V Saturnovih prstanih na videz poljubno in brez povezave popisuje nezdružljivo: afriški kolonializem in tragedijo Konga, Wirginio Woolf, Josepha Conrada, Rembrandta, koncentracijska taborišča, ribištvo, sviloprejke in kitajsko svileno pot, bombardiranje nemških mest med drugo svetovno vojno, Jasenovac in vlogo (neimenovanega) Kurta Waldheima pri ustaškem klanju ... Foto: Beletrina
V Saturnovih prstanih na videz poljubno in brez povezave popisuje nezdružljivo: afriški kolonializem in tragedijo Konga, Wirginio Woolf, Josepha Conrada, Rembrandta, koncentracijska taborišča, ribištvo, sviloprejke in kitajsko svileno pot, bombardiranje nemških mest med drugo svetovno vojno, Jasenovac in vlogo (neimenovanega) Kurta Waldheima pri ustaškem klanju ... Foto: Beletrina

S Saturnovimi prstani (Die Ringe des Saturn) se je to zgodilo tretjič, vsakič v programu založbe Beletrina, ki smo ji lahko hvaležni za populariziranje (besedo bi lahko vstavili v velike narekovaje) tega nemškega avtorja (1944), človeka brez domovine, ki je po mladostnem postanku v Švici večino življenja poučeval in ustvarjal v Angliji, sprva v Manchestru, pozneje pa v Norwichu, kjer si je ustvaril akademsko kariero ter – dokaj pozno – spisal ne prav obsežen, a zato toliko bolj impozanten literarni opus, ki se ga ne da klasificirati.

Nedoločljivost Sebaldove proze je verjetno poglavitni dejavnik njegove nepopularnosti, čeprav bi moral po prezgodnji smrti (2001) po številnih merilih postati – vsaj v resnejšem bralskem krogu – domače ime. Številni so ga videli kot prejemnika Nobelove nagrade, o njem so s spoštovanjem pisali najvplivnejši kulturni misleci s konca 20. stoletja, po njegovih delih so snemali tako igrane (Austerlitz, 2014, Stan Neumann) kot dokumentarne filme (Patience - After Sebald, 2011, Grant Gee). Zadnjega so navdihnili prav Saturnovi prstani, Sebaldova knjiga, ki jo je verjetno najtežje opredeliti, saj gre za sintezo potopisa, biografije, naravoslovja, spominskega romana, filozofije, literarne in umetnostne zgodovine in še česa.

Nemški izvirnik Saturnovih prstanov je vseboval tudi podnaslov Angleško popotovanje, ki ga je Sebald pri pripravi angleškega prevoda izpustil, ker bi kupca utegnil zavesti, češ da gre za potopisno delo. Max Sebald je bil brezciljni pohajkovalec, vandrovec v herzogovskem smislu, kar pomeni, da v pohodništvu ni šlo za neko rekreativno udejstvovanje, temveč za raziskovanje realne in spiritualne krajine, s čimer se navezuje na tradicijo angleškega filmskega eseja, ki ga zadnjih dvajset let poosebljata Iain Sinclair in Patrick Keiller, ki sta za okolico Londona in južne Anglije storila to, kar je za angleški severovzhod v literarni obliki počel Sebald. V Saturnovih prstanih na videz poljubno in brez povezave popisuje nezdružljivo: afriški kolonializem in tragedijo Konga, Wirginio Woolf, Josepha Conrada, Rembrandta, koncentracijska taborišča, ribištvo, sviloprejke in kitajsko svileno pot, bombardiranje nemških mest med drugo svetovno vojno, Jasenovac in vlogo (neimenovanega) Kurta Waldheima pri ustaškem klanju in pacifističnih sporočilih, ki jih je v vesolje poslala vesoljska sonda Voyage itd.

Sebaldov neimenovani prvoosebni pripovedovalec, ki se potika po okolici Norfolka in Suffolka, pri opazovanju okolice z navidezno lahkotnostjo, a tudi melanholijo (Saturn ne nazadnje vlada melanholiji) prosto asociativno povezuje osebne refleksije in zgodovinske fenomene. Način, kako npr. Sebald neki zapuščeni ozkotirni železniški most v Angliji poveže s poslednjim kitajskim cesarjem, je naravnost fascinanten - in simptomatičen za Saturnove prstane, kjer zgodbe in motivi v meandrih vijugajo in se prelivajo. Ta čudovit, neorientirani princip preskakovanja med tematikami, ki te odnesejo v drugo smer (in kar številni sovražijo), je nekdo poimenoval objective chance method. Lahko bi dodali, da gre za eliptični način pripovedovanja, ki se ob negiranju konkretne zgodbe in karakterizacije izogiba tradicionalnim principom narativne fikcije. Strpnega bralca neobstojnost cilja pri Sebaldu ne bi smela motiti, saj "na poti" preprosto preveč izve – in to v poetično meditativnem slogu, ki mu ob prepričljivi moralni resonanci ne najdemo para.

Za konec naj obvelja poziv: v slovenščino bi bilo vredno prevesti še par ključnih Sebaldovih del, v prvi meri Vertigo (Schwindel. Gefühle), da bo v slovenščini sklenjena neformalna trilogija, ki jo dopolnjujeta romana Izseljeni in Austerlitz, ter On the Natural History of Destruction (Luftkrieg und Literatur), verjetno Sebaldovo največje delo, ki brez pardona spada v panteon najrelevantnejših razmišljanj o statusu Nemčije in Nemcev med drugo svetovno vojno in po njej.

Simon Popek