bi smele biti tako zelo samoumevne, kot se dandanes marsikomu zdijo. Hkrati lahko opažamo, tako v svetu kot tudi krajevno, novo izpraševanje o že pridobljenih pravicah.
Seveda, pravica do odločanja o svojem telesu – ob pravici do splava lahko zelo dobro vidimo, koliko vpliva ima politika na žensko telo, oziroma lahko vidimo, da na žensko telo ne moremo gledati kot na apolitično stvar. Vzemimo za primer Poljsko, prvo, ki je uzakonila splav, danes pa je ena izmed držav, ki imajo najstrožja pravila glede pravice do svobodnega odločanja žensk o svojem telesu.

Za nami je 8. februar, kulturni praznik, ki so ga letos umazali grobi napadi na prejemnici Prešernovih nagrad Majo Smrekar in Simono Semenič. Kako vidite to, kar se je letos zgodilo; gre za nerazumevanje umetnosti, sovraštvo do žensk, politično ozadje?
O tem sem zelo veliko razmišljala in kar koli bi zdaj rekla, ne bi popolnoma odgovorila oziroma bi ostalo nekaj neodgovorjenega. Nočem sprejeti tega, da ljudje preprosto ne razumejo umetnosti, ker je preveč vzvišena. Če je ne razumejo, potem kot družba nekaj počnemo narobe, saj očitno nimajo dostopa do nje oziroma možnosti, da bi jo razumeli. Vem, da to zveni naivno, hkrati pa se mi zdi, da ta dogodek priča o absolutnem nezaupanju v ustanove. Prešernova nagrada je institucija, za njo stojijo strokovnjaki, podelili so jo tistim, za katere mislijo, da si to nagrado zaslužijo. In vendar so imeli ljudje občutek, da morajo nastopiti proti temu. Na eni strani je šlo za napad na umetnici, ki se morda ne bi zgodil, če bi bili moška in če ne bi vpletali svojih teles v umetnost. Mogoče je ženska telesnost še vedno nekaj, kar ljudi plaši. Hkrati pa se mi zdi, da se to prav tako ne bi zgodilo, če bi imeli ljudje zaupanje v šolstvo, zdravstvo itn. Mogoče vse skupaj niti ni bilo toliko upor proti njima kot proti namišljenim elitam. Morda mi bo jutri žal, da sem zdaj to rekla, ne vem, ampak bolj sem o tem razmišljala, bolj se mi je zdelo, da v resnici ne gre samo za njuno umetniško delo, temveč jim njuno umetniško delo pride prav za diskreditacijo vsega drugega.

Pred nami je 8. marec. V zadnjem obdobju svet pretresajo razkritja o spolnem nadlegovanju žensk. Potem ko so spregovorile hollywoodske igralke, za njimi evropske poslanke, pa športnice in potem ko je kampanja #Meetoo ali #Jaztudi s pričevanji žensk o spolnem nasilju preplavila skoraj ves svet, je ta teden zaživela tudi v Sloveniji. Zgodovinarka ste – zakaj menite, da so ženske spregovorile prav zdaj, v tem zgodovinskem trenutku?
Zgodovinarka sem, zato lahko zelo malo povem o sedanjem zgodovinskem trenutku oziroma se zelo bojim kakršnega koli primerjanja preteklosti in sedanjosti. Bi pa rekla – ugibam – da so se morda določene stvari ujele. Prišel je predsednik, ki je prinesel s seboj krizo liberalizma, predsednik, zaradi katerega je marsikaj, kar se je prej zdelo nemogoče, postalo mogoče in se je tudi ženskam zazdelo, da nimajo česa izgubiti.

Govorite o ameriškem predsedniku Trumpu?
Tako je. Mislim, da je glavni sprožilec tega. Hkrati pa mislim, da se je popkultura v zadnjih letih zelo približevala feminizmu, koketiranju s feminizmom; to se mi zdi lepo in zagovarjam. Je pa pri kampanji #Metoo tako kot pri popfeminizmu oziroma množičnemu feminizmu navzoča past – ne želim reči, da je s tem kaj narobe, moramo pa se zavedati pasti, da bolj vsi govorimo, manj glasov se sliši. In morda je ravno ta šum, ta kakofonija vsega, lahko nevarna.

Omenila sem, da je tudi v Sloveniji zaživela kampanja #Jaztudi. Nobenega dvoma ni o tem, da imajo tudi ženske v Sloveniji take izkušnje in da so tako v zasebnem kot v svojem poklicnem življenju doživljale, morda celo dolga leta in sistematično, poniževanje, nasilništvo, spolno nasilje. To se začne že v otroštvu. Kaj vas je spodbudilo, da ste tudi sami javno delili intimno zgodbo o srečanju s spolnim nadlegovanjem v osnovni šoli?
Če povem iskreno, se mi to sploh ne zdi intimna zgodba, zdi se mi nekaj splošnega, ker nas je to doživelo toliko deklet in smo se o tem tolikokrat pogovarjale. Dokler sem to videla kot intimno zgodbo, o tem nisem mogla govoriti. V trenutku, ko sem to prerasla ali pa uvidela kot nekaj zelo zelo splošnega, pa sem to opisala in upam, da ne v smislu prikazovanja sebe in svojih sošolk kot žrtev – to smo zares bile, vendar je ta beseda nerodna za opisovanje tega, kar se je dogajalo; bolj sem želela prikazati splošni konsenz, ki je veljal za dekliško telo, kaj lahko sošolci, fantje, počnejo z dekliškimi telesi in kako se moramo me na to odzvati. Nisem želela toliko govoriti o sebi, potem ko sem govorila z drugimi, ki so mi pripovedovale podobne stvari, pa sem ugotovila, da sem s svojo zgodbo povedala tisto, kar se nam vsem dogaja. Tako je prav. No, ni prav, je pa prav, da lahko to zdaj končno povemo. In da imamo v tem zgodovinskem obdobju možnost, da rečemo, da je to velik problem in da ni sprejemljivo.

Pisali ste tudi o tem, da se odgovorni odrasli ljudje, ki so bili priče nadlegovanju, niso odzvali. Vsi so vedeli, nihče pa ni ukrepal.
Seveda ne, ker je to veljalo za nekakšno osnovnošolsko folkloro; da imajo fantje hormone, me punce pa smo tam zato, da se s temi hormoni ukvarjamo. Morda je danes drugače. Ne vem, ne poznam današnjih osnovnošolk tako dobro, da bi vedela, upam pa, da so se stvari spremenile, da so postali starši pozornejši na to. No, pravzaprav sem prepričana, da se to še vedno dogaja.

Tudi v primeru Hollywooda so vsi vedeli, vedeli so tudi v Združenih narodih, v katerih so se zlorabe prav tako dogajale. Tudi v Sloveniji vemo, da spolno nasilje obstaja in da ga ni malo.
Ne samo da vemo, da spolno nasilje v Sloveniji obstaja, obstajajo celo urbane legende o ljudeh na položajih moči, ki to ves čas počnejo, ampak ne jaz ne kdor koli drug ne bo tega povedal v mikrofon, ker noče konfliktov in ker se počuti, kot da to ni njegova naloga. V tem smislu upam, da bo kampanja Jaz tudi spodbudila ženske, da bodo spregovorile o ljudeh, za katere vsi vemo, da so izrabljali svoj položaj moči, da so jim bila na voljo ženska telesa in čustva.

Pripadate generaciji žensk, ki so že pred svetovnim uporom žensk proti nasilju pripomogle k odstopu Evalda Flisarja, takratnega predsednika slovenskega centra PEN, zaradi njegovih seksističnih opazk. Glas vaše generacije je močnejši, morda pa še vedno premalokrat pripuščen k besedi.
Res je. Primer, ki se je zgodil, je bil morda pred svojim časom, ni pa nastal sam iz sebe. Stvar je v tem, da smo me ženske na področju kulture in literature velikokrat doživljale nesprejemljiv odnos do nas in naših teles. V primeru Flisar se je zgodilo to, da je bilo vse napisano črno na belem; vemo, da gre pri takih stvareh največkrat za izrečene besede, ki jih težko dokažeš, hkrati pa je imela vsaka izmed nas v toliko letih že toliko izkušenj s takim ravnanjem, da smo želele ob tem primeru pokazati, da se to ne sme. In moram reči, da se je v zadnjem letu marsikaj spremenilo, da so moški postali previdnejši na tem področju. Pokazale smo, da ne bo šlo več tako naprej. Ne bom rekla, da to stoodstotno upoštevajo, ampak mislim, da se položaj izboljšuje.

Ali lahko plaz ovadb in upora, ki smo mu priče v zadnjem času, prinese konec patriarhata, družbenega reda, ki že stoletja podpira neenakost?
Mislim, da je patriarhat nezadržno povezan s položajem moči. Če ženske zavzamejo položaj moči in bodo to izrabljale, naš boj ni k ničemur nič prispeval. Mislim, da je glavno, ko govorimo, da ne želimo patriarhata, to, da ljudje, ki imajo moč – in ta moč je velikokrat povezana z denarjem ali družbenim ugledom – nehajo to izrabljati na račun šibkejših. Mislim, da je napačno razumeti feminizem tako, da želijo feministke samo zamenjati enega gospodarja z drugim in da če bo ta gospodar ženska, bo vse bolje – kar zadeva mene, ne. Sama bi si želela veliko strpnejšo, sočutnejšo, prijaznejšo družbo – vem, da se to sliši utopično – hkrati pa mislim, da bo prej ali slej morala obstajati družba, ki se bo držala družbene pogodbe, pravil. Nikoli ne bomo vsi enaki, lahko smo pa vsi enako spoštovani.

Martina Černe, Radio Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
demosthenes
# 27.02.2018 ob 17:27
Dajte raje dobit koga, ki je aktualen.
Jordan B. Peterson morda?
Aja, on bi preveč govoril o destruktivnosti postmodernistične filozofije, ki je v tem članku, in sklepam da na tem festivalu, popolnoma prevladuje.
Pepe
# 27.02.2018 ob 17:51
Narod se vam smeji v faco, vi pa kr dalje furate svoj mali cirkus in se trepljate po rami, heroji, ki jih nihče ne potrebuje in nihče ne kliče.
malikaliber
# 27.02.2018 ob 18:26
Polne riti vsega imajo. Zato je tako!
PomisliSe1x
# 27.02.2018 ob 16:30
usmeri naj se na tiste dele sveta, kjer na teh podrocjih najbolj sepajo

sicer nas bodo tisti z njo vred nadosmetili...
nvk
# 27.02.2018 ob 17:50
"Vsak dan je priložnost za boj za večjo enakost, za boj proti šovinizmu in nestrpnosti"

In potem vlada veliko začudenje, zakaj ljudje hočejo ukinitev prispevka in manj denarja za kulturo. Morda zato, ker eni to ugrabijo kot platformo za svojo politično ideologijo.

Za nami je 8. februar, kulturni praznik, ki so ga letos umazali grobi napadi na prejemnici Prešernovih nagrad Majo Smrekar in Simono Semenič. Kako vidite to, kar se je letos zgodilo; gre za nerazumevanje umetnosti, sovraštvo do žensk, politično ozadje?

Gospa Černe očitno želi od sogovornice tisto, kar sama ne sme povedati zaradi domnevne "nepristranskosti" javne RTV, pa jo potem napelje na teme, ki jih želli promovirati.
pikabu
# 27.02.2018 ob 17:46
Gospa deluje zelo na mestu, všeč mi je, da (večinoma) gleda z obeh plati in se ne postavlja slepo na kakršno koli stališče.
Ne razumem pa, zakaj je praktično v vsakem intervjuju z žensko na vodilnem mestu v tem trenutku potrebnega toliko govora o nasilju, feminizmu in zlorabah (v spremenljivih deležih). Občutek imam, da niti ne gre za pravo zanimanje novinarjev, ampak je to vroča tema, o kateri je pač potrebno govoriti. In jo umetno napihovati (seveda, velik pridržek do te moje izjave gre vsem žrtvam zlorab). V takšnem intervjuju človek pričakuje kaj več o vseh petih avtorjih, ki bodo predstavljeni, ampak o dveh niti besede. Je pa precejšen del pogovora posvečen osebnemu stališču vodje festivala na aktualno družbeno-politično stanje. Zakaj? Ima to kakšno vlogo za potencialne obiskovalce? Bodi prišli samo taki, ki se z njo strinjajo?
Kot pravim, mislim, da se je gospa dobro odrezala, česar pa nikakor ne morem reči za novinarko.
dStroj
# 27.02.2018 ob 17:33
Državljani, davkoplačevalci, Slovenije ali Evrope so lahko s ponosom šovinisti, če se iz njihovega denarja financirajo ti umetniški dogodki na katerih fantazirajo o utopičnih ureditvah sveta.
RibičIČ
# 27.02.2018 ob 18:48
Na eni strani je šlo za napad na umetnici, ki se morda ne bi zgodil, če bi bili moška in če ne bi vpletali svojih teles v umetnost. Mogoče je ženska telesnost še vedno nekaj, kar ljudi plaši.

Oslarija. Čisto vseeno je, ali gre za Simono Semenič ali pa za Marka Mandiča. Umetniki z blabla faksi mi ne bodo razlagali, da so tista početja "umetnost".
ajvard
# 27.02.2018 ob 23:26
ta fobija pred "seksizmom" se je zarila v vsakdan.

včeraj članek o neprimernosti Jamesa Bonda, danes to, jutri bodo iz galerij odstranjevali Picassa, ker je bil "ženskar".
biberkopf
# 27.02.2018 ob 20:39
kot da bi ta intelektualna elita ki živi prisesana na pleča delovnega ljudstva prihajala iz nekega vzporednega vesolja skreganega z realnostjo.tako je če celo življenje živiš s polno ritjo na račun nekoga drugega.
bori
# 27.02.2018 ob 18:48
"Vsak dan je priložnost za boj za večjo enakost, za boj proti šovinizmu in nestrpnosti"

Z bojevanjem se ne reši nič, ampak z razumevanjem.
.. še po zakonu se sosedu ne sme več pomagati, saj naj bi bilo delo na črno.. ko pa pride do žledoloma npr., potem zatisnejo oči.. ker drugače ne gre..
katastrofa od sistema.. potem pa nespečnost..itd.. Proti pohlepu bi se morali cepiti. Nekateri vsak dan.
vrtojb5
# 27.02.2018 ob 21:37
A spet eno trga
drevo1
# 27.02.2018 ob 20:33
First world problems: Tale gospodična je nekoč dejala, da se z nahrbtnikom počuti emancipirano, ker da ima sedaj, ko ne nosi več torbice, proste roke in se počuti osvobojeno.
Medtem neka druga ženska na drugem delu sveta ne sme prestopiti niti hišnega praga brez moškega skrbnika...
Karantanc+
# 27.02.2018 ob 20:31
A so to umetniki ali aktivisti? Škoda, da danes ni več razlike.
GoodFella
# 27.02.2018 ob 20:22
Priznam, dlje od prebiranja naslova nisem prišel, feministična propaganda mi je nekako...neberljiva.
SP 2006
# 27.02.2018 ob 21:07
"Vsak dan je priložnost za boj za večjo enakost, za boj proti šovinizmu in nestrpnosti"

lahko bi bilo tudi

"Vsak dan je priložnost za boj za večjo enakost, za boj proti feminizmu in nestrpnosti"
spela55
# 27.02.2018 ob 20:55
Zanimivo, kako se vedno eni in isti prav zagrebete za prve komentarje pod takimi novicami.
jahbulon
# 28.02.2018 ob 19:24
Gospodični je težko očitati radikalni feminizem, SJWjevstvo, če hočete, zdi se, da vendarle poskuša razumeti obe plati medalje, je pa seveda, kot vsi, žrtev lastnih predsodkov, indoktrinacij in kulturnih vzorcev.

Edina izjava, ki je problematična, je valjenje krivde za reakcijo na Smrekar Semenič na neuko publiko, češ stroka se je tako odločila, moramo zaupati inštitucijam. To bi pomenilo, da skupnost, zaradi katere subvencionirana umetnost nastaja, ne sme izraziti svojega mnenja in ne sme biti kritična. Sam nisem nikjer videl nobenih pozivov k linču ali česa takega, so bili pa jasno nekateri komentarji internetu primerni, trollovski.

Drug problem je, da “umetniki” sami ne priznavajo taiste stroke in inštitucij, ko na razpisu enkrat za spremembo ne da denarja Živadinovu in potem z diktatom ulice izsilijo od davkoplačevalcev denar. Če je sporno eno, mora biti tudi drugo.

Sicer je pa to dekle Luke Meseca, ko je postal parlamentarec je prevekslal na boljši, bolj urban model.
zvepleni
# 06.03.2018 ob 06:14
Že spet je umetnost ideološko orodje feminizma.
KovacevaKobila
# 28.02.2018 ob 10:21
"Vsak dan je priložnost za boj za večjo enakost, za boj proti šovinizmu in nestrpnosti"

In potem vlada veliko začudenje, zakaj ljudje hočejo ukinitev prispevka in manj denarja za kulturo. Morda zato, ker eni to ugrabijo kot platformo za svojo politično ideologijo.


Mene precej bolj čudi, da lahko nekoga takšna izjava razkuri. Kaj pa je vloga kulture in umetnosti, če ne prizadevanje za boljši, pravičnejši svet?

Vašo reakcijo je moč obrazložiti le na dva načina: bodisi ste užaljeni, ker ste se prepoznali med šovinisti in nestrpneži, ki jih omenja intervjuvanka ... ali pa si zavestno prizadevate za neenakost, šovinizem in nestrpnost. Težko se odločim, katera varianta je slabša.
Guliarth
# 28.02.2018 ob 06:54
Močno rdeče ustnice vas izdajajo. Če želite, da ima šminka moč, potem ste to, kar pravite da niste.
Brutus
# 18.03.2018 ob 08:38
Kvazi feministke= karieristke,
ginza
# 28.02.2018 ob 09:05
Sem prišla samo preverit šovinistične komentarje. Po pričakovanjih.
brehme
# 28.02.2018 ob 07:26
Feministke in LGBT bitokrati najbolje živijo, nekaj nakladajo o belih hetero moških, ki so nevemkaj vse, sami pa dan za dnem sedijo na toplem in potem s kakimi napadi opozorijo nase. Oni so strošek za proračun, nič drugega. Plače pa kot zdravniške, s tem da bi jaz dal še več zdravnikom, ki nam pomagajo ko je najhuje.
No za povrh, dobiovajo ti ljudje še kulturne nagrade in podobno.
zelda
# 27.02.2018 ob 23:06
Zanimivo, da se v Sloveniji najbolj pritožujejo nad številom izdanih knjig osebe, ki so v primerjavi z mnogimi manjšimi založniki ali avtorji, privilegirane s subvencijami za svoje knjižne izdaje, imajo s tem avtomatično privilegiran položaj tudi pri založnikih, zdaj bi si radi izborili nekakšen zakonski dekret, da imajo tudi privilegiran nakup v knjižnicah in še vedno nergajo, kako v Sloveniji izide "preveč" knjig. Kako ima oseba s tako protežirano pozicijo sploh fris izreči kaj takega. Seveda se kmalu izkaže, da imajo tudi zelo skromno število izposoj, kljub oglasom, intervjujem in vse tistim, česar tisti, ki izdajajo "odvečne" (prevečne) knjige, nimajo. In kot po pravilu, se pozabijo pogledati v ogledalo in se vprašati, kaj pa, če jaz ne bi izdal te knjige, saj jih je že tako preveč. Ne, namesto tega po pravilu za skromen (premajhen) interes in povpraševanje po njihovih knjižnih stvaritvah krivijo zarukane bralce, knjižničarje, državo...skratka vse druge, samo sebe ne.

Majhen nasvet za gospo Renko. Če imate sami pisateljske ambicije, potem ne trobezljajte, da je enih knjig (seveda s tem ne mislite vaših), preveč. O tem odločajo bralci in kupci oziroma trg. Če kljub svoji protežirani in subvencionirani vlogi niste konkurenčni, ste morda premalo samokritični. Torej to, kar očitate drugim. Tole vaše izvajanje je prav neokusno.
spela55
# 27.02.2018 ob 20:58
Se strinjam. Zato so ti pa komentar izbrisali ;)
feminist
# 27.02.2018 ob 20:57
Zanimivo, kako se vedno eni in isti prav zagrebete za prve komentarje pod takimi novicami.

ko bi v tridesetih letih prejsnjega stoletja folk takoj zacel kritizirat prast ekstremizma bi prisparali ogromno.
feminist
# 27.02.2018 ob 20:13
Odlicen intervju.

odvisno: ce ti je vsec ektremizem taksnih ali drugacnih oblik; ce so ti vsec cenene floskule tipa "patriarhat" ipd. nesmisli s katerimi osebe lastne neuspehe zaradi lastnie nesposobnosti valijo na druge kot cmeravi najstniki, potem je vsekakor odlicen.
ce ti je kriticna misel bolj vazna od cenene propagande, potem je pac zanic - ne samo vsebinsko, ampak tudi mentalno.
feminist
# 27.02.2018 ob 20:10
lepotico

objektivizacija zensk 1.01. se vidi da si mizogen moski, prepoln toksicne maskulinitete in priviligiranec patriarhata.
slovannn
# 01.03.2018 ob 11:24
Na momente je pač feministično kontradiktorna, ima omejen pogled na stvarnost.
paver
# 27.02.2018 ob 18:48
https://www.youtube.com/watch?v=TCpR7ziv
Lmw
aktivist
# 27.02.2018 ob 19:13
Odlicen intervju.
Kazalo