Vaša ocena: 
Ocena 4,6 od 19 glasov
Ocenite to novico!
| Kje je lepota? V velikih stvareh, ki jim je kot drugim usojeno umreti, ali v majhnih, ki brez vsakršnih namer znajo vdelati dragulj večnosti v en sam trenutek? | ||
| Renee Michel | ||
| Čaj in mange proti kavi in časopisu: eleganca in očarljivost proti žalostni agresiji igre moči odraslih. | ||
| Paloma Josse | ||
| Kamelija na mahu templja, vijolična barva kjotskih vrhov, skodelica iz modrega porcelana - nenaden razcvet čiste lepote v osrčju minljivih strasti, ni to tisto, k čemur vsi stremimo? In tisto, česar v zahodni civilizaciji ne znamo doseči? Opazovanje večnosti v samem gibanju življenja. | ||
| Renee Michel | ||
| Ko sem zvečer s srcem in želodcem kot pašteta razmišljala, sem si rekla, da je navsezadnje morda življenje tole: veliko brezupa, da tudi nekaj trenutkov lepote, v katerih čas ni več isti. Kot da bi note ustvarile nekakšen oklepaj v času, zadržanje, drugje v tukaj, vedno v nikoli. Ja, tako, vedno v nikoli. | ||
| Paloma Josse | ||
"Gospe Michel se drži eleganca ježa: na zunaj je prekrita z bodicami, prava trdnjava, ampak občutek imam, da je v notranjosti tako preprosto uglajena kot jež ...
... majhna, na videz ravnodušna, strašno samotarska in neverjetno elegantna žival."
To so besede ene izmed dveh glavnih protagonistk romana Eleganca ježa, hčere bogatašev Palome Josse, ki "razkrinka" hišnico Renee Michel. Obe, tako Paloma kot Renee, namreč skrivata svojo izjemno inteligenco za navideznim oklepom: hišnica namenoma vzdržuje videz neotesanke in prikriva svojo kultiviranost, saj se zaveda, kje v družbi je "njeno mesto", deklica, ki jo imajo vsi za malce omejeno, pa si želi samo pobegniti od površinskega in snobovskega sveta bogatašev, ki se zatekajo k psihoterapiji, nakupovanju pregrešno dragih predmetov, citiranju socialističnih parol in v katerem se bogati študentje - kakršna je Palomina sestra Colombe - oblačijo kot klošarji in govorijo kot mladina iz predmestij.
Ali, kot v nekem trenutku Paloma pove o svoji "svetovljanski" materi: "Moja mama, ki je prebrala Balzaca v celoti in ki citira Flauberta ob vsaki večerji, slednji dan dokazuje, v kolikšni meri je izobrazba prevara brez primere."
Gre za enega tistih romanov, ki jih kar ne morete odložiti, a se nato v to prisilite, da ga ne bi bilo prehitro konec. Pa čeprav se ga drži včasih kar malce zastrašujoča oznaka "filozofski". Eleganca ježa je očarljivo delo, polno zanimivih likov in referenc na druga literarna dela, glasbene in filmske mojstrovine ter slikarstvo.
Avtorica Muriel Barbery, po poklicu profesorica filozofije, razglablja o globokih filozofskih vprašanjih, odnosih med družbenimi razredi in notranjem boju v posameznikih. Pa o Umetnosti in iskanju in pomenu Lepote in da, celo o smislu življenja! Vse skozi besede pripovedovalk Renee in Palome. Njune zapise ločuje drugačna pisava in to, da se je Paloma odločila za zapise v obliki dnevnika - k vsakemu zapisu spada ustrezen haiku -, Renee pa piše v bolj romanesknem slogu.
Življenje obeh junakinj se usodno zasuka in preplete, ko se po smrti enega od prebivalcev v njuno bivališče, razkošno hišo na eni najbolj imenitnih pariških ulic priseli Japonec Kakuro Ozu. Paloma, ki je dotlej načrtovala samomor, potem ko se njene poti prekrižajo z Reneejinimi, spozna, da je morda le vredno še nekaj časa ostati na tem svetu, Renee pa v deklici odkrije svojo sorodno dušo (usodni Japonec pa v hišnici prepozna Lepoto).
Iz pisanja nasploh veje očaranost avtorice nad Japonsko in nad ravnotežjem starodavnega in sodobnega, ki ga je vzpostavila ta od zahodnoevropske tako drugačna civilizacija.
Barberyjeva, ki je aprila v času promocije romana obiskala tudi Slovenijo, trenutno na Japonskem tudi živi in tam piše svoj tretji roman (Eleganca ježa je njeno drugo delo, prvo je bil roman Une Gourmandise), hkrati pa se počasi vrača v Pariz in razmišlja o svojem naslednjem bivališču. Kot smo izvedeli, je velika ljubiteljica francoskega jezika - ta ljubezen ji je skupna z njeno knjižno junakinjo Renee -, piva in jutranjega teka. "Strastno ljubim svoj jezik ... Eden izmed očitkov mojih francoskih bralcev je bil, da so morali ob branju v roke vzeti slovar. Meni pa je bilo to v veselje, kajti kaj je boljšega, kot če se bralec ob knjigi spomni na pozabljene besede ali se jih nauči na novo? Sicer pa ni treba vsega razumeti, tako kot to velja za življenje. Važna je melodija, glasba besed in stavkov," je avtorica odgovorila na vprašanje o pomenu jezika v Eleganci ježa.
Knjiga, ki je v Franciji prvič izšla avgusta leta 2006, je kljub ne ravno lahkotni tematiki postala izjemna prodajna uspešnica, ki so jo doslej prodali v več kot milijon izvodih. Po podatkih z začetka leta 2010 je slovenščina 32. jezik, v katerega je prevedena Eleganca ježa. Do začetka aprila se je število povzpelo že na 41 svetovnih jezikov.
Po knjigi je v režiji Mone Achache nastal tudi film, naslovljen preprosto - Jež (v izvirniku Le herisson). V vlogi Renee se predstavlja Josiane Balasko, kot Paloma nastopa Garance Le Guillermic, Togo Igawa pa je upodobil Kakura Ozuja.
Knjigo imam ravno v branju....
Eleganca ježa je pa famozen roman, tipično francoski. Prebral v obej jezkih in obakrat telo užival. Knjiga sploh ni težka in je lepo tekoče berljiva. Zelo priporočam!
no, ampak tule je govor o Eleganci ježa ...
Uživaj v branju :)
za katero praviš zdaj... so tri v igri :)
Kevin bo po vsej verjetnosti še malo počakal.... trenutno imam na seznamu ''drugačna razmerja', kateri trenutno strani obračam, ampak je že pri koncu.... 'eleganco ježa' ... pa še Arhitekt je na spisku hitrega branja :)
prav zanima me, kako ti bo knjiga všeč, če jo boš brala. No, "všeč" ni ravno prava beseda, ker ni niti najmanj lepa ali prijetna knjiga ... ;)
če se ti da..... na tem naslovu http://sl.netlog.com/gaiansun#/gaiansun/
blog/jproxy=3 imam kar nekaj objavljenih recenzij ....
Fantastično! :) Verjetno je to knjiga, ki sem jo 'čakala' vse življenje.... Ne zato, da mi pove resnico, ampak da jo še nekdo začuti.
Prišla sem do te točke spoznanj, da mi NI POTREBNO igrati popolne ženske, popolne mame, popolne.... kar koli.
Nekoč sem prostodušno priznala, da je zame bilo rojstvo otroka zgolj bolečina.... sem pa čakala, kdaj me bo prevzelo to huronsko navdušenje, ljubezen, čistost.... nič od tega se ni zgodilo. Vse gre zelo nagonsko in mehansko - primi otroka, dvigni ga k sebi, poskrbi da mu bo toplo, daj mu jesti.... ampak neke strašne ljubezni pa nisem začutila.
Opažam, da sama dostikrat rušim tabuje v ožji družbi.... in celo tiste ženske, ki so se zgrozile nad mojimi besedami, si mi kasneje skesano povedale, da so čutile enako. Nagonsko dolžnost - ne ljubezen....
Iz tega razloga se jaz nisem spravila k branju "Ženske, ki pride k zdravniku". Ker sumim, da bi se preveč vživela v žensko svojih let. Saj za otroke mi je tudi hudo, ampak dokler nimam svojih, se me tovrstne knjige ne dotaknejo tako osebno ...
Če bereš angleško (in nisi ravno noseča ali to načrtuješ), pa se loti "We need to talk about Kevin". Knjiga postavlja večno vprašanje - genetika ali vzgoja. In nanj seveda ne more dokončno odgovoriti. Kevin je otrok, ki je že od majhnega "čuden", pravzaprav brez čustev in enostavno zloben. Pri štirinajstih pobije nekaj sošolcev. V knjigi je v zaporu, njegova mati pa piše pisma odsotnemu očetu in se spominja preteklosti od trenutka, ko je zanosila. Vseskozi je imela precej ambivalentna čustva do tega otroka in včasih se je morala prav truditi, da je bila do njega ljubeča.
Knjiga ruši mite in tabuje o nosečnosti in materinstvu, ko naj bi vse ženske razganjalo od neizmerne brezpogojne ljubezni, v resnici pa se mnoge srečujejo z mešanimi občutki in hkrati še z večnimi občutki krivde, ker niso popolne matere.
Že sam naslov je dvoumen (in v slovenščino neprevedljiv): Mati piše pisma možu, ker "se morata pogovoriti o Kevinu". Ampak poanta knjige je seveda, da se "moramo mi vsi pogovarjati o Kevinu".
Jodi Picoult se spravljam prebrat že kakšno leto. Vem kakšna je tematika, ampak se bojim, da me spravi na kolena kot me je knjiga 'ženska, ki pride k zdravniku'.... ki je bila naravnost grozljiva.
Se preveč vživim... :)
Hm, jaz bi rekla ravno obratno. Lepo se bere, uživala sem ob branju, konec me je pa malo razočaral. Verjetno zato, ker so povsod reklamirali "presenetljiv, šokanten, oh in sploh" konec in sem potem pričakovala preveč.
Vsekakor pa jo priporočam v branje :)
Glede presenetljivih koncev pa še vedno zmagata Jodi Picoult: Rojena iz tvojega življenja in Lionel Shriver: We need to talk about Kevin. Ko odložiš knjigo in samo obsediš z odprtimi ustmi in solznimi očmi. Slovenske založbe, še vedno čakam na prevod Kevina ... (Orange prize winner, zelo kontroverzna tematika, itd.; vsekakor si zasluži prevod)
čimprej mal pokomentiraj, prosim :D ko ti bo uspelo vsaj malo prebrat.